Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
3881 epizod
3881 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
V čakanju, da spet pride Gospod, ki ga bomo pričakali z veseljem in s pesmijo na ustih, je treba skrbeti, da naše svetilke ne ugasnejo, da jim torej ne zmanjka olja, ali če povemo bolj sodobno, da našemu življenju ne zmanjka baterije. Morda se zdi, da to ni tako zelo pomembna stvar. Da lahko tudi utrujeni in naveličani delamo in živimo, da lahko nekako delujemo tudi, ne da bi imeli nekaj, kar nas veseli in nam daje dovolj volje. Bo že držalo, če vendar številni resnično takole živijo iz dneva v dan. Toda to ni povsem res. Če dolgo časa nimamo veselja, če nimamo dovolj polne baterije, ne umremo, ko je zmanjka, ampak se takrat v nas prebudi čisto poseben mehanizem, nekakšna lačna zverinica, ki zahteva stvari zase. Začne se počutiti kot žrtev. Kot izrabljeni in izkoriščani osebek. In potem začne vse tisto, kar je pred tem manjkalo, in še več zase vehementno zahtevati, kot nekaj, kar mu pripada, ne ozirajoč se na druge. Začne izkoriščati druge, začne drugim piti njihovo moč, da bi nekako le prišel do energije. Do polne baterije. Če v svojem hitrem in napornem vsakdanu nimamo ničesar, kar nas polni z veseljem, žarom, močjo, postanemo sebični. Ko bo enkrat padla noč, bo prepozno iskati olje. In tudi jaz bom enkrat brez moči in brez energije. Nisem superman, nisem bog. Samo človek sem, ki ima za del svojega življenja tudi počitek, tako smo bili ustvarjeni: »Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal.« (1 Mz 2,3) Zato je odgovorno, do sebe in drugih, polniti svoje baterije, preden se izpraznijo. Z nečim, kar imamo radi, in z nečim, kar nas bo napolnilo, z molitvijo, s športom, z branjem, z lepoto, s stvarmi in ljudmi, za katere vemo, da nam bodo dali moč in energijo. Biti buden, biti pozoren na svojo lakoto, na svoje počutje, s katerim ustvarjamo dobro ali slabo okoli sebe, še bolj kot s svojimi dejanji. V vsakem našem dejanju sta ljubezen ali brezbrižnost, odvisno od tega, kaj je v nas. Zato bomo resnično rešeni tedaj, ko se bomo pustili ljubiti.
Če vleče eden naprej in drugi nazaj, se nikoli ne pride na kraj. Pregovor vabi k pogovoru; bolj modna beseda je dialog. Ta je pa razumljen kot dvogovor. A dvogovorca skoraj da bolj vlečeta vsak na svojo stran, kot dva, ki težavo rešujeta s pogovorom, pomenkom. Vedno je možno, da ostane vsak na svojem bregu, pri svoji trditvi. Ni rečeno, da je s tem povzročen razdor. Pravico do svojega mnenja ima vsak človek. Neko mero razuma pa tudi. Ali popustiti ali ne? Koliko so vredni kompromisi? Načelen človek težko pristaja nanje. Za gnili kompromis označujemo dogodek ali pa stanje, ko ostaja ena stran sklenjenega dogovora opazno na slabšem. Človek se uči iz svojih in tujih izkušenj. Od tod modrost, da gre osel le enkrat na led. Optimist pa meni, da bo drugič že plesal po njem. A brez popuščanja v življenju skoraj ne gre. Ne z glavo skozi zid ! velja za vse okoliščine, ki kličejo po premisleku. Kljub temu se zgodi, da do škode tiščimo v svojo smer. Preudarni ljudje znajo odnehati, že preden bi bilo treba sklepati kompromis; preprosto se ne spuščajo v brezplodno debato. Toda mnoge zadeve so resnega pomena, in če je umestno posredovanje tretjega, gre za področje mediacije. Učena beseda, še do nedavnega nikoli v rabi, njeno vlogo je pa znal opravljati celo nešolan človek. Z dobro voljo, z zavzetostjo, za boglonaj in zadovoljen, da sta se po njegovem posredovanju soseda pobotala. Popotni prosják preroškega duha, ki je ostal v spominu še drugemu rodu prejšnjega časa, ker je spravil k pameti razjarjenega mejaša, preden bi pritekla kri. Hja, stari časi, ko je bilo vse idilično preprosto: starosvetne družine, navadne komunikacijske poti, nobene televizije, tuji kraji oddaljeni, luna nedosegljiva, namesto vodovodne pipe kapnica z vegaste strehe, predvsem pa vdanost v božjo voljo, ker o usodi ljudje niso imeli pojma. Le kdo od njih bi danes sploh upal živeti! Mi pa moramo. Pa toliko bolj drsimo kot družba navzdol, kolikor manj smo pripravljeni prisluhniti sogovorcu. Premisliti, o čem govori. Gladiti ostre robove. Dopustiti, da ima v čem prav. Spoznati, da sloga jači, nesloga tlači. Na družinskem platnu in na svetovni sceni.
