Sorodna novica Elvis

Lani je Baz Luhrmann v svet poslal svojo bombastično, predimenzionirano, testosteronsko glasbeno biografijo Elvis, ki je bila trdno zasidrana okrog karizmatičnega Austina Butlerja v naslovni vlogi; njegov film, ki niti ni poskušal spodkopavati kulta Elvisove osebnosti, je Priscillo Presley skrajno površno odpisal kot obstranski lik, kot trpečo ženo, ki na neki točki ni več prenesla samouničevanja (in nezvestobe) moža, ki ga je ljubila. Zdaj je čas, da na to zgodbo pogledamo še z druge strani – in tokrat kvazimuzikal in zasičene barve ne bodo zadosten pristop.

Scenarij za Priscillo je nastal po predlogi avtobiografske knjige Elvis and Me, ki jo je Priscilla v sodelovanju s Sandro Harmon napisala v osemdesetih, zajema pa obdobje od trenutka, ko je 14-letna Priscilla prvič srečala Elvisa, pa do tistega dne, ko je kot 27-letnica odkorakala iz njegovega življenja. (Kako dokončen je bil ta prelom, seveda ostaja odprto vprašanje: Priscillo Presley bo svet najbrž vedno povezoval samo z dediščino njenega nekdanjega moža.)

V vseh teh etapah naslovno junakinjo upodobi 25-letna Cailee Spaeny, ki naj bi našla stik tako z otroško ranljivostjo in naivnostjo mlade Priscille kot tudi z naveličanostjo odrasle ženske, ki je sita življenja v zlati kletki. Film je v marsičem podoben enemu režiserkinih najmarkantnejših filmov, Marija Antoaneta, ki prav tako tematizira neverjetno privilegirano odraščanje najstnice, popolnoma odrezane od kakršne koli avtentičnosti v življenju. Samo zamenjajte Versailles za Graceland.

Osamljenost v Priscillino življenje ni prišla šele z Elvisom: že ko jo prvič vidimo, je odtujena in tiha deklica, ki ima težave z vklapljanjem v novo okolje. Piše se leto 1959 in oče je družino pred kratkim preselil v ameriško vojaško oporišče v Nemčiji. V lokalnem bistroju pade v oko vojaškemu častniku, ki jo povabi na zabavo k "svojemu dobremu prijatelju, Elvisu". Kolesje se že vrti, pa čeprav tega Priscilla ne razume. Vabilo ni bilo samo vaba za naivno šolarko: plečati velikan na zabavi, ki Priscillo takoj opazi, je v resnici Elvis (Jacob Elordi), eden največjih zvezdnikov na svetu. Njegovo prvo vprašanje, ko se malo pozneje znajdeta na samem: "Katera moja pesem ti je najbolj všeč?" Kljub tej očitni neenakosti v razmerju moči je bila dekličina usoda zapečatena v trenutku, ko je začela v svoje šolske zvezke kracati srčke. Zgodovina ne poroča, ali je kdaj pozneje videla ironijo svojega odgovora – za najljubšo pesem je namreč izbrala Heartbreak Hotel. "You'll be so lonely, you could die ..."

Priscillina starša, ki se zavedata desetletne razlike v letih, zaradi snubca sicer nekaj časa vijeta roke, ampak že v dokumentarcu Finding Neverland smo videli, kako prepričljiv argument je v takih primerih lahko slava. Ko se po končanem služenju vojaškega roka Elvis vrne v Graceland (in k svojim hordam oboževalk), se za trenutek zdi, da bo svoj mladoletni plen izpustil iz rok. A že po nekaj mesecih si da Priscillo pripeljati v Graceland, orjaško in kičasto posestvo, ki se zdi kot utelešenje otroških predstav o razkošju in življenju na veliki nogi. V Gracelandu bo Priscilla tudi ostala: vsakič ko Elvisu ponudi, da bi ga spremljala v Hollywood ali na turnejo, jo zavrne; v njegovi predstavi o svetu ženka doma pridno "varuje ognjišče".

Sofia Coppola poskrbi, da v Priscilli niti za trenutek ne pozabimo na neprijetno veliko razliko v starosti med glavnima junakoma. Nobeno razpredanje o tem, kako "dekleta čustveno hitreje odrastejo", ne bi moglo zakriti tega, da si je Elvis namerno izbral otroka, da bi ga lahko oblikoval in gnetel v skladu s svojimi predstavami o popolni ženi. Izbral si je deklico, ki je bila premlada, da bi razumela, kako manipulativno in gospodovalno je njegovo vedenje, ki ji ni niti na pamet ni padlo, da bi se vsemu skupaj lahko uprla.

