Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Duhovna misel

2130 oddaj

2130 oddaj


Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


04.07.2020

Alenka Veber: Božji prst

Izmed vsega, kar krasi človeško telo, so mi najbližje roke, še posebno del te okončine od zapestja do konca prstov. Leva in desna ter na vsaki po pet prstov. Kako čudovita telesna zgradba človeka, ki pa vendarle ne deluje sama od sebe. Cenjeni poslušalci in poslušalke, verjamem, da vas je veliko takih, ki živite od truda svojih rok. Mogoče kateri izmed vas samo sedi križem rok ali pa roke tišči globoko v žepih. Tudi prav. Tako prvo kot drugo lahko pripomore k razmišljanju. In če nič drugega, vsaj ne škoduje drugim. Verjamem pa tudi, da je med vami kdo, ki kljub žuljem na rokah težko preživi iz meseca v mesec ali pa jesen življenja preživlja v domu za starejše brez fičnika v žepu. Kljub pridnim rokam. Ne, vsako delo res ne prinaša polnih vreč zlata. Je pa častno. Ni vse, kar nas obdaja, vse, kar lahko vzamemo v roke, samo delo človeških rok. Vsaj za nas kristjane velja, da verujemo tudi v delo Božjih rok. Močno verni se popolnoma izročajo v Njegove roke. Spet drugim ni prav nič mar za Božji prst, ki naj bi nas svaril, opominjal in celo kaznoval. A v objem Božjih rok planemo številni, verni in neverni, če ne prej, pa takrat, ko se znajdemo v hudi življenjski stiski. Kako močan je Božji objem pri enih ali drugih, ne vem. In kdo si zasluži močnejši objem, verni ali neverni, prav tako ne. A v veri gorčičnega zrna vendarle verjamem v moč Božjega prsta. Božji prst je, tako beremo v Stari zavezi, popisal dve kamniti plošči in ju izročil Mojzesu na gori. Na njiju so bile postava in zapovedi, ki jih je Bog zapisal ljudstvu v poduk. Postava in zapovedi, ki gredo lahko v ušesa. Le dovzetni moramo biti zanje. Sicer se nam lahko zgodi, da bodo tudi nas doletele egiptovske nadloge. Dandanes se le redko kdo še boji Božjega prsta, tudi med vernimi velikokrat ni takih bojazljivcev. Ne glede na našo vero in nevero pa nam bo prišlo prav, če bomo kdaj pa kdaj s prstom pokazali najprej sami nase. Podajmo torej sami sebi prst, tako kot bo počasi pomlad podala prst poletju. Mogoče bomo tako prepoznali, da za vse naše nadloge vendarle niso krivi samo drugi, pa čeprav nas že vse življenje kdo vrti okrog prsta. Marsikdaj imamo prste vmes tudi sami. Pa tudi predolgo čakanje na Božji prst nas ne bo pripeljalo nikamor, zato je vredno zbrati pogum in kdaj pa kdaj komu stopiti na prste ali koga celo udariti po prstih, še posebno predolgih. In kar je najlepše pri tej človeški okončini, so čiste roke. Le da si rok ne smemo umiti po pilatovsko. K čistoči naših rok bo največ pripomogla poštenost.

5 min 52 s

03.07.2020

Silvester Molan: Duhovne vaje - srečanje z Bogom

V tokratni duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan razmišlja o našem odnosu z Bogom. Poglobimo ga lahko tudi z duhovnimi vajami.

5 min 49 s

02.07.2020

Zmago Godina: Govorice

Kot otroci smo se večkrat igrali “gluhi telefon”. Sedeli smo v krogu in v uho svojega soseda šepetaje ponovili stavek, ki ga je nekdo povedal prvi. Že po dveh ali treh postajah je to sporočilo bilo močno spremenjeno, na cilj pa je skoraj vedno prispelo povsem drugačno in brezsmiselno sporočilo. Podobno se dogaja tudi z govoricami. Nekemu zakonskemu paru se je rodil prvi otrok, leto za tem drugi in leto pozneje še tretji. Naslednje leto se je naenkrat slišalo, da bodo dobili še četrtega otroka. Čeprav sta zakonca to zanikala, jima nihče ni verjel. Zaskrbljen starejši par jima je prinesel letak, na katerem je obširno pisalo o kontracepciji. Nekaj mesecev pozneje so celo klicali iz moževe službe in ga pozvali, naj prinese dokumente o rojstvu četrtega otroka. In ko so se naslednje poletje preselili v drug kraj, so tamkajšnje cerkvene skupnosti pričakovale pastorja s tremi otroki in visoko nosečo ženo. Govoric očitno ni mogoče spraviti s sveta. Zato je toliko pomembneje, da smo zelo kritični do takih zgodb, in to tudi ali predvsem takrat, ko imajo nekatere od njih zelo pobožen prizvok. Vsem govoricam se ne moremo smejati. Marsikatere namreč zadajo bolečine, nekatere so celo take, da lahko za vedno uničijo človekov sloves. Kaj lahko naredimo, da se polresnice ali neresnice ne bi tako zlahka širile? Eden izmed svetopisemskih nasvetov se glasi: “Vse preizkušajte.” (1 Tes 5,21) Govorica je nekaj, kar govorimo naprej, ne da bi vedeli, ali je resnično. Kolikokrat smo se že zalotili, da govorimo drugim to, kar smo slišali, ne da bi se prepričali, ali to resnično drži! Skušnjava, da bi slišano povedali naprej, je velika. Kdor razglaša novice, temu vsi pozorno prisluhnejo. V času, ko lahko vsakdo na svetovnem spletu objavi, kar želi, je to še posebno privlačno. In le če sami postanemo žrtev govoric, čutimo, kako lahko to boli. V Jakobovem pismu 3,5 je napisano: “Tako je tudi z jezikom: čeprav je majhen, se šopiri z velikimi dosežki. Poglejte, kako velik požar lahko nastane iz čisto majhnega jezička plamena.” (ŽJ) Zato ravnajmo s svojim jezikom – tem malim ognjem – kar se da previdno. Tudi če je kakšna pikantna zgodba resnična, nas to ne obvezuje, da jo povemo naprej. Sploh ne!

