Grímur Hákonarson (rojen l. 1977)  je mednarodno javnost nase opozoril že z igranim prvencem Summerland (2010), še večji uspeh pa je doživela lanska drama Ovna. Foto: Domen Pal / Kinodvor
Grímur Hákonarson (rojen l. 1977) je mednarodno javnost nase opozoril že z igranim prvencem Summerland (2010), še večji uspeh pa je doživela lanska drama Ovna. Foto: Domen Pal / Kinodvor

Gospodarska kriza je za državo pomenila tudi korenito krizo identitete: ugotovili smo, da smo se pred njo obnašali kot bedaki; ljudje so bili grozni materialisti in kar naprej kupovali stvari onkraj svojih zmožnosti. Od zloma dalje malce drugače razmišljamo o lastni identiteti, kar je po mojem mnenju vidno tudi v Ovnih in Zgodbah o konjih in ljudeh.

Ovna
Če ste film lani zamudili na festivalu Liffe, ga trenutno lahko ujamete na rednem sporedu Kinodvora. Foto: Liffe

Seveda je precej stresno, ko snemaš z nizkim proračunom in veš, da nimaš časa za zamude - obenem pa se moraš zanašati na nekaj tako nepredvidljivega, kot so ovce.

Ovna
Osrednja metafora je precej jasna: Ovna v naslovu seveda nista samo kosmata zmagovalca tekmovanja, pač pa pregovorno trmasta brata Kiddi in Gummi. Foto: Liffe

Lani so trije islandski filmi – Ovna, Dobrodušni velikan in Lastovke - na raznih festivalih skupaj dobili 60 nagrad, največ prav Ovna.

Ovna
Če vas bo po filmu presenetila dolga odjavna špica: tudi sodelujoče ovce so poimensko navedene kot igralci. Foto: Liffe
Grimur Hakonarson
"Osebno sem velik pesimist in nisem nikoli verjel, da bo Islandija bankirje strpala v zapore, a sem bil zadovoljen, da jih je." Foto: Domen Pal / Kinodvor

Danski film je kategorija, do katere ne čutim pretirane afinitete, pa ne samo do sloga Dogme. Bližje so mi Finci in Norvežani.

Cannes
Grímur Hákonarson (na sredi) s svojima protagonistoma na lanskem filmskem festivalu v Cannesu ... Foto: EPA
Grímur Hákonarson
... ki je režiserju prinesel prestižno nagrado Un certain regard. Priznava, da je bil še sam presenečen, saj je v kategoriji premagal nekaj veliko bolj uveljavljenih filmskih avtorjev. Foto: EPA

V majhnih skupnostih, kakršna je Islandija, je potlačenje čustev zelo pogost pojav.

Ovna
Ovna sta na lanskem Liffu dobila nagrado vodomec, torej priznanje za najboljši film iz sekcije Perspektive (posvečene prvencem in drugim filmom posameznih režiserjev). Foto: Liffe

Sigurður sploh ni vedel, da je sposoben "vzgojiti" tako brado … No, njegova žena ni bila ravno zadovoljna z mano!

islandska ovca
Film prikaže uničujoče posledice praskavca, degenerativne bolezni, iz katere se je razvila tudi bolezen norih krav. Foto: Reuters

Vsekakor nismo imeli namena izdelati nekakšen izvozni produkt samo za tujce. Posneli smo iskren film o ovčerejcih, in taki ljudje na Islandiji dejansko obstajajo. Več kmetov mi je reklo, da je to najiskrenejši film o njihovem načinu življenja, kar so jih kdaj videli.

Ovna
Ovna je predvsem human film, ki z nežno, odpuščajočo naklonjenostjo opazuje ekscentrične posameznike, ljudi v strahu pred negotovo gospodarsko in finančno prihodnostjo ter "islandski način življenja"; največja empatija je skrita v najmanjših, previdnih gestah pri ravnanju z živalmi. Foto: Liffe
V kinu: Ovna

Če nas je lani na prevetrene planjave odročne dežele popeljala grenko-sladka satira Zgodbe o konjih in ljudeh, se letos tja vračamo v družbi rasnih ovnov in režiserja Grímurja Hákonarsona. Lanski canski nagrajenec se je ob premieri filma Ovna, ki v teh dneh gostuje na rednem sporedu Kinodvora, ustavil tudi v Ljubljani.