Jacob Elordi v vlogi Elvisa je povsem kompetenten – treba pa je priznati, da je imel – če se spet vrnemo k filmu Baza Luhrmanna – težjo nalogo od Austina Butlerja. O. K., Butler se je moral naučiti peti in gibko migati z boki, Elordi pa je moral najti praznino Elvisa, ki se omotičen prebuja iz svoje kome pomirjeval, Elvisa, ki v samovšečnem izkazovanju moči zavrača Priscillino zapeljevanje, in Elvisa, ki bi rad nad ženo vzpostavil nadzor, ki ga (zaradi težke roke Polkovnika) nima nad svojo kariero. Elordi predloge za tega Elvisa ni mogel iskati v nobenih koncertnih posnetkih ali intervjujih in je vloga zato tudi veliko manj nastopaška in všečna od Butlerjeve.

Priscilla je kategorična obsodba Elvisa kot človeka, film, ki namerno ne izgublja časa z njegovim kultom osebnosti in nespornimi umetniškimi dosežki. V filmu se Kraljeva glasba sploh ne pojavi, niti v izvirniku (dediči avtorskih pravic tega iz očitnih razlogov niso dovolili) niti v priredbi.

Prav tako Coppole ne zanimajo dejavniki, ki so pomagali oblikovati Elvisovo posesivno osebnost. Je Priscillo izbral zato, ker je v njej prepoznal osamljenost, podobno svoji lastni? Ni pomembno, kajti osamljenost idola, neprestano obdanega z obožujočimi množicami, bo vedno drugačna od osamljenosti najstnice brez prijateljev. V Priscilli je Elvis zgolj in samo prototipski povzročitelj psihičnega nasilja in kot tak neizbežno enodimenzionalen. Film je sicer dosledno zvest svoji estetiki vintagea, a gledalca nagovarja iz sodobnega zornega kota.

Osrednja "težava" Priscille – pa to morda sploh ni težava, ampak samo režiserkin avtorski podpis – je v tem, da v ospredju nista zgodba ali karakterni razvoj, pač pa predvsem ozračje. Najuspešnejši filmi Sofie Coppole so študije osamljenosti in melanholije v hermetično zaprtih svetovih: spomnimo se samo na dekleta v Deviških samomorih ali na Scarlett Johannson, ki v Izgubljenem s prevodom iz svoje hotelske sobe zdolgočaseno strmi v Tokio pod seboj.

Režiserko vedno najbolj zanimajo detajlirane scenografije, ki ujamejo duha odraščanja in spopada s kruto resnico, da svet vedno išče načine, kako izrabiti in nato odvreči mlada dekleta. Eno od najuporabnejših orodij pri tem je seveda obet "ljubezni". Glavno orodje Sofie Coppole pa je metonimija: o globlji resnici spregovori prek manjših, izoliranih podob, pa naj bo to kocka sladkorja, prepojena z LSD-jem, umetelno počesana pričeska ali pa kupček časopisov ob jutranji kavi, ki z naslovnic razglašajo moževo afero z najnovejšo soigralko.

Morda se na prvi pogled ne zdi tako, ampak Elvisova in Priscillina zgodba je definitivno imela srečen konec: predstavljajte si samo, kakšna bi bila (za Priscillo) alternativa. Kljub temu se poslednjič skozi vrata Gracelanda odpelje ob melanholičnih taktih Dolly Parton in njene I Will Always Love You. Pesem takrat v resnici še ni obstajala: Sofia Coppola je pač mojstrica nepričakovanih, anahronističnih glasbenih podlag.

Čeprav je intenca Priscille jasna, pa film pod črto učinkuje rahlo repetitivno in monotono. Ennui na velikem platnu je včasih točno to – dolgočasen. Tudi to, da je sama Priscilla Presley pod projekt podpisana kot izvršna producentka, ni koristilo neposrednosti in objektivnosti pripovedi.

Cailee Spaeny otopelost svojega lika prižene na mejo popolne neodzivnosti, zato nikoli ne dobimo pravega občutka, kaj se dogaja za njeno mirno zunanjostjo. Ljubezenska zgodba je predstavljena v eliptičnih sekvencah in tako rekoč brez telesnosti – lahko razumem, da se je režiserka hotela izogniti pastem voajerizma, a v pristopu, ki ga je izbrala, izpusti in zamolki bijejo v oči.

Pravzaprav se zdi, kot da igralca sploh nista v središču režiserkine pozornosti: glavna zvezda je detajlirana poustvaritev prostora in časa, v kateri pa Coppola ne gre tako daleč kot na primer v Mariji Antoaneti. Film, ki bi na papirju moral biti (in je verjetno hotel biti) feministična prilika o osvoboditvi iz toksične zveze in opolnomočenju, nam na koncu še enkrat ponudi samo lutko, v katero lahko projiciramo predvsem svoje lastne interpretacije in želje; Priscilla ostaja neodgovorjeno vprašanje.

Ocena: 3,5