4 min 18 s

01.07.2020

Marko Rijavec: Fajn

Gotovo ste že ugotovili, da je svet, v katerem živimo, bolj kot ne krut, neusmiljen in neizprosen. Nič kaj primeren za to, da bi v njem živeli mirno in srečno do konca svojih dni, česar si bolj ali manj vsi želimo – in od življenja to tudi pričakujemo. Srečni želimo biti, veseli, zdravi, vse, kar bolj ali manj vsebujejo rojstnodnevne čestitke in pa tisti zdaj že tako pogosti pozdrav, ko se razidemo: »Uživaj!« ali »Imej se fajn!« Precej pozornosti damo na to, da bi se imeli v življenju »fajn«, se vam ne zdi? Da bi se lepo in dobro počutili. Vendar posledica te želje, s katero ni seveda nič narobe, ni hvaležnost, ko nekaj takega doživimo, ampak neprestano hlastanje po »posebnih« trenutkih, po doživetjih, po zabavah, poglejte samo, kako močno se širi ponudba zabavne industrije, poglejte, kako veliko turistov je po vsem svetu, ki morajo vsi nekaj videti, nekaj doživeti, sicer njihov dopust nima nobene vrednosti. V strahu, da nam morda ne bi bilo »fajn«, iščemo možnosti, da nam bo. Kajti človek, ki ne doživi nečesa »fajn« v svojem življenju, torej svoje življenje razume kot totalno katastrofo. V lovu za »fajn« trenutki se zato za vsako ceno izogibamo neprijetnostim vseh vrst, tudi dolžnostim, »teženju«, dolgočasju in sploh vsem stvarem, ki od nas zahtevajo nekaj truda, trpljenja in potrpljenja. Vanje stopimo, ko pač res moramo, ko smo v to dobesedno prisiljeni. Takrat, ko začnemo rutinsko življenje odraslih ljudi, misleč da je to nekaj najslabšega, kar se nam lahko zgodi, ker smo oropani »žuranja« mladostniških let. Kot da je v življenju res vredno in pomembno samo tisto, kar je »fajn« … Pravijo, da v življenju vsega skupaj nismo srečni niti pet odstotkov časa. Res, tako zelo malo. In menda to velja tudi za tiste, ki jim zavidamo »fajn« življenje, tiste z instagrama, ki trenutno živijo tako drugačno življenje od našega. Morda je v njih še manj sreče kot v nas. Kar pa ne pomeni, da je »sreča« edino merilo tega, da ima življenje svojo vrednost. Življenje postane vredno šele tedaj, ko razumeš, da je življenje težko in da s tem ni nič narobe, da je prav táko, kot mora biti. Da je v njem vse na pravem mestu, prijetno in naporno, dolgočasno in zanimivo, smrt in življenje, pesem in bolečina, da ima vse, prav vse svojo vrednost in pomembnost. In da so trenutki prijetnosti samo še en košček v tem širnem mozaiku, nič bolj in nič manj pomembni od katerih drugih koščkov. Vendar je za to potrebno najprej razumeti, da je vsakdanjost ravno tako bogata kot izrednost, da je na morju ravno toliko lepot kot okoli moje hiše in da staremu ne manjka nič od tistega, kar ima mladi. Kdor to ve, mu zaradi tega resda še ni »fajn«, ima pa življenje rad. In verjetno je to tisto, kar je potrebno, da je živeti lepo. Tudi če je težko.

6 min 25 s

30.06.2020

Berta Golob: Olepšave

Ne dovolimo si grdega obraza. Bodimo urejeni. To svetuje tudi Sveto pismo. Iz njega zvemo, da je nosil Jezus suknjo »scela tkano«. Se pravi brez šiva. Nobel oblačilo, prav gotovo. Tkalka je morala biti mojstrica posla; verjetno kar njegova mati. On pa ne kak zanemarjen vandrovec, saj rad omenja snažnost. Bolj pa poudarja tako imenovano notranjo lepoto kot zunanji blišč. Očitno so mu šli na živce razni cofki in volančki, sicer ne bi omenjal, kako se kdo ponaša z njimi. Dišave mu tudi niso bile neznane. Omenjena je alabastrna posodica z dehtečim oljem. Ni mu manjkal smisel za lepoto; da se Salomon ni oblačil lepše, je dejal, kakor se odevajo z lepoto lilije na polju. Lepota in lepotičenje tudi nam ni tuje. Kozmetika je postala industrija. Potrebuje laboratorij. Vodice in kreme in olja in dišave in losjoni in obliži vse tja do fantazijskih pripomočkov in silikona. Recimo, da je vse to potrebno, a pretiravati vseeno ni treba. Največji človekov organ je koža in prav to si po neumnem poškodujemo v pretirani skrbi, da bi bili na pogled kar najbolj čedni. Biti lep obsede že otroka. Mogoče k temu pripomorejo kar starši, sicer petletno dekletce ne bi imelo pobarvanih nohtov in celo z različnimi odtenki. Jaz sem si znala pomagati sama. Namazala sem si lica z rdečim krep papirjem in odhitela v prvi razred. Na poti do šole je šminkarija na srečo zbledela, sicer ne vem, kako bi se zmenili s strogo gospodično učiteljico. Znala je tudi kresniti. Nič ne nasprotujem kozmetiki, navsezadnje se smem sklicevati na samega Odrešenika! Trajno odrešila me pa ne bo. Nihče ne zlepi k licu spet, kar odleti spod časa dlet, pravi Janez Menart, od nekdaj je bil čas kipar in človek le njegova tvar. Hudomušno dodaja, da bi ženskam »vsa mazala rekviriral, zrcala pa za jezo pustil jim«. Ne poznam moškega, ki bi si za okras izbral neurejeno garderobo v osebi kake ženske. Poznam take, ki od nje zahtevajo biti tip top, kakor eden od njih rad reče. Ne razumem pa onih, ki se leto in dan, ne na petek ne na svetek, ne zlevijo iz oguljenih kavbojk in razvlečenega trikoja.

6 min 33 s

29.06.2020

Gregor Čušin: Nič ni nemogoče

Številni ljudje si razbijejo zobe in glavo in poskušajo priti z glavo skozi zid, ker jim je nekdo … morda celo kakšen učitelj … nekoč dejal, da ni nič nemogoče. Če se le dovolj potrudiš! Če podrediš vse le enemu cilju! Če ti le ne zmanjka volje in moči. In poguma. Nič ni nemogoče! Mimogrede: na spletu sem prebral, da v uri zaletavanja z glavo skozi zid porabiš samo 150 kalorij. To je precej manj kot s spanjem ali gledanjem televizije. Neverjetno! Ne pričakujte, da se bodo zgodile nemogoče stvari. Nemogoče je nemogoče, prav zato, ker je NEmogoče! Neverjetno pa ni nemogoče … je le neverjetno! Če ne zmorete vere (če nočete verjeti), to še ne pomeni, da ni res in resnica, da ni mogoče! Nemogoče je NEmogoče: iz lastne moči, sam od sebe in sam iz sebe. Nemogoče. Bogu pa ni nič nemogoče. Zato pričakujte: ko se z Bogom spustite v odnos – neverjetno! Mi ljudje verjamemo v marsikaj. Nekateri verjamejo v horoskope, v duhove, v palčke, v Božička, Miklavža in dedka Mraza in verjamejo v Boga! Toda to še ni vera! Verjeti v horoskope je bedarija. Verjeti v duhove in palčke norija. Verjeti v Božička, Miklavža in dedka Mraza je otročarija! Verjeti v Boga pa je predvsem stvar razuma in ponižnosti – priznanje, da je nad tabo še nekdo, ki je pravi gospodar časa, življenja in prostora. Toda to je šele religija – stvar pripadnosti in statistike. Verjeti Bogu! To je šele vera. Ne rečemo kar tako, da je vera milost! Nič ni nemogoče! Zakaj ljudje ozdravijo od neozdravljivih bolezni… raka … poškodb … ? Zakaj nekateri ustvarijo in dosežejo, kar pač že ustvarijo in dosežejo? Zato, ker to ni nemogoče – le rahlo neverjetno! Če je kaj težko, še ne pomeni, da je nemogoče. Če je kaj visoko, še ne pomeni, da je nedosegljivo. Če je kaj dragoceno, še ne pomeni, da si ne moreš privoščiti. In če je kaj zastonj, še ne pomeni, da tega ne boš drago plačal. »Nič ni nemogoče« torej ne pomeni razbiti si zobe in glavo, ampak imeti vero.