Ovna je na videz preprost in lahko razumljiv film, kar pa ne pomeni, da ne premore uvida in čustvene globine. Ovčerejca Kiddi (Theodór Júlíusson) in Gummi (Sigurður Sigurjónsson) živita v sosednjih hišah na skupnem posestvu v odročni islandski dolini. Kiddi in Gummi sta brata, a - zaradi spora, o katerem ničesar ne vemo - med seboj nista spregovorila že štirideset let; nujna komunikacija je omejena na nejevoljno preganjanje bratovih ovac z napačnega pašnika ter na občasne listke, ki jih med hišama prenaša Kiddijev pes. Ko Gummi pri bratovem ovnu opazi simptome praskavca, skrajno nalezljive in neozdravljive degenerativne bolezni, ki napade drobnico, njegovi sumi sprožijo veterinarsko preiskavo in razsodba je uničujoča: poklati bo treba vse črede v dolini, ovčerejci pa še naslednji dve leti ne bodo smeli kupiti novih živali, saj naj bi le tako lahko zagotovili, da je bolezen resnično izkoreninjena.

Če bodo posledice hude za druge vaščane, bodo še toliko hujše za neporočena, godrnjava moška, ki v življenju nimata drugih interesov kot razplod pasemskih ovnov.

Grímur Hákonarson, ki tudi s svojim drugim igranim celovečercem ne more skriti, da ima njegov filmski jezik korenine v dokumentarnem filmu, ne umika pogleda od tegob kmečkega življenja in mizerijo nakrhanih človeških odnosov; njegova vrlina je v tem, da zna tudi v najtemnejših trenutkih najti iskro humorja in upanja, povezanega z neverjetno žilavostjo in preživitvenim nagonom Islandcev. Več pa preberite v spodnjem intervjuju.

Islandija je dežela z nekaj več kot 320 tisoč prebivalci, zato je toliko zanimiveje, da nima le aktivne filmske industrije, ampak redno producira filme, ki so uspešni na mednarodnih filmskih festivalih. Baltasar Kormákur je denimo režiral mednarodno koprodukcijo Everest, ki je odprla lanski beneški festival, videli smo tudi Zgodbe o konjih in ljudeh Benedikta Erlingssona ter Dobrodušnega velikana Dagurja Kárija. Kolikšno vlogo ima v tako uspešni industriji vladna podpora?
V resnici ne tako zelo velike, kajti na področju filma se finančni položaj v zadnjih desetih letih ni bistveno spremenil, kvečemu poslabšal se je. Vedno smo imeli vsaj enega ali dva velika režiserja, v devetdesetih letih je bil to denimo Friðrik Þór Friðriksson in pozneje Baltasar Kormákur – trenutno pa imamo nekje med pet in sedem režiserjev, ki so mednarodno priznani, Islandija pa letno producira samo štiri ali pet filmov. Pomanjkanje vladne podpore v resnici postaja precejšen problem.

Počasi se formira nova generacija, v kateri smo denimo jaz ter Benedigt in Dagur; vsak ima svoj slog, skupno pa nam je to, da snemamo filme za relativno malo denarja in se osredotočamo na sodobne človeške zgodbe. Ne režiramo ravno znanstvenofantastičnih spektaklov! Poskušamo opazovati islandski vsakdan, resnične ljudi. Lani so trije islandski filmi – Ovna, Dobrodušni velikan in Sparrows (r. Rúnar Rúnarsson, op. n.) - na raznih festivalih skupaj dobili 60 nagrad, največ prav Ovna. Trenutno skušamo vlado pripraviti do tega, da bi vložila več sredstev v filmsko industrijo.

