Umirjene družinske počitnice na videz popolne družine na glavo obrne silovit plaz, ki pa se izkaže za lažen preplah. Vendar očetov impulzivni odziv pretrese svet te na videz popolne družine. Foto: Liffe
Umirjene družinske počitnice na videz popolne družine na glavo obrne silovit plaz, ki pa se izkaže za lažen preplah. Vendar očetov impulzivni odziv pretrese svet te na videz popolne družine. Foto: Liffe
Višja sila
Režiserja je zanimalo predvsem, kako moški delujejo v kriznih razmerah, saj se po katastrofi, ugrabitvi letala ali brodolomu veliko število preživelih loči. Foto: Liffe

Film enega najbolj propulzivnih švedskih avtorjev je na lanskem filmskem festivalu v Cannesu prejel veliko nagrado žirijo v sklopu Poseben pogled. Zgodba je bila še letos na sporedu kinematografov, Televizija Slovenija pa jo nocoj predstavlja v sklopu sobotnih filmskih večerov, ki jih namenja naslovom preteklih festivalov Liffe.

Zgodba pripoveduje o mladi švedski družini, ki preživlja kratke počitnice v francoskih Alpah. Sonce sije, smučišče je čudovito in oče ima končno čas za otroka. V umirjen oddih zareže silovit plaz, ki se sproži med kosilom na terasi restavracije. Izkaže se, da je šlo za lažen preplah, a očetov impulziven in nepričakovan odziv do temeljev pretrese svet te na videz popolne družine.


Boj med človekom in naravo

Östlund je želel raziskati uveljavljeno predstavo, da mora biti moški zaščitnik svoje žene in družine, družbeni kodeks, ki pravi, da se v nevarnosti ne sme umakniti. "Prikazati sem želel absurdnost tega sveta ... Turisti v živobarvnih oblačilih, s smučarskimi očali, premožni ljudje brez kakršnih koli težav. Všeč mi je bila zamisel, da jim malce zapletem življenje in jih soočim s človeškimi mehanizmi, ki smo jim običajno priča v vojnah ali naravnih katastrofah: ti ljudje nimajo nobenih tovrstnih izkušenj, zato ne vedo, kako bi se vedli, če bi šlo za preživetje. Smučarsko letovišče postane skoraj metafora: tam se ves čas bije boj med človekom in naravo. Civilizirani človek skuša obvladati sile narave."
Filmska kritičarka Mateja Valentinčič je Višjo silo opisala kot izjemno napeto, inteligentno in zabavno dramo o krizi nuklearne družine in hkrati huronsko komedijo o krizi moškosti v sodobnem svetu – z grotesknimi poudarki, ki spomnijo na Östlundovega skandinavskega rojaka Larsa von Trierja. "Östlund podobno obešenjaško kot von Trier v Nimfomanki obdeluje vprašanje individualnosti in družbenega konformizma – ne na temo seksualnosti, temveč družine."