4 min 20 s

28.06.2020

Anže Cunk: Prava Ljubezen

Spoštovani poslušalci, cenjene poslušalke. Danes beremo evangeljski odlomek, kjer nas Jezus postavi pred zelo radikalno odločitev – tistemu, ki sprejme Jezusa, se včasih zgodi, da mora narediti izbiro tudi med najbolj intimnimi čustvi; pa ne zato, da bi jih zavrgel, ampak, da bi jih očistil in jih naredil za pristnejša. Ljubezen do očeta in matere je prirojena po naravi in je Božja zapoved. Ko ljubimo očeta in mater, priznavamo dar življenja, ki smo ga prejeli od njiju. Ko pa ljubimo v Gospodu, se dvigamo k Njemu, od katerega je odvisno vsako življenje. In isto se zgodi tudi s sinovi in hčerami. Starši s tem, da jih ljubijo, živijo svoje očetovstvo in materinstvo. Ko starši ljubijo Jezusa nad vse, jim bolj uspe v polnosti živeti tisto popolno podarjanje samih sebe otrokom. To podarjanje postane žrtev, ali kakor pravi Jezus, postane nošenje svojega križa, da bi posnemali njega. Tudi sam sem se večkrat spraševal, kakšno je moje mesto pod soncem, na kakšen način odkriti in uresničiti svoje poslanstvo. Ko sem se odločal za duhovniški poklic sem razmišljal ravno med tema dvema možnostma: ali posvetiti življenje Gospodu v hoji za njim v duhovniškem poklicu ali imeti svojo lastno družino. Odločitev vsekakor ni bila lahka, ko veš, da se svobodno odpoveš, da ne boš imel svojih potomcev. Pa vendar je toliko bolj zgovornejša in premišljena. Odločil sem se, da svoje življenje posvetim Gospodu v hoji za njim. Pa ne da bi se umikal v samoto, da bi se izognil težavam družinskega in zakonskega življenja, ampak, da bi svoje življenje lahko posvetil poslanstvu družine, bil njihov sopotnik, prijatelj in pomočnik, da bi vsi imeli življenje, in to v izobilju. Sam izhajam iz urejene družine, kjer imam lep zgled svojih staršev, kako živeti družinsko življenje in se napajati pri tistem pravem viru lepote. Naučili so me, kako živeti iz dogodkov, ki so te in te še osrečujejo ter s tem premagovati skrbi, križe in težave vsakdanjega družinskega življenja. Če si v svojem življenju postavimo stvari na prave temelje, lažje hodimo iz dneva v dan, lažje prenašamo in nosimo vsakdanje skrbi in težave, predvsem pa lažje hitimo na poti v svetlejšo in lepšo prihodnost, ki nam je obljubljena. Želim si, da bi današnje sodobne družine odkrile svoj zgled v tihoti in lepoti svete nazareške Družine ter tako polni optimizma in dobre volje živele svoje življenje, ki jim je podarjeno na tem svetu. Življenje preizkuša še tako lepe, polne odnose in če imamo globlji temelj, v Bogu, ne bomo izpustili nobene priložnosti, ki bi nas ovirala, da bi lahko izpolnili življenje, ki nam je podarjeno na tem svetu.

7 min 8 s

27.06.2020

Matej Rus: Služenje - znamenje novega življenja

Današnji evangeljski odlomek spregovori o Jezusovem obisku Petrovega doma v majhnem kraju Kafarnaum. Takrat je na postelji vročična ležala Petrova tašča. Jezus je pristopil do nje in se jo dotaknil. Žena pa je v trenutku ozdravela, vstala in stregla Jezusu. Zelo lep in ganljiv dogodek čudežne ozdravitve žene, ki pa ima daljnosežne posledice tudi za današnjega človeka, saj se tudi sami lahko znajdemo v enaki situaciji. In to, ali dobesedno, ko zbolimo z katero od številnih bolezni; ali pa v prenesenem pomenu. V takšnem pomenu more vročica predstavljati vse naše skrbi in strahove, pa tudi nemoč, ko ne vidimo več izhoda iz dane situacije. V takšnih trenutkih potrebujemo drugega, ki pristopi do nas, se nas dotakne in ponovno usmeri na pravo pot. Ta drugi mora biti Jezus. Nanj se lahko vedno obrnemo, kajti prišel je na svet, da bi odvzel naše slabosti (Mt 8,17). Edino vprašanje je, če smo sami pripravljeni sprejeti Jezusov dotik ¬ dotik novega življenja. Čudeži so namreč le naravna znamenja, ki pa v sebi nosijo duhoven pomen. Primerjamo jih lahko z znamenji, s katerimi medsebojno komuniciramo in nam tudi pomagajo ustvarjati družbeno blaginjo. Na primer prometni znaki. Tako na semaforju vemo pomen zelene, oranžne ali rdeče barve. Vendar pa primer semaforja pokaže, da se moramo določene pomene prometnih znakov naučiti. In enako velja tudi za čudeže. Ko je torej Jezus ozdravil Petrovo taščo, je pokazal na znamenje Božje ljubezni do človeka: Gospod je blizu vsaki bolečini. Tako smo blizu Jezusovi želji po razumevanju čudežev. Dejanje čudeža mora namreč spremeniti človeka. Tako je žena ob ozdravitvi vstala in začela streči Jezusu. Prepoznala je Božji dotik ljubezni. Pa ne samo dotik vsemogočnega Boga, ampak tudi dotik Boga, ki služi bližnjemu. Cilj čudežev je tako razkrit: Jezusovo delovanje je služenje služabnika, ki daje zmožnost služiti tudi nam. Ozdravitev zato nakazuje na priložnost, da hodimo za Njim. Tako nam jasneje zazvenijo Jezusove besede Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! (Jn 13,34), ko nas vabi naj postanemo takšni kot je On: naj tudi sami prinašamo življenje drugim ljudem. Ob tem se nam lahko zastavi vprašanje kako lahko mi prinašamo življenje svojemu bližnjemu. Vsak lahko služi na svoj način: Petrova tašča je stregla Jezusu, medtem ko je sveta Ema, katere god obhajamo na današnji dan, s svojim premoženjem podpirala najbolj potrebne ljudi. Navsezadnje niti niso potrebne velike stvari. Včasih je dovolj že iskren nasmeh na ulici, prijazna beseda v trgovini, obisk bolnega prijatelja ali pomoč starejši sosedi pri dnevnih opravilih. Možnosti za dejanja ljubezni je brezmejno. Vedno je priložnost je sprejetje novega življenja.