Vemo, da je imela recesija leta 2008 za islandsko gospodarstvo zelo resne posledice. Kako jih je občutila filmska industrija? Predstavljam si, da gre še neuveljavljen režiser težko v banko po posojilo za svoj prvi film, če je banka medtem bankrotirala, številni najpremožnejši ljudje pa so se znašli za zapahi.
Po zlomu borze smo bili v precej resnem položaju, a smo se iz njega izvlekli; kot veste, je država prevzela nadzor nad bankami. Ker so bile prevelike, da bi jih rešili, so morale pač bankrotirati. Osebno sem velik pesimist in nisem nikoli verjel, da bo Islandija bankirje strpala v zapore, a sem bil zadovoljen, da jih je.

Država je takrat filmski proračun zmanjšala za okrog 35 odstotkov in kaki dve leti je bilo res težko, nato pa so ga spet podvojili. Trenutno pa imamo desničarsko vlado, ki bi sredstva spet rada zmanjšala za 40 odstotkov – skratka, ni nam dolgčas. Gospodarska kriza je za državo pomenila tudi korenito krizo identitete: ugotovili smo, da smo se pred njo obnašali kot bedaki; ljudje so bili grozni materialisti in kar naprej kupovali stvari onkraj svojih zmožnosti. Od zloma dalje malce drugače razmišljamo o lastni identiteti, kar je po mojem mnenju vidno tudi v Ovnih in Zgodbah o konjih in ljudeh. Filmi se ozirajo k tradicionalni kmetovalski skupnosti in se sprašujejo, kdo smo, od kod prihajamo in v kaj verjamemo. Kriza je po mojem mnenju močno vplivala na umetnost. Na Islandiji nikoli nismo imeli vojne ali terorističnega napada, se nam je pa zato zgodil kolosalen gospodarski zlom.

Islandija je tudi zelo priljubljena lokacija za tuje filmske ekipe: "statirala" je že v vseh mogočih filmih, od Medzvezdja in Prometeja do Noeta in serije Igra prestolov. Pripisujete zasluge za to zgolj čudoviti pokrajini - ali pa država z davčnimi olajšavami tudi spodbuja tovrstne projekte? Vsi vemo, kaj je na primer Peter Jackson s svojimi filmi storil za novozelandski turizem ...

Država ponuja 20-odstotno zmanjšanje davka filmskim ekipam, in trenutno je se govori o tem, da bi to številko zvišali na 25 odstotkov, kar se mi zdi pametna zamisel. Glavni adut je seveda naša narava: ogromno filmov, ki jih posnamejo pri nas, naj bi se dogajalo na kakem tujem planetu ali v vesolju. Pri nas je tudi razmeroma veliko kvalificiranih filmskih tehnikov – kar je zame kot režiserja seveda super, ker ohranja višjo stopnjo profesionalnosti.

Film Ovna tematizira tradicionalno kulturo ovčjereje. Se vam zdi, da tuja občinstva še posebej privlači ta rahlo romantična podoba samotarskih ljudi, ekscentričnih značajev in neukročene narave? Drugače povedano: ali določen segment islandske kinematografije pragmatično izvaža mit o Islandiji – ali pa gre pač za dokumentiranje vsakdanje realnosti?
Vsekakor nismo imeli namena izdelati nekakšen izvozni produkt samo za tujce. Posneli smo iskren film o ovčerejcih, in taki ljudje na Islandiji dejansko obstajajo. Več kmetov mi je reklo, da je to najiskrenejši film o njihovem načinu življenja, kar so jih kdaj videli. Zdelo se mi je, da ni pred tem še nihče posnel filma o posebni vezi med Islandci in ovcami; scenarij sem napisal, preden so bile posnete Zgodbe o konjih in ljudeh. Seveda pa filmu pomaga, da je naša izolirana, samotna pokrajina rahlo eksotična. Upam pa, da je vseeno najzanimivejša zgodba oziroma družinski konflikt v njenem jedru.

Je nalezljiva bolezen ovac, s katero se morajo boriti prebivalci male vasi v filmu, na Islandiji še vedno aktualen problem, nadloga, zaradi katere mora umreti na stotine živali? Predstavljam si, da mora to od ljudi terjati visok psihološki davek.

Sam poznam ljudi, ki so morali prestati to izkušnjo; na lastne oči sem videl začetni šok in njihovo poznejšo depresijo. Bolezen na Islandiji obstaja že kakih sto let in je povzročila ogromno škode. Težko jo je izkoreniniti, ker se lahko cela desetletja skriva v tleh in se naenkrat spet pojavi. Ko izbruhne v neki dolini, na primer, oblasti odredijo pokol vseh živali v okolici.

