Prvih nekaj minut je zaznamovanih z ljubeznijo in hudomušnim humorjem. Abu-Assad poleg okupiranega vsakdana oriše življenja in karakterje glavnih likov – radoživega Omarja, njegova tesna prijatelja Tareka in Amjada, s katerima pohajkuje in tvori drobec gibanja za osvoboditev Palestine, in Omarjev ljubezenski interes, mlado Palestinko Nadio. Foto: Liffe
Prvih nekaj minut je zaznamovanih z ljubeznijo in hudomušnim humorjem. Abu-Assad poleg okupiranega vsakdana oriše življenja in karakterje glavnih likov – radoživega Omarja, njegova tesna prijatelja Tareka in Amjada, s katerima pohajkuje in tvori drobec gibanja za osvoboditev Palestine, in Omarjev ljubezenski interes, mlado Palestinko Nadio. Foto: Liffe
Po prvi teroristični manifestaciji se Omar znajde v primežu izraelske protiteroristične enote, ki prosto vstopa, preiskuje in aretira na okupiranem območju in ki si za svojo tarčo izbere prav naslovnega junaka. Foto: Liffe
Verjetno je gledalcem, seznanjenim z dosedanjim delom Abu-Assada, odveč pojasnjevati, da nikakor ne gre za propagandni material te ali one strani, marveč za raziskovanje razlogov za obstoj in perpetuacijo krvavega konflikta predvsem na človeški ravni. Kaj žene ene in kaj druge? Foto: Liffe

Inavguralna predstava letošnjega lifa je zame prišla v obliki filma Omar večkrat nagrajenega in za tujejezičnega oskarja nominiranega režiserja Haniya Abu-Assada.

Že spočetka, od skoraj prvega kadra smo vrženi v mučen vsakdan glavnega lika Palestinca Omarja (Adam Bakri), ki se iz dneva v dan prebija skozi težek palestinsko-izraelski svet. In kakšen svet to je. Svet, ki svoja kontrapunktična dela ločuje z zidom, svet, kjer ni jasno, ali je strel, usmerjen v protagonista filma, ko ta zid prepleza, svarilen ali pravi, svet, kjer je vsakdan sestavljen iz spoja životarjenja in sodelovanja v gibanju za osvoboditev Palestine, svet, kjer je domala vsak lik tako ali drugače izurjen za izkoreninjenje drugih, in nenazadnje, svet, kjer je pod vprašaj postavljeno tudi tako prvinsko čustvo, kot je ljubezen.

Želite pisati o filmu? Zdaj imate priložnost. Pošljite nam svojo oceno na e-naslov: vasa.ocena@rtvslo.si

Prav z ljubeznijo in hudomušnim humorjem je intoniranih prvih nekaj minut, ko nam Abu-Assad poleg okupiranega vsakdana oriše življenja in karakterje glavnih likov – radoživega Omarja, njegova tesna prijatelja Tareka in Amjada, s katerima pohajkuje in tvori drobec gibanja za osvoboditev Palestine, in Omarjev ljubezenski interes, mlado Palestinko Nadio. A kaj hitro postane jasno, da v tem svetu najuspešneje klijo sovraštvo, ekstremizem in stalni boj med dvema opcijama. Po prvi teroristični manifestaciji se Omar znajde v primežu izraelske protiteroristične enote, ki prosto vstopa, preiskuje in aretira na okupiranem območju in ki si za svojo tarčo izbere prav naslovnega junaka.

V zaporu mu pot prekriža agent izraelske posebne enote, ki ga s serijo intrig mukoma podjarmi in angažira kot tajnega sodelavca (ovaduha). Od tu naprej film stavi na številne zgodbene piruete in v slogu žlahtnih političnih trilerjev posnete scene bega pred oblastmi, a nikoli ne zanemari pretanjene ljubezenske zgodbe, ki skupaj z izdelanim likom Omarja in pronicljivim uvidom v etos akterjev sprtih strani tvorijo humanistično jedro filma.

Verjetno je gledalcem, seznanjenim z dosedanjim delom Abu-Assada (za film Paradise Now, ki še bolj precizno raziskuje vzgibe mladih teroristov, je bil prav tako nominiran za oskarja za najboljši tujejezični film), odveč pojasnjevati, da nikakor ne gre za propagandni material te ali one strani (v Nazaretu rojeni Palestinec z izraelskim in palestinskim državljanstvom Abu-Assad je znan po svojih humanističnih načelih, nemalokrat kritičnih do domovine), marveč za raziskovanje razlogov za obstoj in perpetuacijo krvavega konflikta predvsem na človeški ravni. Kaj žene ene in kaj druge? Katere silnice rahločutnega mladeniča pripeljejo do tega, da sodeluje v teroristični akciji, in kaj izraelsko stran žene, da počne, kar počne?

Omeniti velja izvrstno fotografijo in suvereno rabo filmskega jezika, ki krasita film. A kolikor sem užival v bogatem repertoarju Assadovih režijskih domislic, sem mi je mestoma porajala bojazen, da film v prikazu resničnosti nekoliko pogrne. Da ni dovolj iskren. Da si je režiser v želji po prikazu spektakularnih prizorov bega in mestoma pretirane razgibanosti zgodbe želel bolj zabavati kot gledalcu ponuditi pronicljiv uvid v bitje in žitje mladega Palestinca, dejavnega v aktih terorizma. A tovrstna filmska govorica je pač stalnica Assadijeve ustvarjalne poetike in jo je treba kot tako tudi sprejeti.

Izjemna dovršenost in zloščenost fotografije ter domala hollywoodski tempo in način podajanja zgodbe torej zbudijo rahel pomislek ali si tako pereča problematika nemara ne zasluži bolj iskrene obravnave, a z zadnjo, močno povedno potezo režiser na srečo ne ustreli v prazno in premeteno zaokroži skozinskoz prisotno tematiziranje dela. Abu-Assad v suverenem slogu in z veliko stopnjo jasnosti zariše ponavljajočo se naravo izraelsko-palestinskega konflikta, kjer mora za enega Izraelca nujno umreti (vsaj!) en Palestinec in kjer temu abotnemu, srce parajočemu prelivanju krvi ni in ni videti konca.
Ocena: 4/5; piše: Gorazd Flis