6 min 46 s

26.06.2020

Janko Potisek: Bodi to kar si

Stara zgodba pripoveduje o dveh menihih, ki sta brala v knjigah, da je na zemlji kraj, kjer se nebesa stikajo z zemljo. Brez pomisleka sta se odpravila na pot, da bi našla ta tako zaželeni kraj. Po dolgem in napornem potovanju sta končno prispela na cilj, ki so ga opisovale stare knjige, ki sta jih prebirala. Pred njima je stala skromna hiša, na vratih pa napis: Tu se nebesa stikajo z zemljo. Polna pričakovanja, notranje napetosti in nemira sta stala pred ciljem, ki sta ga dolgo iskala: pritisnila sta na kljuko, vstopila v hišo in presenečena ugotovila, da sta se znašla vsak v svoji meniški celici, iz katere sta se pred časom odpravila na to pot iskanja. Preprosta zgodba nam daje pomembno sporočilo, ki ga lahko strnemo v sledeče navodilo: ostani, kjer si; bodi, kar si; stori, kar je treba storiti. Ostani, kjer si – ni se nam treba odpravljati na dolge poti iskanja, največ lahko storimo na svojem običajnem mestu, če ga znamo prepoznati kot svoje poslanstvo. Bodi, kar si – vsak človek skriva v sebi obilo darov in sposobnosti. Kako velika naloga je pred nami, da jih odkrijemo in razvijemo ter s tem na nek način že ustvarjamo “nebesa” bližnjim in sebi. Ob odkrivanju lastnih darov in sposobnosti pa se do sebe pošten človek sreča tudi z lastnimi napakami in slabostmi, ki se jih ob tem spoznavanju samega sebe trudi premagovati. Stori, kar je treba storiti – poslanstvo vsakega človeka je tudi njegova odgovornost; zato je dolžan storiti, kar mu v danih okoliščinah veleva vest oziroma njegovo prepričanje. Vsako pravično delo, boj proti kakršnikoli krivici, izhaja iz tega človekovega čuta dolžnosti, da dela to, za kar je poslan. In s tem ustvarja boljši svet, pripravlja “nebesa” sebi in bližnjim. Pesnik Gregorčič je v pesmi Življenje ni praznik zapisal: “Dolžan ni samo, kar veleva mu stan,/ kar more, to mož je storiti dolžan.” Čut dolžnosti in odgovornosti presega zgolj nujnost in nas spodbuja, da delamo vse, kar je v naši moči, za naš boljši jutri – in že za boljši “danes”. Če vsak od nas stori, kar je njegova dolžnost, in v to vloži določeno mero ljubezni in odgovornosti, smo lahko prepričani, da se bo okolica začela spreminjati. Vsi veliki dogodki iz zgodovine so bili mogoči zaradi ljudi, ki so bili ob pravem času na pravem mestu in so storili, kar so mogli storiti. Zato: ostani, kjer si; bodi kar si; stori kar je treba storiti. In nebesa bodo vsaj korak bližje.

6 min 46 s

25.06.2020

Blaž Franko: Dan državnosti

Danes praznujemo Dan državnosti. Minilo je že 29. let, odkar je Slovenija postala neodvisna in samostojna država. To je praznik, ki ga nekateri narodi lahko slavijo že stoletja, za mnoge pa je neodvisnost domovine še vedno le oddaljena želja. Mi pa jo imamo! Pravi veliki čudež, po katerem so naši predniki hrepeneli že stoletja! Ko sem študiral v tujini, mi sošolci iz Združenih držav, Indije ali Brazilije kar niso mogli verjeti, da ima samo 2 milijona ljudi lahko svojo državo. To je res neverjetno dejstvo, ki bi nas moralo vsako leto na ta dan navdajati s ponosom, radostjo in upanjem! Vendar se malo bojim, da bom danes le pri redkih hišah videl plapolati slovensko zastavo. Naša slovenska zavest, ki nas je tisočletje ohranjevala na burnem svetovnem zemljevidu, se je kar nekje skrila. V Božji besedi, ki jo beremo pri današnji sveti maši, slišimo nesrečno pripoved o izgonu Izraelcev v babilonsko sužnost. Okrog 600 let pred Kristusom, so Babilonci zavzeli Jeruzalem. To je bilo le eno izmed mnogih hudih izgnanstev, ki so ga Judje doživeli. V februarju smo z novomašniki obiskali Sveto deželo in zelo me je presenetilo dejstvo, da so Judje uspeli kot narod preživeti že tri tisočetlja. Po Rimskem opustošenju Jeruzalema so bili kar 1900 let razsejani po vsem svetu. Kljub temu imajo danes svojo državo. Pa pustimo politične razloge ob strani. Tisto, kar jih je zopet povezalo nazaj v njihovo državo, je bila njihova zavest, da so en narod, da so izvoljeno ljudstvo in da vsi verujejo v enega Boga. Kaj pa mi, dragi Slovenci? V zgodovini smo bili skoraj vedno hlapci, nikoli nismo imeli svojega kralja ali svojega gospodarja. Kljub temu pa je nas Slovence celo tisočletje med seboj povezovala trdna krščanska vera. Prve zapisane besede v našem jeziku so pravzaprav pridige vernemu ljudstvu. Med prvimi narodi smo imeli Sveto pismo v maternem jeziku. V stotinah cerkvic, posejanih po naši domovini, je slovensko ljudstvo iskalo tolažbo, delilo radost in si utrjevalo upanje. Prav lepa slovenska beseda in vera v dobrega Boga, je nas Slovence povezala in držala skupaj skozi viharna stoletja preizkušenj. Ravno Bog nam daje moč, da sprejemamo drug drugega v svoji različnosti. Lahko bi rekli, da smo pred skoraj tridesetimi leti dosegli vse. Morda ravno zato ne iščemo več tega, kar nas povezuje, temveč to, kar nas razdvaja. Kot da ne bi vedeli za upe in hotenja mnogih generacij zatiranih Slovencev. Žal pozabljamo na tisto, kar nas je povezovalo – na ljubljeno slovensko besedo in na katoliško vero. Preljubi Slovenci in Slovenke! Naj bo vsaj današnji dan tisti, ko lahko pozabimo na zamere, ponosno izobesimo zastavo in smo hvaležni za našo mater domovino Slovenijo! Srečno.