Zelo podobno torej bolezni norih krav.
Menda se je bolezen norih krav v zametku rodila prav pri ovcah s praskavcem (ang. scrapie). V obeh primerih bolezen napade živčni sistem.

Nihče se ni še zares ukvarjal s travmo, ki jo mora človek občutiti ob takem množičnem pokolu.
Res je. Ampak to najbrž ni najbolj privlačen pristop pri promociji filma, je pa gotovo univerzalen vidik.

Glavni vlogi v Ovnih ste odstopili poklicnima igralcema, v številnih stranskih pa se pojavijo nešolani igralci, tudi ljudje, ki nimajo nobene izkušnje s filmskim svetom. Je na tak pristop vplivala vaša dokumentaristična plat? (Hákonarson je v svoji karieri posnel že štiri dokumentarce, op. n.) V čem je, glede pristopa k delu, za režiserja glavna razlika med dokumentarnim in igranim filmom?
Kadar snemam dokumentarce, za portretirance po navadi izberem avtsajderje – resnične, avtentične ljudi. Seveda skušam tudi pri igranem filmu doseči maksimalno avtentičnost, in profesionalni igralci, ki živijo v mestih, v tem primeru preprosto niso bili pravega videza. Raje poiščem nekoga, ki ima že sam po sebi pravi imidž – a ne za glavne vloge: v Ovnih sta obe glavni vlogi tako kompleksni, da sta ju morala odigrati profesionalca. Amaterski igralec ima vseeno določene omejitve. Načeloma pa dam ljudem rad priložnost, da se malo pokažejo na filmu. Starejši gospod, ki na začetku Ovnov bere pesem, je popolni amater, ampak zdaj že dobiva razne vloge – očitno sem ga "odkril".

V okviru tega projekta ste se morali spopasti tudi z delom z živalmi, čemur se številni režiserji najraje v širokem loku ognejo. Kako človek dresira ovce? Ali pa jih samo snema in upa, da bodo šle v pravo smer?
V večini primerov smo uporabili zelo preprost trik. Od ovc ne potrebuješ oglašanja, samo hojo v določeno smer ali pa, da stopijo v hišo, in podobno. Na neki kmetiji smo našli čredo izredno mirnih ovac, ki so bile navajene ljudi in ki so vse življenje živele tik ob gospodarjevi hiši. Njihov lastnik, ki je pri filmu sodeloval kot svetovalec, je eno ovco vodil pred drugimi, in čreda ji je po navadi kar sledila. V poprodukciji smo nato kmeta iz kadra preprosto izbrisali. Dandanes so z novimi tehnologijami te stvari zelo preproste. Mnogi so me tudi svarili, da ovce nikoli ne bom spravil v snežni vihar, ampak na koncu se je nekako izšlo. Seveda je precej stresno, ker snemaš z nizkim proračunom in veš, da nimaš časa za zamude - obenem pa se moraš zanašati na nekaj tako nepredvidljivega, kot so ovce. Negotovost mi je ves čas visela nad glavo.

Film Ovna se od hollywoodske produkcije v resnici zelo razlikuje tudi po (ne)uporabi dialoga: veliko komunikacije se zgodi v tišini, tudi v prizorih, v katere bi kak drug režiser najbrž vstavil kako repliko. Je bila taka vaša vizija filma že od samega začetka ali ste jo razvili skupaj z igralcema, Sigurðurjem Sigurjónssonom in Theodórjem Júlíussonom?
To je bil eden izmed naukov, ki sem jih odnesel s češke filmske šole FAMU. Vedno moraš minimizirati dialog, kolikor se le da, in najti način, kako zgodbo povedati z vizualnimi sredstvi. Po eni strani se tega mota kot filmski ustvarjalec vedno držim – obenem pa je to zgodba o bratih, ki drug z drugim pač ne govorita. Igralca sta se seveda navajena izražati z besedami, zato smo morali vaditi, da sta lahko "govorila" tudi samo z očmi, z mimiko.