V teh zgodnjih jutrih človek težko vstane. »Tako rana ura in že tako svetlo« je v teh dneh pogosto na naših ustnicah. Naj bo zaželeno ali ne, vam, spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, želim, da bi bil to dolg in vesel dan. Samo pomislimo, kaj lahko danes vse postorimo, kam vse lahko gremo, kaj lahko preberemo ali, če drugega ne, vsaj pogledamo. Toliko stvari se nam obeta in toliko si danes lahko privoščimo. Hitro bi me lahko kdo obdolžil, da vas usmerjam k sebičnemu razmišljanju, da imate že dovolj reklam za dopust, ki nam vseskozi prigovarjajo, kaj naj bi si ne le lahko, ampak celo morali privoščiti. Moje uvodne besede naj bi izzvenele, kot da moramo misliti le nase. Kaj pa tisti, ki ne morejo niti vstati iz postelje, ki jim je noč minila v nenehnem pogledovanju na počasno uro in nemem pritoževanju, kdaj bo že vendar napočil dan, in tisti, ki so se zbudili v bolečinah? »Bi si upal tudi njim zaželeti vesel dan?« bi mi upravičeno lahko kdo očital. Seveda, kdo v teh toplih dneh bolj potrebuje veselje kot tisti, ki si niti ne morejo privoščiti trenutka brez bolečin in skrbi? Pa bi spet lahko priletel očitek, da je lahko meni, ko mi nič ne manjka in je zame vsako jutro največji napor odpreti oči, potem pa gre vse skoraj samo po sebi. V teh dneh, ko se vsi kam odpravljajo, priklenjeni na postelje pa so še bolj sami, je to jutranje voščilo prepoceni. A kaj nam pomaga tako moraliziranje! Tisti, ki si ne morejo privoščiti veselega jutra, ne bodo nič laže čakali novega dne. Prav zaradi njih moramo mi, ki lahko, izkoristiti današnji dan. Pri tem ne mislim na to, kar nas morda sem ter tja postavi pokonci. Ko namreč vidimo trpečega, onemoglega, bolnega, si sami pri sebi rečemo, da tako slabo nam pa vendar še ne gre. To je vseeno le sebična misel in v nemoči drugega iščemo le lastno potrditev. Vsem nam, ki zmoremo sami skrbeti zase, želim, da bi pomislili na preprosto in globoko dejstvo, o katerem sem pred kratkim prebral: »Bolni se kozarca vode, ki mu jo kdo da, manj razveseli kot pa nasmeha in veselega srca, ki ta kozarec spremljata.« Zato brž vstanimo, z nasmehom nasitimo prvega, ki ga srečamo. Odžejajmo danes z dobrim srcem tiste, ki jih srečamo. Dovolj je bolnih, ki imajo dovolj vode, a premalo dobre volje in veselja okrog sebe. Dan je dovolj dolg, dragi prijatelji, da zvečer ne bo v naši bližini nikogar več, ki bi moral zaspati z žalostjo v srcu.