6 min 55 s

24.06.2020

Rok Žlender: Rojstvo sv. Janeza Krstnika

Spoštovani poslušalci, spoštovane poslušalke, spominjamo se rojstva največjega izmed prerokov Stare zaveze, sv. Janeza Krstnika. Za kakšnega duhovnega velikana gre, priča že dejstvo, da v katoliški Cerkvi obeležujemo zgolj še rojstvi Jezusa Kristusa in njegove matere Marije. Ko se sicer spominjamo godov svetnikov, se namreč zmeraj spominjamo dneva njihove smrti. Pri Janezu Krstniku ni šlo za običajno rojstvo. Če ime otroku navadno izberejo starši, tukaj ni bilo tako. Bog sam je namreč po angelu Gabrijelu naročil očetu Zahariji, naj da otroku ime Janez, čeprav v sorodstvu ni bilo nikogar s takšnim imenom. Še več, osmi dan po rojstvu, ko je bil otrok obrezan, so se sorodniki spraševali: »Kaj neki bo iz tega otroka? Zakaj Gospodova roka je bila z njim.« (Lk 1,66) Preostanek zgodbe poznamo – ljudi je klical k spreobrnjenju, jim oznanjal krst pokore, hodil pred Gospodom, bil »glas vpijočega v puščavi«. Njegova brezkompromisna zavezanost resnici ga je na koncu celo stala glave. In vendar, Gospodova roka je bila z njim. Ves čas. Česa se lahko po dva tisoč letih ljudje še naučimo od Janeza Krstnika? Mar niso ljudje njegovega kova dandanes kar nekam iz mode? Če so namreč zdaj v modi krilatice tipa »znajdi se, kakor veš in znaš«, »plavaj s tokom«, »misli eno, delaj drugo«, potem, ja, je današnji svetnik absolutno iz mode. Govorim seveda v prenesenem pomenu. Pa četudi bi mislil dobesedno, človek, ki se je oblačil v kameljo kožo ter jedel kobilice in divji med najbrž v tudi tistem času ni ravno postavljal modnih trendov. Sporočilo je jasno – Janez Krstnik je svetnik zato, ker se ni obremenjeval s tem, kaj si drugi mislijo o njem, kako ljudje gledajo nanj. Kako izgleda navzven, ni bila njegova poglavitna skrb. Bila pa je zanj poglavitna skrb r/Resnica, tako z malo kot z veliko začetnico. Njej je želel vedno služiti. Vsak izmed nas, veren ali neveren, se lahko zgleduje po njem. Najprej s tem, da si zastavlja prava vprašanja in nanje išče ustrezne odgovore. Tudi Janez Krstnik je v nekem trenutku vprašal Kristusa: »Ali si ti tisti, kateri mora priti, ali naj čakamo drugega?« (Mt 11,3) Tako kot današnji svetnik smo tudi mnogi drugi že prišli do pritrdilnega odgovora. Da, On je tisti. Kdor pa v tem trenutku še okleva z odgovorom, naj vprašanje ohrani v svojem srcu in sledi spodbudi pesnika R. M. Rilkeja: »Živi vprašanja zdaj. Morda boš potem, zlagoma, ne da bi opazil, nekega daljnega dne zaživel odgovore.«

6 min 37 s

23.06.2020

Tilen Oberwalder Zupanc: Čas in prostor

Morda ste že kdaj razmišljali o odnosu med časom in prostorom. Čas pogosto na prvi pogled izgleda brez resničnosti, s prostorom pa je ravno obratno. Videti je, kot da živimo samo v svetu predmetov. S prostorom znamo načeloma dobro ravnati, s časom pa ne. Pomeni nam le orodje za merjenje, podrejeno prostoru. Ob tem prostor dobi mesto, ki naj bi ga zavzemal čas; prevzame tudi njegove cilje. Simbol tega je imetje in veselje nad njim, ki izgleda kot zdravilo proti nevarnosti časa. Če malo bolj pomislimo, pa hitro spoznamo, da časa ne moremo nadomestiti s prostorom. Pogosto mislimo, da je minljivost lastnost časa, pa temu ni tako – je lastnost prostora. Prostor si lahko predstavljamo kot zamrznjen čas, stvari pa kot okamenele dogodke. Predmeti v prostoru so tisti, ki se premikajo, gibljejo in minevajo, ne pa čas, kot večkrat mislimo. Čas sam na sebi se ne spreminja, spreminjajo se stvari v času. Tako lahko govorimo o toku prostora skozi čas, ne pa o toku časa. Čas ne umira, umira človek, telo, stvar v času. Medtem ko vsakdo izmed nas v svetu prostora zaseda svoje mesto, v času ni tako: ta je vsem skupen in si ga delimo: ni enega trenutka, za katerega lahko rečemo, da je samo od nekoga. Pri prostoru smo lahko mnenja, da je del tega naš, pri času pa ne. Mnoga verstva so poznala svetost v prostoru, v naravi. Judovski nauk prinese novost: ideja svetosti se iz prostora premakne v čas, iz narave se prestavi v zgodovino, iz stvari se prestavi k dogodkom. Tudi krščanstvo sledi temu mišljenju. Čas je pravzaprav tako pomemben, da je navzoč v cilju duhovnega življenja, ki je srečanje s svetimi trenutki. Benedikt XVI. razmišlja o odnosu med Božjim in našim časom. Pravi, da je Božji čas večnost, naš pa časnost. Oba sta povezana v Kristusu, ki je most med časom in večnostjo. On je s svojim učlovečenjem namreč sprejel tudi človeško časnost, zato v njem sobiva čas z večnostjo. Čas nam torej daje možnost, da smo deležni razsežnosti, ki jih drugje ne moremo doseči. Naučiti se moramo, kako ravnati z njim. Kako se ustaviti in pustiti skrb za gmotne stvari … Sam vidim, kako zelo dragoceno je, da si res vsak dan vzamem nekaj trenutkov, da se ustavim in pustim stvari prostora ter se usmerim na čas: čas, ki ga preživim v molitvi, čas z drugimi in čas s samim seboj. Verjamem, da je to koristno prav za vsakega izmed nas – da se vsak dan ustavimo in pustimo stvari prostora ter postanemo pozorni, kako ravnamo s časom. Vsem nam želim, da bi to uspeli doseči – začnimo že danes!

