V ukrajinskem Plemenu ni niti glasbe. Toda kolikor je ta film drugačen od tega, kar smo se naučili, da od filma pričakujemo – ni dolgočasen niti eno samo minuto.

Zakaj nihče ne govori? Pleme je film o mladih gluhonemih ljudeh, ki živijo v svojem zavodu nekje v Ukrajini. In tako kot vsi, ki so bili prisiljeni, da ta zavod spremenijo v svoj dom, se tudi mi hitro počutimo ujeti med njegove revne, zanemarjene, sivo-modre zidove. Tako kot oni redko dobimo priložnost videti, kaj se dogaja zunaj njih. Zelo slabo si lahko predstavljamo, sredi kakšnega mesta sploh smo. Zaradi česar pa se tako kot oni le še bolj osredotočimo na ta mali, vase zaprt svet. Svet, ki je morda brez besed, a se v njem dogaja več, kot si običajno predstavljamo, da se.

Tu moram poudariti, da zgodbi ni težko slediti, četudi se igralci pogovarjajo v znakovnem jeziku in se je režiser odločil, da ga ne prevede. Ravno to, da vidimo, da govorijo, ne moremo pa razumeti, kaj točno so povedali, nam morda prvič v življenju ponudi priložnost, da se res vživimo v kožo gluhonemih. Oziroma da se vživimo bolj, kot smo se kdaj koli lahko. Po minuti ali dveh začetnega šoka sem se sama na nov položaj, v katerega me je režiser postavil, nekako čisto sama od sebe privadila in instinktivno začela bolj pozorno spremljati sliko. S tem pa lahko še bolj uživala v res izjemni fotografiji. Kadri so postavljeni tako, da grde, obnove potrebne zidove in neurejeno okolico spremenijo v nekaj zanimivega, celo lepega na tisti zdaj tako priljubljen "shabby chic" način. Za zelo fotogeničnega se izkaže tudi znakovni jezik, saj igralci med sporazumevanjem uporabljajo celo telo. Pa tudi sicer se v kadrih premikajo tako, kot bi bil vsak njihov gib del popolnoma premišljene koreografije, ki pa v nobenem trenutku ne začne delovati preveč umetno ali prisiljeno.

V zavod nas režiser popelje s protagonistom, mladim preprostim fantom, ki ga zaradi močnega stasa takoj posvoji skupina, ki ta mali svet gluhonemih pravzaprav vodi. S podporo nekaterih učiteljev se znašajo nad drugimi učenci in služijo denar z ropanjem ter celo s prostitucijo. To je še en šok, saj smo navajeni, da so gluhonemi v naši družbi predstavljeni kot tisti, ki so imeli v življenju sicer malo manj sreče, a so drugače popolnoma nenevarni in prijazni. Tukaj pa sledimo mladim, ki so jih naučili, da lahko v tem svetu preživijo samo s seksom in nasiljem. In kakor se film odvija, toliko bolj ekspliciten postane seks in toliko bolj nasilno nasilje. Na koncu je skoraj nemogoče, da ne bi oči čedalje pogosteje odmikali stran od velikega platna, toda ko se spet prižgejo luči v dvorani, ni težko priznati, da je bila to povsem primerna režiserska odločitev, saj tako začutimo, koliko bolj zapleteno, težko in boleče postaja življenje teh mladih ljudi s tem, ko odraščajo. Počutimo se, kot da bi tudi nam nekdo nekaj naredil, a hkrati ravno zaradi tega začnemo do njih gojiti še toliko večje sočutje, saj razumemo, da se le trudijo, da bi v okolju, v katerega so bili vrženi, preživeli. In to čim bolj uspešno. Tako kot mi vsi. Oni so imeli z okoljem, v katerem so se znašli, najbrž le malo manj sreče kot večina gledalcev.

Ocena: 5; piše: Lina Eržen