Če v gneči na cesti policisti z modrimi lučmi utirajo pot rešilcu, ki drvi iz ozadja, oglušujoča sirena trga našo notranjost in nam vsiljuje vprašanje, kaj bi bilo, če bi tisti hip iz zmečkanega vozila reševali prav nas. Prestrašeni preverjamo, ali bodo koga odpeljali na urgenco, ne upamo pa si niti pomisliti na to, da bi lahko koga prekrili in čakali na temni kombi. Nekaj trenutkov potem z olajšanjem rečemo: Hvala Bogu – samo nekaj sekund nas je ločilo od trka, ki bi lahko za vedno spremenil naše življenja. Pogovor s sopotnikom nas po nekaj kilometrih pomiri; ultimativno vprašanje – ali življenje ali smrt – zbledi, zavest pa ga potisne nekam v ozadje. Čisto drugače pa vstopimo v dramo življenja in smrti v velikem tednu, ko od velikega četrtka do velikonočnega jutra v skrivnostnem ritmu hodimo z Jezusom od dvorane zadnje večerje do Pilatove sodne palače in nato po Vii Dolorosi do Kalvarije. Pogled na križanega Kristusa nas gane in v nas prebudi sočutje. A veliko hujše je to, kar sledi: kaj, če je s smrtjo vsega konec, pa naj jo doživimo na cesti, na križu ali na bolniški postelji? Misleci se že od nekdaj te ultimativne teme lotevajo tudi drugače: z intelektualno distanco, vendar se ta ravnodušni pristop nikomur popolnoma ne posreči. Tako je bilo tudi s Ciceronom, rimskim državnikom in filozofom, ki se je v Tuskulu, nedaleč od Rima, v letu, preden so ga privrženci konzula Antonija obglavili, posvetil poglobljenemu premisleku o staranju in smrti. Razčlenil je štiri razloge, zaradi katerih je starost nesrečno obdobje. Najprej zato, ker nam onemogoči dejavnosti, ki so nam bile v najboljših letih v zadovoljstvo. Ko obnemoremo, nas mladi odrinejo in pozabijo na nas. Drugi razlog starostnih težav je oslabljeno telo, ki vse dela počasi in okorno. Starost, dodaja Ciceron, nas prikrajša za uživanje telesnih radosti in naslad. Tej tretji težavi, povezani s starostjo, sledi še četrta, strah zaradi bližine smrti. Zadnja tri leta je Ciceronov način razmišljanja zamenjala negotovost, kaj bo iz nas naredila umetna inteligenca. Lahko namreč postanemo stroj, v katerega bo nekdo vsadil spomine, in bi se kot človek-stroj lahko smejali in jokali ter živeli v misli, da smo še vedno ista oseba. Najhuje pri tem je, ker danes nihče ne ve, kaj se bo res zgodilo. Danes, na belo nedeljo, ko se v evangeliju srečujemo s sv. Tomažem, ki je dvomil o Jezusovem vstajenju, je vsaj zame zelo prepričljiv njegov preobrat iz dvoma in otrplosti v vero, ki mu je podelila odgovor, da je pomirjen rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Omahljivec Tomaž je postal pričevalec.
Velikonočna pot je čudna, nelogična pot. Logično je, da človek hodi proti grobu. Umrljiv je. Slaboten. Greši. In logično je, da grehu sledi obsodba in obsodbi kazen. In smrt. Vse to je logično in tega smo vajeni. Velika noč pa ni logična. Velika noč je obrnila človeško logiko na glavo. Vse je drugače. Človekova pot se z njo obrne. To ni več pot proti grobu, ampak pot ven, iz groba. V grehu ni več obsodbe, temveč odpuščanje, in v grobu ni smrti, ampak življenje. In vzrok za ta obrat je prazen grob. Grob je prazen! Ta novica ni kar tako. Ta praznina je šokantna in škandalozna. Ta prazni grob namreč ni le Kristusov grob. Ta prazni grob je vsak človeški grob, moj in tvoj, moj greh, moja krivda, moje zlo, moja hudobija, vsaka moja smrt je prazna. Nikogar ni tam. To je šokantno. Ker bi nekako še sprejeli, da je Kristus vstal. A da smo z njim iz svoje smrti vstali tudi mi, da smo z njegovim vstajenjem osvobojeni smrti in greha tudi mi, tega pa ne moremo dojeti. Tako vendar ne gre. Logično je, da vstane Bog. Ni pa logično, da vstane človek. Ne moremo kar živeti, kakor da bi bila naša preteklost z vsemi bremeni vred nekaj, česar ni več. Ne moremo kar biti svobodni, ne moremo