6 min 59 s

22.06.2020

Martin Leban: Naglica

Hitenje, naglica, opravki. Naši vsakdanji spremljevalci. Hitro se nam zgodi, da ob teh naših hitrih spremljevalcih pozabimo na to, kar je zares pomembno. Kar naenkrat spoznamo, da je življenje šlo mimo nas, da smo bili preveč pozorni na stvari, ki v resnici niso tako pomembne. Na Facebooku sem zasledil naslednjo zgodbo: »Skupina sošolcev se je ob obletnici mature dogovorila za srečanje na domu svojega profesorja. Med srečanjem je pogovor nanesel na težave, ki so jih pestile: obilica dela, neurejeni odnosi, stres. Profesor je svojim gostom ponudil vročo čokolado. Iz kuhinje se je vrnil z veliko posodo vroče čokolade in s skodelicami, ki so bile različne: od dragocenih do cenenih. Goste je prosil, naj si vsak izbere svojo. Ko so jih napolnili s čokolado, je profesor razmišljal: Opazil sem, da ste si najprej vzeli dragocenejše skodelice, na koncu pa so ostale samo še preproste in cenene. Takšna drža je vir vaših težav. Skodelica, iz katere pijete, ničesar ne doda h kakovosti okusa čokolade, morda celo skriva svojo vsebino. Vsak izmed vas si je zaželel le vroče čokolade. Niste hoteli skodelice… Ko pa sem jih prinesel, ste si jih začeli izbirati... In opazovati skodelico drug drugega… Razmislimo o tem… Radost življenja je kot vroča čokolada… Delo, denar in položaj v družbi pa so kot skodelice. Slednje so le orodja za obvladovanje življenja. Ne definirajo vašega življenja, ga ne spreminjajo in ne vplivajo na njegovo kakovost. Z osredotočanjem na skodelico ne bomo nikoli užili polnega okusa vroče čokolade oziroma življenja. V vsakega od nas pa je položena globoka želja po uresničenem življenju… Bog nam je, če sledimo notranjemu hrepenenju, pripravil le vročo čokolado in nas vabi, da se ne izgubljamo v izbiranju skodelic…« Hitri ritem vsakdanjega življenja trga pogled od tistega, kar je res pomembno in usmerja pozornost na tisto, kar bi se nam ob premisleku zdelo nepomembno. Sam sem ob koncu osnovne šole doživel, kako krhko je lahko naše zemeljsko življenje. Še bolj poglobljeno sem se začel spraševati, kaj bi v njem rad počel. To me je pripeljalo do letošnjega leta, v katerem bom obljubil nekaj, kar bi se novodobnemu človeku morda zdelo čudno in smešno: da bom vse življenje hodil za Gospodom v duhovniškem poklicu. Sam pa v tej odločitvi slutim življenje, ki me bo veselilo. Naj bo današnji dan priložnost, da uživamo v dnevu, ki nam je bil podarjen in ga izkoristimo. Predvsem bodimo pozorni na ljudi, ki nas obdajajo in poskrbimo, da bomo vsaj komu polepšali današnji dan – mogoče celo s skodelico vroče čokolade!

6 min 54 s

21.06.2020

Andrej Šegula: O premagovanju strahu

Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! Na začetku današnje duhovne misli vas sprašujem, kakšno mesto ima strah v vašem življenju. Vas je sploh kdaj strah? Kdaj ali česa se bojite? In … ali imate kakšno zdravilo zoper strah? Prav to je tudi evangeljska tema današnje nedelje. Za strah vemo, da je naravna razsežnost življenja. Na eni strani je strah, ki ga v resnici ni, je namišljen in čez čas izgine. Na drugi strani pa je strah, ki ima neki izvor v resničnosti. Ko pademo v tak strah, se je treba z njim sprijazniti, ga prerasti s svojim lastnim prizadevanjem, verni človek pa tudi z zaupanjem v Boga. Jezus v današnjem evangeliju svojim učencem trikrat naroča, naj se ne bojijo. Naj se ne bojijo nasprotnikov evangelija. Ti jih bodo namreč preganjali, vlačili jih bodo pred sodišče in celo pobijali. Ob prebiranju teh vrstic začutimo dva svetova: naš svet, v katerem vladajo »človeške« zakonitosti, in svet evangelija, ki je velikokrat na glavo obrnjen človeški svet. Jezus nas opogumlja. Podarja nam zaupanje vanj, ki nas osvobaja strahu pred smrtjo. Zdravilo pred strahom je ljubezen. V prvem Janezovem pismu beremo, da popolna ljubezen prežene vsak strah. Res pa je, da dokler živimo, naša ljubezen še ni popolna. Zato občutimo strah, toda nima nas v oblasti. Čeprav apostol Pavel občuti strahove, ga je strah in je negotov, se ne pusti voditi tem strahovom, ampak Kristusovemu duhu, njemu, ki je iz ljubezni dal življenje za nas. Razlagalec evangelijev Silvano Fausti pravi, da strah pred smrtjo ne sme postati življenjska filozofija. Naša filozofija naj bo Očetova »ljubezen do modrosti«. Človek je vedno razdeljen med ljubezen do modrosti mesa, ki zapira v strah pred smrtjo, in ljubezen do modrosti Duha, ki odpira v zaupanje in življenje. Odlomku daje ritem trikratni velelnik: »Ne bojte se!« ki mu sledijo utemeljitve. Refren »ne bojte se« pomeni predvsem, da smo dejansko v oblasti strahu. To je izhodišče, ki ga moramo priznati, a ne sme biti tudi končni cilj. V nasprotnem primeru se že od samega začetka odpovemo vsakršni poti. Strah povzroči, da naredimo to, česar se bojimo, zaupanje pa omogoči, da naredimo to, kar si želimo. Pred nami je nedelja, nov dan – naj (L)ljubezen, pisana z malo in z veliko začetnico, prežene vse strahove. Kot vodilo lahko vzamemo tudi besede apostola, ki pravi: Vse premorem v Njem, ki mi daje moč.

6 min 27 s

20.06.2020

Stane Kerin: Nimam časa

»Nimam časa!«. To sta dve besedi, ki se vedno znova ponavljata med ljudmi. Skoraj vse je do trenutka načrtovano. Vsaj bilo je tako. Tudi mednarodna pomoč ljudem v deželah, ki živijo v težjih življenjskih razmerah, je bila načrtovana. Določeni so bili datumi do kdaj mora biti projekt izpeljan. In seveda, kar je najbolj pomembno, videti je treba rezultate. Ob vsem se ne sme pozabiti na trajnost sprememb, ki jih bo prinesel določen projekt. Vse smo načrtovali. Najbolj in seveda najprej načrtujejo gospodarstveniki. Hočejo rezultat dela, ki ga načrtujejo. In rezultat več imeti jim je uspelo prenesti na ljudi po vsem svetu. Ljudje hitijo, da ne bi kaj zamudili. Marsikomu se je v teh mesecih utrnilo vprašanje: JE TO RES POTREBNO? In v ta točno načrtovan urnik pride nekaj, kar nihče ni predvideval. Čas se je ustavil! Naenkrat je dovolj časa. Kako pa ta čas uporabimo? Čas lahko uporabimo tudi za to, da pregledamo kaj se dogaja v našem življenju. Ne ustavljajmo se pri zunanjih dogodkih! Kaj se dogaja v nas? Kako sprejemam občutek nemoči? To so trenutki, ko preverim sam v sebi, kaj je v življenju pomembno, kaj pa je morda nepomembno. In ugotovili bomo, da v življenju ni pomembno samo tisto, kar imam. Veliko bolj pomembno je: kakšen sem v svoji notranjosti. Čas je, da ne poslušam tistega, kar mi drugi dopovedujejo. zdaj je čas, da odkrivam kje so temelji mojega življenja, kam je usmerjena pot mojega življenja. V roke lahko vzamem knjige, v katerih so drugačna razmišljanja, ki jih po navadi vidimo in poslušamo na televiziji, beremo v takšnih in drugačnih časopisih. So vrednote, ki se ne spreminjajo že tisočletja. Temelj naj bi bile kreposti, ki so neuničljive: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. To je tisto, kar spreminja družbo, če to verjamemo ali ne. To so temeljni kamni vsake civilizacije, ki spoštuje človekovo dostojanstvo. Odkrili bomo, da vse dobro nastaja počasi, ne čez noč. Nič velikega, dramatičnega se ne zgodi, če ne delam prav. Ob opazovanju ljudi, ki delajo slabo, človeka razjeda misel, zakaj nekateri ljudje uspevajo, čeprav so krenili na pot, ki uničuje življenje ljudi. V nas se pojavi nevoščljivost, morda tudi brezbrižnost. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Le kaj je človek v blaginji, če je brez modrosti, podoben je živali, ki pogine. (prim.: Ps 48,10-21) Življenje se ne ustavi, življenje gre vedno naprej. Bom del tega neustavljivega življenja? Bom znal dodajati nekaj dobrega in lepega življenju, ki ga živim z drugimi. NE ČAKAJ NA JUTRI – ZDAJ JE ČAS ZA TO!