V okviru vaj smo tri dni preživeli sami na snemalni lokaciji in vadili z ovcami. Sigurður in Theodór sta lahko spoznala ovne, se naučila komunicirati z ovcami, in se vživela v vaško okolje. To smo v resnici vadili več kot pa same dialoge. Kostume smo si izposodili od resničnih kmetov, drugo pa sta opravili bradi, brez katerih si v resnici niti nista podobna. Sigurður sploh ni vedel, da je sposoben "vzgojiti" tako brado … No, njegova žena ni bila ravno zadovoljna z mano (Smeh).

Film se dotakne tudi ustaljenih predsodkov v zvezi z vlogami spolov: Gummi in Kiddi bi verjetno lahko dolgoletni spor razrešila že zdavnaj, če bi se bila sposobna pogovoriti o svojih čustvih, a se to preprosto ne ujema z njunimi predstavami o tem, kakšen naj bi "pravi moški" bil. Ste skušali na posreden način kritizirati preživele koncepte?
Resne kritike si nisem zadal za cilj, sem se pa z veseljem malo pošalil na ta račun. Gummi in Kiddi predstavljata starejšo generacijo, ki je bila naučena skrivati čustva in je odraščala v veri, da moški ne jočejo. Če ne bi bila tako ponosna, ne bi mogla ostati sprta dolgih 40 let. Mlajši moški bi verjetno poklical koga na pomoč ali pa obiskal psihiatra, onadva pa ne. V majhnih skupnostih, kakršna je Islandija, je potlačenje čustev zelo pogost pojav.

Razlog za njun spor je seveda praktičen: starši Kiddiju niso zaupali zemlje in so jo prepisali na mlajšega brata, Gummija, zaradi česar je seveda zagrenjen. Več kot toliko pa gledalcem nisem hotel servirati na krožniku.

Prominenten atribut filma je gotovo tudi njegova fotografija. Sodelovali ste z norveškim direktorjem fotografije, Sturlo Brandth Grøvlenjem, ki živi in dela na Danskem. Prav Grøvlen se je lani podpisal tudi pod mojstrski nemški film v enem samem kadru, Victorio režiserja Sebastiana Schipperja. Kako je prišlo do vajinega sodelovanja?
Film je bil danska koprodukcija, kar je seveda narekovalo izbiro danskih sodelavcev. Taka izbira je bila veliko lažja, kot če bi zaposlil danske igralce in jih učil jezika. Nekdo mi je priporočil Sturlo, ki je takrat ravno končal filmsko šolo. Oba sva precej introvertirana in sva se karakterno dobro ujela. Je pa zanimivo, da sta Ovna in Victoria v slogu dva med seboj popolnoma različna filma.

Mislim, da je splošni duh fotografije v Ovnih odraz mojega okusa oz. sloga, ki se mu je znal Sturla zelo dobro prilagoditi. Ne nazadnje je za Ovna dobil drugo nagrado na festivalu Cameraimage na Poljskem, kar je najuglednejši festival filmske fotografije na svetu, za Victorio pa srebrnega medveda za poseben umetniški prispevek na Berlinalu.

Ovna marsikdo opiše kot "tipičen skandinavski film", pri čemer imajo v mislih specifičen ton črnega humorja, ob katerem človek pomisli na filme Roya Anderssona. Kam postavljate sebe v panorami skandinavskega filma: v čem se z njim identificirate in kaj vas morda ločuje od njegovih glavnih smeri?
Čutim nekakšno duhovno vez z režiserji, kot so Andersson, Aki Kaurismäki ali Norvežan Bent Hamer - danski film pa je kategorija, do katere ne čutim pretirane afinitete, pa ne samo do sloga Dogme. Bližje so mi Finci in Norvežani. V vsakem primeru pa sem skandinavski režiser in Ovna je skandinavski film. Uporaba tišine, ki sva jo omenila prej, je morda nekaj, kar sem prinesel iz češkega filma. Prav tako so mi zelo pri srcu romunski filmi.