je odnesti brez kazni. Ne moremo kar zapustiti svojih bremen. Saj v človeku ne more kar oživeti tisto, kar je ubil. Saj ne more kar umreti tisto, kar je v meni hudega. Ne more, ni logično. Velika noč je nelogična. Pa je resnična. In resnična je tudi moja, ne le Kristusova velika noč. Ker je bil Kristus res pokopan tja, kamor sem bil s svojim grehom pokopan jaz sam. In ker je Kristus res vstal prav iz tega, kar je bila moja smrt. »S krstom smo bili namreč skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetove veličastnosti vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja. Če smo namreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja.« (Rim 6,4-5) Ljubezen je pač močnejša od greha. Tako je sredi vsakega mojega greha, vsake moje smrti že vstali Kristus. Ne šele nekoč, ampak danes, zdaj, ta hip vstaja in me odrešuje. V točno tistem grobu, ki ga najteže prenesem, točno tam, v moji najgloblji temi vstaja in živi, da bi tako živel tudi jaz. Ker živimo od ljubljenosti, ki ne pozna nobene meje. To je razlog za velikonočno veselje. A prav zato je velika noč tudi težka. Težko je verjeti vanjo, ker je vse tako nelogično, ker nam ves svet in vse naše življenje govorita, da to pač ne more biti res. Zato mora vsak izmed nas danes opraviti to pot, vsak mora iti k svojemu grobu in stopiti vanj. Tam bo našel povoje in prtič, znamenje ljubezni do konca. Kdor bo verjel vanjo, ta bo doživel tudi svojo veliko noč. Svoje veselje. Svojo pomlad. Ker bo začel živeti nelogično.
Številne antične anekdote pričajo o tem, kako zelo pomembno je imeti ob sebi pravega in zanesljivega prijatelja. Ta lahko sčasoma zaradi globoke notranje vezi, podobnega značaja ali obnašanja postane celo naš drugi jaz – o tem govori naslednja zgodba iz grške zgodovine: Verjetno ni treba posebej predstavljati Aleksandra Velikega, makedonskega princa, ki se je v zgodnji mladosti odpravil na bojni pohod in zavzel velik del Male Azije. Ena izmed znamenitih bitk je potekala jeseni leta 333 pr. Kr. pri starodavnem mestu Is v južni Anatoliji – Aleksander je uspešno zasnoval svojo strategijo, premagal perzijskega kralja Dareja III. in zajel veliko sovražnikov, med njimi tudi mater in soprogo samega kralja. Obe je po zmagi zadržal v svojem šotoru kot vojni ujetnici in k njima poslal nekaj svojih spremljevalcev s sporočilom, da ju bo prišel obiskat, zato naj se ustrezno pripravita. Kmalu zatem je v njun šotor vstopil skupaj s prijateljem Hefajstionom, ki mu je bil izmed vseh prijateljev najljubši, bil pa mu je tudi zelo podoben po zunanji opravi in orožju, medtem ko je po postavi kralja celo prekašal. Kraljici sta na podlagi prvega vtisa mislili, da je on makedonski princ, zato sta mu po perzijski šegi izkazali spoštovanje. Ko je nastala neprijetna tišina in sta se ujetnici spraševali, kaj je narobe, jima je eden od ujetnikov naposled le pokazal, kdo je pravi Aleksander. Darejeva mati Sizigamba, ki je bila ogorčena zaradi storjene napake, se je vrgla Aleksandru pred noge in se prestrašena opravičevala zaradi svoje nevednosti, češ da kralja nikoli prej ni videla. V tistem jo je Aleksander dvignil kvišku in ji pomirjujoče dejal: »Nisi se zmotila, mati: tudi ta je namreč Aleksander.« S tem je Aleksander po eni strani je izkazal milost do ujetnic, ki sta po vseh pravilih takratnega bontona zagrešili hud spodrsljaj, po drugi strani pa je vpričo vseh priznal, kako drag mu je prijatelj Hefajstion in kako močna notranja vez ju druži – imel ga je za svoj drugi jaz, zato ni mogel biti zares užaljen, ko sta tujki izkazali spoštovanje napačnemu človeku.
V ponovljeni Duhovni misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc razpravlja o pomenu strokovnega presojanja. Že znameniti zdravnik Hipokrat je opozarjal na skrbno, torej strokovno ravnanje z bolniki.