7 min 6 s

19.06.2020

Emanuela Žerdin: Bližina

V dneh pandemije smo nenehno slišali opozorila – držite razdaljo! meter in pol ali dva metra – držite razdaljo! In težko nam je … Ljudje smo bitja, ki hrepenijo po bližini, ki se čutijo varneje in lepše, če nekoga držiš za roko, če se nasloniš na njegovo rame ali ga tesno objameš … Rabimo bližino, bližino drugega, da slišimo utrip njegovega srca, da ob njegovem nasmehu prižgemo svetilko upanja in da z roko v roki premagamo najhujše težave. Bližina je za človeka zelo pomembna od rojstva pa vse do smrti. Otrok rabi mamo in se umiri že ob enem samem nasmehu ali dotiku, odrasli včasih ob pomembni odločitvi rabi le eno tiho prisotnost, da je ta odločitev pravilna. V hospicu sem se naučila, kako pomembna je bližina v najhujših dneh bolezni, ob umiranju in sami smrti. Nikoli ne bom pozabila, kako je neki bolnik pozvonil s svojimi zadnjimi močmi, da smo prišli člani osebja v njegovo sobo, in je potem sredi nas umrl, ker ni hotel biti sam. Tudi prostovoljci so povedali, da sedeti ob človeku v komatoznem stanju ni tako hudo, če se zavedaš, da včasih prav ta bližina človeka lajša najhujše strahove in težave. Kljub zahtevi po razdalji tudi v teh dneh lahko ustvarjamo bližino zelo različno. Digitalni mediji so nam omogočili, da lahko nekoga razveselimo z dobro besedo, drobno rožico ali veselim humorjem. Maske, ki skrivajo naše nasmehe, lahko okrasimo z ljubeznivimi pozdravi in toplimi pogledi. Vse tiste, ki jih ne moremo obiskati, ker so onstran meja naše dežele, pa lahko razveselimo s pismom, napisanim na roko, ki je velika redkost, a odseva bližino ne samo telesa, ampak tudi srca! V psalmih molivci nenehno iščejo bližino Boga, njega, ki je neviden, a stvaren. V pandemijski krizi, ko so se zaprla tudi svetišča, smo ga iskali v nas samih, saj je tam bil prisoten in nam čisto blizu. Tu smo ob molitvi doživeli, kako Bog presega vse naše človeške predstave, vse stavbe, pa naj so še tako razkošne katedrale, da doseže tisto, kar mu je najpomembnejše – človeško srce. Bližina je del naših odnosov, zelo dragocen del. Naredimo vse, da bomo kmalu spet lahko stali eden ob drugem, si gledali iz oči v oči, in s sklenjenimi rokami naredili verigo ljubezni. To bo najlepša zmaga nad koronavirusom.

6 min 8 s

18.06.2020

Silva Matos: Bister studenček v mlako pritoževanja

Drža pritoževanja, me kdaj pa kdaj spreleti, ko poslušam nizanje slabega, kritiziranje ljudi, pritoževanje nad ljudmi in okoliščinami življenja. Vse to deluje kot strup, kot megla, ki ne da videti dobrega, ki ne da živeti. Hkrati deluje kot neke vrste odvisnost, kot zastrupljen zrak pesimizma. Ne da sproščeno, svobodno dihati. Pritoževanje je kot bolezen, včasih se zazdi, da je epidemija današnjega časa. Poslušala sem, kako je na sprehodu mlajša ženska drugi razlagala, kakšno smolo ima. Česar koli se loti, se ji ponesreči. Se že najde kdo, da dobi tisto, za kar si ona prizadeva. Napisala je prošnjo za službo, velikokrat že, a potem je sploh ne pokličejo. Zadnjič pa ji je znanka rekla, naj kar pride, da iščejo nekoga, ki bi takoj lahko začel. Pa se je zjutraj zbudila in ni šla, ker ni hotela biti spet zavrnjena. Vedno jo kdo prehiti. Rečejo ji, naj naredi to in to, a saj potem nihče tega niti ne pogleda. Če kaj predlaga, je nihče ne posluša. Sploh ne ve, kako bo preživela, ko bo ta novi virus spet dobil zagon … Pomislila sem, kako grdo se razraste slabo, če ga kar naprej vabim in kličem v svoj svet. Kako močno se razširi zlo, negativizem in prodre v vse celice mojega bivanja. Ob tem se vedeš nepotrpežljivo, ihtavo. Nič se ne da, ne zgodi se nič, ne pokaže se nobena rešitev, nikoli ni tistega, kar si jaz želim, nič ni. Prej ali slej te potegne v zasvojenost. Iščeš in najdeš nadomestek, tudi navidezno bleščeče, zunanje, hitre, površne rešitve. Posežeš po varljivi tolažbi, ki pušča za seboj slabe posledice. Vsakdo je lahko navezan na stvari, ki nas oddaljujejo od Boga. On nam je dal razum, srce, razne sposobnosti, talente, ki jih lahko uporabim za slabo, ali pa za dobro. To je odvisno od mene. Lahko se odločim, da ne iščem bližnjic, ki me pripeljejo v nesrečo. Odločim se, da ves svoj potencial uporabim za dobro. In se odpira. Kažejo se rešitve, kažejo se okna v svet, ki daje upanje. Lahko pač vstanem in se odločim, da začnem – iščoč in dobrohotno – hoditi po svoji poti. Radost je položena v človeka, dana je brezpogojno. Če pride to dejstvo do zavesti, se enostavno, hitreje odločam. Vse, kar se mi dogaja, ima več zornih kotov, ima določen smisel. Tudi padec, neuspeh, kakšna težava. Če se za dobro odločim, iščem in vidim vedno več dobrega tudi pri drugih. Trdnejša bo moja pot, če se zavem, kje in kako sem skrenil s poti, ki mi jo je namenil Gospod. Da umaknem s poti malike in pustim Božji besedi, da raztopi moje oklepe, in rečem: Tukaj sem, Gospod.