Ko smo Ovna še snemali, je več ljudi pripomnilo, da se jim zdi film "preveč skandinavski", češ da ne bo zanimal nikogar v tujini. No, ampak potem smo prišli v Cannes, kar je vse spremenilo. Všeč mi je, da sem posnel klasičen, tradicionalen film.

Vas je nagrada Un Certain Regard na canskem festivalu presenetila?
Seveda. Relativno neznan sem bil in dobesedno slišal sem ljudi v občinstvu, ki so se ob razglasitvi mojega imena začudeno spogledovali. Režiserji, ki so dobili druge nagrade, so bili vsi po vrsti bolj izkušeni in mednarodno znani - omenim lahko samo kitajski film Morilka in hrvaški Zenit.

Gotovo veste, da sta Sigurður Sigurjónsson in Theodór Júlíusson Ljubljano obiskala ob premieri filma na festivalu Liffe. Sigurjónsson je ob tej priliki Ovna opisal kot "film o ljubezni, kajti ljubezen ta hip v Evropi najbolj potrebujemo". Sprejemate tudi tako interpretacijo filma, po kateri je - ob prebežniški krizi - nekakšen splošen poziv k razumevanju in sprejemanju medsebojnih razlik?
Lahko ga vidite tudi tako. Po terorističnih napadih v Franciji so na primer ljudje Ovna začeli interpretirati v povezavi s protiterorističnim sporočilom. Podobnih konfliktov je vse več in Ovna sta seveda metafora za to, da moramo ljudje več komunicirati, še posebej v času grožnje od zunaj. Konec koncev smo vsi ljudje.

Precejšnje presenečenje je bilo, da se film letos ni znašel med nominiranci za tujejezičnega oskarja, saj je po vseh svojih festivalskih uspehih veljal za močnega favorita. Kaj je potrebno, da se taka majhna filmska državica, kot je Islandija ali pa morda Slovenija, prebije v prvo ligo na oskarjih? Islandija v lobiranje in promocijo svojega filma gotovo ne more vložiti toliko sredstev kot kaka Francija. Je vse samo politika?
Seveda nisem nepristranski pri vsem skupaj, a zdi se mi, da bi potrebovali veliko več promocije in sploh večjo kampanjo. To sem se naučil šele pozneje: velike države so pripravljene vložiti precej denarja v projekt nominacije, medtem ko ga mi sploh nismo imeli. S producentom sva pač mislila, da bo film govoril sam zase. Nisem prepričan, da bi z več promocije dobili nominacijo, bi pa najbrž prišli v ožji izbor. Med nominiranci še nisem videl danskega filma, Vojne, ampak slišal sem, da je najšibkejši v peterici. Ostale sem videl in se mi zdijo močni.

Gospodarska kriza je za državo pomenila tudi korenito krizo identitete: ugotovili smo, da smo se pred njo obnašali kot bedaki; ljudje so bili grozni materialisti in kar naprej kupovali stvari onkraj svojih zmožnosti. Od zloma dalje malce drugače razmišljamo o lastni identiteti, kar je po mojem mnenju vidno tudi v Ovnih in Zgodbah o konjih in ljudeh.

Seveda je precej stresno, ko snemaš z nizkim proračunom in veš, da nimaš časa za zamude - obenem pa se moraš zanašati na nekaj tako nepredvidljivega, kot so ovce.

Lani so trije islandski filmi – Ovna, Dobrodušni velikan in Lastovke - na raznih festivalih skupaj dobili 60 nagrad, največ prav Ovna.

Danski film je kategorija, do katere ne čutim pretirane afinitete, pa ne samo do sloga Dogme. Bližje so mi Finci in Norvežani.

V majhnih skupnostih, kakršna je Islandija, je potlačenje čustev zelo pogost pojav.

Sigurður sploh ni vedel, da je sposoben "vzgojiti" tako brado … No, njegova žena ni bila ravno zadovoljna z mano!

Vsekakor nismo imeli namena izdelati nekakšen izvozni produkt samo za tujce. Posneli smo iskren film o ovčerejcih, in taki ljudje na Islandiji dejansko obstajajo. Več kmetov mi je reklo, da je to najiskrenejši film o njihovem načinu življenja, kar so jih kdaj videli.

V kinu: Ovna