Pri pohajkovanju po neznani pokrajini je popotnik opazil široko in počasno reko. Ustavil se je in opazoval pomirjajoč tok vode, ko je nenadoma zaslišal klice na pomoč, ki so prihajali višje ob reki. Stekel je v smeri klicev in zagledal moškega, ki se je očitno utapljal in drsel po reki navzdol. Popotnik je najprej otrpnil, potem pa je skočil pomagat, saj je moški izginil pod vodo. Odvrgel je svoj nahrbtnik in skočil proti kraju v vodi, kjer je moški izginil. Ko je priplaval do tja, se je potopil in zagrabil moškega za roko. S hudim naporom ga je privlekel do obrežja. Moški je izgubil zavest, zato ga je popotnik začel oživljati, in končno je moški izpljunil vodo ter začel zasoplo dihati. Popotnik si je oddahnil in poskušal še sam priti do zraka. Ampak nenadoma je spet zaslišal klic na pomoč iz vode. Še nekdo se je utapljal! Spet je skočil v vodo in potegnil iz nje osebo, ki se je potapljala. Popotnik, ki se je prelevil v reševalca iz vode, je začel oživljati drugega utopljenca, ko je zaslišal še en klic na pomoč. Skoraj ves dan je minil in medtem je popotnik reševal enega utopljenca za drugim. Zdelo se je, da vedno novi in novi utopljenci plavajo po toku navzdol, tako da popotnik ni vedel, ali bo kdaj konec te katastrofe. Ko je že skoraj omedlel od izčrpanosti, je zagledal moškega, ki je hitel po poti ob reki navzgor. »Gospod,« je zaklical popotnik, »prosim, pomagajte mi! Ti ljudje se utapljajo!« Moški pa je kakor da ga ne bi slišal hodil naprej. Popotnik je osupel klical naprej. Ker se moški ni ustavil, je popotnik stekel za njim, se postavil predenj in jezno zaklical: »Gospod! Kako lahko greste mimo vseh teh utapljajočih ljudi? Nimate nobene vesti? Vas moram prisiliti, da mi pomagate reševati te ljudi?« Tujec se je ustavil, pogledal popotnika in mu z mirnim glasom dejal: »Gospod, prosim, če se umaknete. Odpravljam se proti izviru reke, kjer ljudje padajo v vodo, da to preprečim.« Ljudje pogosto gasimo požare, ko se ti že razplamenijo, ali z drugimi besedami: rešujemo probleme na napačnem koncu. Ko se težave že tako razširijo, da jih ni več mogoče omejiti, nas lahko njihovo reševanje preprosto preveč obremeni. Problemi pa še kar ostajajo. Zato se je bolj smiselno obrniti k izvirom naših izzivov in se jih lotiti pri koreninah. Tam bo naše prizadevanje obrodilo več sadov.
Ob včerajšnji smrti papeža Frančiška v Duhovni misli objavljamo njegov zapis o osebnem verovanju, o tem, kaj ga je nagovorilo, da je postal katoliški duhovnik. Odlomek papeževega besedila je bil objavljen v knjigi Andrea Tornellija, ki jo je izdala založba Družina v prevodu Tioneta Zoreta. Odlomek bere Igor Velše.
Ljudski pregovor nam pravi, da v življenju ni dovolj imeti prav. Prav ta ljudska modrost se nam razkriva ob dveh Jezusovih učencih, ki se razočarana pomenkujeta na poti iz Jeruzalema v Emavs. Močno sta prizadeta, kajti tisti prerok, ki sta ga tudi onadva imela za mesijo, se pravi za odrešenika, je, namesto da bi vzpostavil novo Izraelsko kraljestvo, klavrno končal na križu. Ne moremo reči, da nimata prav, toda iz svojega doživljanja zgodovinskih trenutkov sta si izoblikovala globoko prepričanje in nič ju ne more odvrniti od njune globoke žalosti. A resnica vendar ni tako preprosta in enostavna. Pozneje izvemo, da so ju prestrašile izraelske žene, ki so v nedeljo zjutraj pohitele h grobu, a so ga našle praznega. Evangelist