6 min 17 s

17.06.2020

Janez Vodičar: Druge spreminjati

Ste se morda zbudili s trpko mislijo na človeka iz včerajšnjega dne? Pogosto naletimo na človeka, ki ima prav čudne navade. Že njegovi ali njeni gibi, način govorjenja, da ne govorimo o tem, kako se obnaša pri jedi, nas lahko spravijo ob živce. V nas neznosno odmeva: Kdo ga je le vzgajal? Sam pogosto zapadam v taka presojanja ljudi okrog sebe. Malo se lahko izgovarjam na vzgojiteljsko in učiteljsko deformacijo, a to nič ne olajša srečevanja z drugimi. Lahko živiš desetletja s kom in vendar ne prenašaš niti tega, kako se loti pospravljanja mize. Kot starši, vzgojitelji, učitelji imamo dolžnost, da vzgajamo k primernemu vedenju. In verjamem, da smo vsi bolj ali manj imeli vsaj kakšno vestno in dosledno učiteljico, ki nas je skrbno in potrpežljivo učila, kako naj bi se obnašali, da se bomo lahko vključili v utečeno življenje skupnosti. Mnogi danes znova poudarjajo pomen bontona. Uglajeno vedenje, določena priporočila in prepovedi pomagajo, da bolje shajamo drug z drugim. Kljub vsemu trudu je še vedno toliko robatega, neprimernega, spotakljivega in verjamem, nenamerno žaljivega vedenja, da je težko preživeti dan brez koga, ki v nas ne bi sprožil vzdihovanja: »Kako se more tako grdo vesti, govoriti?« Otroke v šoli, ko se pogovarjajo sami med sabo, je zanimivo poslušati. Hitro bodo iz pravih imen prešli h klicanju nekakšnih vzdevkov, ki odražajo določeno lastnost. V razredu ne bo več An, Petrov, Katarin in podobno. V skupini se pojavijo Pametni, Hitri, Molčeči, pogosto pa tudi Špeckahla, Piflar, Neroda. Hočemo ali nočemo že od malega smo pozorni na lastnosti drug drugega. Otroci nimajo težav, koga v celoti označiti s to lastnostjo. Vemo, da to za razvoj tako imenovanega Nerode ni ravno spodbudno. Starejši se trudimo, da bi jih naučili, kako ima vsak svoje ime in ga je treba izgovarjati spoštljivo. Z otroki znamo modrovati, kako je vsak po svoje zaklad, le pustiti moramo, da se razvije. Zalotil sem se, da znam zelo pametno o tem učiti, pri sebi pa to pogosto pozabljam. Zmoti me lahko že človek, ki stalno pokašljuje. Neprijetna lastnost, bi lahko rekel. Ne, ta človek mi para živce in zato ga težko prenašam. Niti se ne trudim, da bi mu prišel vsaj malo bliže. Pri tem izgubljam vse tisto, kar bi mi ta človek lahko dobrega dal, omogočil, me obogatil. V tem nisem edini. Motijo nas malenkosti, ki jih pri drugih težko sprejmemo, pri sebi pa jih niti ne opazimo. So lastnosti drugih, ki jih ne moremo spremeniti. Niso prijetne, jih je pa vredno sprejeti, če želimo videti tiste dobre, prijetne in lepe. Potrudimo se danes prezreti slabe in biti pozoren na lepe lastnosti svojih bližnjih.

5 min 32 s

16.06.2020

Polonca Zupančič: Seneka o pogumnem prenašanju usode

Rimski filozof Seneka iz 1. stol. je poleg svojih del v duhu stoiške filozofije znan tudi po svoji tragični usodi: ko je kot uradnik in politik deloval v Rimu, je postal za časa cesarja Klavdija žrtev dvornih spletk, zato ga je cesar pregnal v izgnanstvo na Korziko. V Rim se je smel vrniti šele čez nekaj let, v vzgojo pa so mu potem zaupali mladoletnega prestolonaslednika Nerona, Klavdijevega posinovljenca in pozneje zloglasnega cesarja. Ker pa je sčasoma postajal Neron vedno bolj muhast in tiranski, se je Seneka odločil umakniti iz javnega življenja, a ga je kljub temu zadela kruta cesarjeva volja: obtožili so ga sodelovanja v znameniti Pizonovi zaroti, zato je bil po Neronovem ukazu prisiljen narediti samomor, ki ga je dostojanstveno tudi izvršil. \tS svojo življenjsko zgodbo je tako filozof tudi praktični zgled svoje filozofske misli: v 74. pismu prijatelju Luciliju govori prav o pogumnem prenašanju usode, ki nam sicer podeljuje marsikaj dobrega, a nas po drugi strani zadene tudi z nesrečo, ko to najmanj pričakujemo. Seneka nas zato primerja z mornarji, naše življenje pa z morjem, na katerem »se večkrat dvigne vihar, ko se mornarji zanašajo na jasno nebo, in nenadoma udari strela, da se vsa okolica strese. Kakor je tam vsak, ki stoji blizu kraja, kamor je udarila strela, omamljen, tako zadene pri vsakem nasilju nesreča samo enega, druge pa prevzame strah,« je zapisal filozof. Prav ta strah nas po njegovem mnenju najbolj ovira pri srečnem življenju, saj nas ohranja v zakrčenosti, zato ne moremo ohranjati notranjega miru. »Kdor se preveč zanaša na slučajnosti, se pripravlja na neizbežne motnje svojega miru,« je prepričan filozof. Prava življenjska drža je zato drža poguma, ko ne podležemo strahovom, pač pa se z zaupanjem prepustimo usodi. Ob pogledu na nesreče se bomo morda res preplašili, vendar je ključno, da tega občutja strahu ne ohranjamo predolgo. Ni torej cilj, da bi poskušali ubežati nesrečam, kajti te so neizbežne. S tem bi si oblikovali napačno sliko o ustroju usode, »ker zadenejo mnoge nezgode pravične može in ker je vse, kar nam dá, kratko in neznatno, če to primerjamo s trajnostjo tega sveta. Iz te naše tožbe se rodi nehvaležnost, ker si napačno razlagamo božanski red,« pravi Seneka. Če bomo tako razmišljali, se bomo ves čas samo pritoževali, ker nam usoda ne bo podelila vseh dobrin, do katerih menimo, da smo upravičeni.« Prava drža je po njegovem v tem, da usodo sprejemamo ne glede na to, kaj nam prinaša – naj bodo to dobre ali zle stvari. Resnično pogumen človek mora namreč »pretrpeti marsikaj od tega, kar imenujemo zlo, in žrtvovati marsikaj od tega, kar smatramo za dobrine«. Kajti šele v tem se zares izkaže naš pogum, ki se mora po njegovem mnenju vedno znova »preizkušati v nevarnosti«. \t

6 min 32 s

15.06.2020

Silvester Molan: Samozpraševanje v času krize

V tokratni duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega nadaljuje razmišljanje o tem, kako nam je kriza v obdobju epidemije sprožila tudi spraševanje o sebi in drugih, o svojih navadah in ravnanju okolice. Kot navaja Silvester Molan lahko najdemo oporo pri tem v delih apostola Pavla.

6 min 48 s

Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov