Izhodišče je več kot obetajoče: mati se domov vrne s povitim obrazom, z iztegnjenimi rokami plane izza senc zastrtih oken proti otrokoma, ki pa je ne prepoznata. Po neprijetni situaciji neizpolnjenega objema jima še v isti sapi zabiča, naj slečeta umazana oblačila in se okopata. Iz prizora v prizor se nam kaže vse bolj hladna, razdražena in odtujena, otroka pa sumničava, oprezna in odločena prevzeti stvari v svoje roke.

Pozor, ocena v nadaljevanju razkriva preobrat zgodbe!

Že v uvodnih prizorih nam Severin Fiala in Veronika Franz subverzivno namigneta, da morda le ne bomo priča zgodbi o dveh dečkih. Kljub upanju, da sem napačno interpretiral prizore nošenja maske, izginjanja v temi jame in pod gladino vode, se je ob koncu filma moj strah pred protagonistovo pretirano psihično nestabilnostjo izkazal za utemeljenega.

Prav to ne preveč posrečeno izhodišče pa daje gledalcu, ki je morda že v začetku razbral simboliko razdvojenosti, igrivo dvojno perspektivo. Kadar se opazovalec postavi v kožo otroka, lahko beremo mater kot izključujočo, brezsrčno avtoriteto, kadar pa skočimo v kožo mame, lahko opazujemo posledice družinske tragedije in na neki način taiste vzgoje.

Poleg pogostih prizorov, kjer sta Franz in Fiala zloščila scenarij pod pretvezo, da mati do enega izmed sinov kuha zamero, se v spomin vtisnejo predvsem nekatere izvirnejše situacije. Naj omenim igro ugibanja oseb, v kateri mati ni zmožna ugotoviti, da je odgovor prav ona sama (mama), saj ne razbere sinovega namiga, da ima dva otroka. Prav tako je posrečen komični vložek, kjer starejši par vsiljivo zbira prostovoljne prispevke za Rdeči križ, medtem ko je mati v zgornjem nadstropju zvezana in pridušena.

Režiserja z rabo filmskih znakov in glasbe uspešno gradita napetost in nelagodno ozračje ter nas predvsem s prizori sanj vodita v drugi, bolj intenzivni, krvavi del. Otroka zvežeta žensko, ki ji ne verjameta, da je njuna mati, in jo začneta mučiti v želji, da se bo zlomila in jima razkrila, kaj je storila z njuno pravo mamo. Scenaristično domiselno se otroka s fizičnim nasiljem lotita prav ponovne dekonstrukcije njenega obraza, katerega lahko razumemo kot del telesa, ki najbolj pooseblja človekovo duševnost, njegov Jaz (ali pa zrcali podobo družbe?). Poudarjanje brezobličnega obraza lahko opazimo že v ogromnih, nejasnih (avto)portretih, premišljeno postavljenih po sodobni hiši ter v prizoru sanj, kjer mati odvrže povoje in se popolnoma razgali v gozdu. Prav na tej stopnji mučenja se začne, pa čeprav le za trenutek, krhati dečkova fantazma dvojine. Morda je še najbolje, če film beremo popolnoma alegorično in umrlega dvojčka razumemo kot tisto prikrito razraščajočo se metastazo, prepoznano predvsem v Belem traku (Haneke), ki nastaja kot posledica odtujene vzgoje in narcisoidne, shizofrene družbe, še vedno prežete z vplivi katolicizma.

Avtorja poudarjata kontrastne vhodne in izhodne situacije, s čimer zgodbo korektno speljeta do konca, vendar brez večjih presežkov znotraj žanra trilerja. Zgodba se po pričakovanem tragičnem izidu konča s prisiljenimi nasmeški srečne trojice, ki skupaj z uvodnim prizorom skupinskega prepevanja uspavanke tradicionalne avstrijske družine zaokroži celoto.

Igra je solidna, kdaj pa kdaj dečka nista popolnoma prepričljiva, kar pa jima glede na njuno starost ne moremo ravno zameriti. Režija je natančna, na čase domiselna, ton temačen in grozeč, zaradi česar bom vsekakor v prihodnje še spremljal projekte tako Franzeve kot Fiala. Zgodba deluje kot mozaik mnogoterih tematik, pri katerem je - na žalost - poudarjena prav tista najbolj klišejska. Bliže je, a je hkrati bolj zlovešča, Zgodbi o dveh sestrah (Kim Jee-woon) kot predhodnim projektom Veronike Franz. Ob koncu filma sem, kljub vzporednemu simboličnemu branju, dobil občutek, kot da sta se scenarista (in režiserja) preveč močno oklepala izhodiščne stereotipne ideje človeške psihoze, zaradi česar kritika vzgoje, družinskih odnosov in vere zbledi in ostane na stopnji nerazvitega potenciala. Prav to odvzame del (nevizualne) groze, ki jo deček s sadističnimi dejanji izvaja nad svojo materjo. Morda gre za produkt napačnih kompromisov med dvema avtorjema? Vsekakor bi se lahko iz lastne zgodbe naučila, da včasih ne gre drugače, kot da “ubiješ svoje najdražje”.

Ocena. 3/5; piše: Anže Pintar