Luka, ki nam pripoveduje to zgodbo, takoj na začetku predstavi dve logiki, ki si nasprotujeta. Na eni strani gre za logiko političnih strategij, ki doživlja poraze in nas napolnjuje z grenkobo. In na drugi strani stoji logika ljubezni, ki jo poznajo svete izraelske žene in ki se ne ukloni političnim analizam, ampak prinaša pogled v globljo življenjsko resničnost. Ta logika ljubezni nam preprečuje, da bi v sebi gojili žalost in z njo obupano udrihali po vsem svetu. Pa vendar tudi učenca nista brez logike ljubezni. Najprej medse sprejmeta tujca, kar je lepa gesta do osamljenega potnika. Potem pa se vendar z njim tudi pogovarjata in ga skušata poučiti, da ne bi ostal pri svoji nevednosti in vendar tudi on izvedel za najnovejše dogodke v Jeruzalemu. In ko utihneta in sprejmeta, da bi tudi onadva lahko kaj novega izvedela, se zgodi preobrat. Spoznata, kako sta bila zaslepljena, saj jima je iz spomina izpadel čudovit spev preroka Izaije o »trpečem Božjem služabniku«, ki s svojo ljubeznijo odrešuje ves svet. Sprejmeta, da nima smisla, da bi trmasto vztrajala pri svojih predsodkih in da bi bila politična strategija vsa realnost. Resničnost ljubezni in prijateljstva je še močnejša, kajti Božja dobrota nas nikoli ne zapusti. Tujcu vzklikneta: Ostani z nama, Gospod, zakaj dan se je že nagnil! To povabilo izraža novo logiko ljubezni in upanja, ki se ji predata. Tudi onadva odslej gledata na življenje veliko globlje in v gesti lomljenja kruha zaznata, da je vstali in ljubeči Gospod med njima. Podobno je v našem življenju. Nič zato, če trenutki prazničnega veselja izginejo, pomembno je, da je v nas vstopila zavest, da je vstali in ljubeči Gospod vedno z nami.
Ko se je tistega dne, prvega v tednu, zvečerilo in so bila tam, kjer so bili učenci iz strahu pred Judi, vrata zaklenjena, je prišel Jezus, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« (Jn 20,19) Strah, ki je navdajal učence pred Judi, jih je zaprl v dvorano zadnje večerje, kjer so zaklenili vrata. Koliko ljudi danes po svetu dneve in noči preživlja po kleteh in po zakloniščih, ker jih je strah bomb, ki padajo z neba, ker jih je strah izstrelkov, ki rušijo in ubijajo. Kako zelo potrebujejo ljudi, ki vstopijo v njihov strah in tudi njim prinesejo sporočilo: »Mir vam bodi!« »In glej, prav tisti dan sta dva izmed njih potovala v vas, ki se imenuje Emavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jeruzalema. Pogovarjala sta se med seboj o vsem tem, kar se je zgodilo.« (Lk 24,13-14) … Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal z njima. (v. 29). Ne, ta pot v Emavs ni bilo potovanje. Potovanje je pot k novim spoznanjem, k novim doživetjem, k širšim obzorjem. Njuni koraki iz Jeruzalema proti Emavsu so bili beg. Beg pred nevarnostjo, beg pred razočaranjem, beg od življenja brez prihodnosti. Reke ljudi tečejo po poteh in brezpotjih sveta, ker bežijo. Bežijo pred nasiljem, pred vojno, pred lakoto, bežijo pred revščino in pred obupom. Tudi na tem begu so izkoriščani, preganjani, prezirani, deležni pa so tudi sočutja in usmiljenja. Kako zelo potrebujejo ljudi, ki jim spregovorijo spoštljivo besedo, ljudi, ki ostanejo z njimi, ki hodijo z njimi, ki jih povabijo k svoji mizi. Žene, ki so prišle z Jezusom iz Galileje, so si ogledale grob in kako je bilo položeno njegovo telo. (Lk 22,55). Kdo bi mogel izmeriti solze mater, žena in otrok, ki jih jočejo ob grobovih svojih sinov, mož in očetov. Solze, ki jih nihče ne more osušiti, ker tečejo iz praznine ob izgubi in srčne bolečine. Žene, ki so prišle k Jezusovemu grobu, je nagovoril angel: »Vstal je, ni ga tukaj!« Koliko angelov bo moralo priti k vsem grobovom sveta in žalujočim prinesti sporočilo o vstajenju in o življenju. Zato tebe, Gospod Jezus Kristus, ki si ob tisti veliki noči v Jeruzalemu vstal iz groba in prinesel življenje vsem, ki jih ogrinja senca smrti, prosim, da tudi za letošnjo veliko noč prideš v srca vseh, ki odločajo o življenju drugih, da se bo v njihovih srcih zaslišala tvoja beseda: »Mir vam bodi!«; da tiho stopiš ob tiste, ki bežijo, da bi živeli ter hodiš z njimi, da se jim bodo ob srečanju s teboj odprle oči; da se tiho dotakneš vseh objokanih lic, da bodo ob tvojem nežnem dotiku deležni tolažbe in upanja. Gospod Jezus, pridi s svojim sporočilom vstajenja v naš svet, stopi v naša življenja, da bomo polni upanja deležni tvoje obljube odrešenja. Dragi dobri ljudje, vsem vam voščim blagoslovljeno veliko noč Jezusovega in našega vstajenja. msgr. Stanislav Zore OFM ljubljanski nadškof metropolit
Danes obhajamo veliko soboto, posebej tiho in globoko praznovanje v sklopu velikonočnega tridnevja. Ta dan se nahaja med petkom, ko smo obhajali Jezusovo smrt na križu, in nedeljo, ko praznujemo Njegovo vstajenje. Velika sobota je dan, ko je Jezus počival v grobu, potem ko se je njegovo življenje končalo na križu. S tem nam je izkazal ljubezen do konca. Gre za dan tišine, ko se Cerkev v molku in tišini pripravlja na največji krščanski praznik – vstajenje Jezusa Kristusa. Ta dan je poln miru in spokojnosti, saj simbolizira čas, ko so učenci in vsi, ki so ljubili Jezusa, žalovali, še brez spoznanja, da se bliža novo življenje. To je čas za osebni razmislek, meditacijo in globoko molitev. V tem dnevu ni svete maše, vendar obhajamo obred blagoslova ognja, ki simbolizira svetlobo, ki prihaja iz teme. Ta ogenj predstavlja Kristusovo vstajenje, ki bo pregnalo temo in prineslo novo upanje svetu. Po cerkvah v tem dnevu blagoslavljamo velikonočna jedila, večer pa zaznamuje slovesna velikonočna vigilija. V času, ko se soočamo z naraščajočimi napetostmi in vojnami v svetu, nas velika sobota še posebej nagovarja. V našem vsakodnevnem ritmu, v naši vsakodnevni hitri resničnosti se pogosto znajdemo v kaosu, ko nam primanjkuje časa za tišino, notranji mir in umirjenost. Velika sobota nas pravzaprav izziva, da se ustavimo, da si vzamemo čas za razmislek, da vstopimo v cerkev in sedemo ob Jezusov grob. To je priložnost, da premišljujemo o življenju, minljivosti, preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. In tudi o življenju po smrti. Včasih nas preveva celo vprašanje, ali je v sodobnosti sploh še prostor za mir in upanje. A prav velika sobota nas uči, da moramo najti čas za zaupanje v prihodnost ter moč Božje ljubezni, ki presega vse človeške zakonitosti. Ta dan nas spominja, da tudi v trenutkih teme in negotovosti vedno pride nov dan, nova svetloba. Na koncu naj zaključim z besedami, ki jih je sveti papež Janez Pavel II. izrekel ob koncu svojega življenja, v času svoje bolezni: »V upanju se bomo prebudili, v upanju bomo vstali.« Ta misel nam daje moč, da tudi v temnih trenutkih verjamemo v svetlobo, ki prihaja, v vstajenje, ki prinaša novo življenje in upanje.
Dobro jutro, drage poslušalke in cenjeni poslušalci! Danes mi kristjani praznujemo veliki petek in se spominjamo dneva, ko je Jezus po svetopisemskih zapisih trpel in umrl na križu. Vsakodnevna poročila redkokdaj minejo brez poročanja o nasilju in smrti. Sledijo si tako hitro, da sproti pozabimo, kaj se je zgodilo vsak dan. Zakaj pa se potem svet še vedno spominja smrti nekoga pred dva tisoč leti, kot da bi se zgodilo včeraj? Zdi se, da je Jezusova smrt za vedno spremenila podobo naše smrti. Če bi bila Kristusova smrt zadnje, kar bi se v zvezi z njim zgodilo na tem svetu, ne bi mogli reči o njem, da je Odrešenik sveta. V resnici gre v njegovem primeru za nekaj dosti večjega, o čemer apostol Pavel govori takole: On je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja. (Rim 4,25) Jezus je žrtveno Jagnje, ki odvzema greh sveta. (Jn 1,29). S svojo smrtjo na križu je vsem, ki vanj verujejo, priskrbel odrešenje! Dokaz za to, da njegova smrt res odvzema greh sveta, je njegovo vstajenje od mrtvih. V našem izkustvu se vera v vstajenje sooča z usodo smrti, ki ji je na milost in nemilost izročeno vse, kar živi. Vera v vstajenje je vera v Boga, vera tistih, ki živijo in trpijo. To je veliko upanje, ki nas tolaži in dviga. Nemočni in umirajoči Kristus je sprejel trpljenje in smrt in tako s svojim zgledom ustoličil zakon ljubezni, ki je močnejša kot vsaka druga sila na tem svetu. Kristusovo odrešenje ne prihaja iz trpljenja samega, ampak iz brezmejne ljubezni, s katero je sprejel trpljenje in smrt in se popolnoma daroval za nas. Te ljubezni ni mogoče ubiti ali je izničiti, ker je večna, ker je življenje samo. Obhajanje Velikega petka nas vedno znova vabi, da se s Kristusom tudi mi darujemo v Getsemaniju našega časa, da smo z njim v uri velike preizkušnje in se z njim prostovoljno in zavestno odločimo za daritev svojega življenja, da bi tudi mi enkrat lahko doživeli svojo veliko noč. Veliki petek nam vedno znova potrjuje, da je Kristus z nami tudi danes, v stiski naših velikih petkov, in skupaj z nami trpi in umira, da bomo tudi mi z njim vstali v novo življenje in ga lahko podarili tistim, ki nas potrebujejo. Vsem voščim vesele velikonočne praznike!
Z današnjim dnem vstopamo v praznovanje velike noči. Ta praznik namreč ni zgolj velikonočna nedelja, ko praznujemo Jezusovo vstajenje od mrtvih, ampak praznovanje zaobjema celotno sveto tridnevje, ki se začne z velikim četrtkom, nato pa se nadaljuje v veliki petek, ko se spominjamo Jezusovega trpljenja in smrt na križu in se v noči velike sobote izteče v slavje luči med najslovesnejšim obhajanjem velikonočne vigilije. V dopoldnevu velikega četrtka v stolnicah škofje, ob somaševanju duhovnikov, darujejo krizmeno mašo, pri kateri tudi posvetijo sveta olja: krstno olje, olje za bolniško maziljenje in krizmo, ki se uporablja pri krščevanju, birmovanju in posvečevanju. Krizmena maša je edina maša v dopoldnevu velikega četrtka, medtem ko v samo praznovanje svetega tridnevja vstopamo z mašo na sam večer velikega četrtka, pri kateri se še posebej spominjamo, kako je Jezus z učenci obhajal zadnjo večerjo. Pri tem pa sta izpostavljeni dve njegovi dejanji. Jezus je namreč z učenci obhajal praznovanje judovske velike noči – pashe, vendar je že na začetku tega obreda uvedel novo dejanje: namesto, da bi se vsi navzoči udeležili obrednega umivanja rok, je Jezus pokleknil k vsakemu od učencev in jim umil noge. S tem, simbolnim in obenem konkretnim dejanjem jih je privzel v svoje poslanstvo, čeprav se je zavedal, da so nekateri šibki v veri, drugi prestrašeni, tretji napuhnjeni … Zavedal se je, da ga bo apostol Peter zatajil in Juda Iškarijot izdal, pa ju vendar ni zavrgel. S tem je za vso zgodovino Cerkve pokazal, da bo tudi med njegovimi najožjimi služabniki – duhovniki lahko prišlo do zatajitev, napuha in ostalih grešnosti, vse do izdajstva in odpada. Prav zato je eden ključnih momentov obhajanja velikega četrtka molitev za duhovnike: ne toliko za nove duhovne poklice, kot predvsem za stanovitnost in svetost duhovnikov – da bi ostajali zvesti Kristusu. Obenem pa, da bi se vsi zavedali, da je Gospod tisti, ki je zares svet, duhovniki pa ga lahko tudi zakramentalno prinašamo v ta svet. Prav v tej točki se zakrament duhovništva sreča z zakramentom evharistije, ki ga je Jezus postavil na koncu obhajanja judovske velike noči, ko je vzel kruh in vino in to posvetil v svoje telo in kri – v sveto evharistijo. Cerkev ta obred obhaja že 2000 let, saj je Jezus to naročil apostolom in ti so to predali naprej, vključno s povečevanjem novih duhovnikov, vse do današnjih dni. Duhovnik je sicer delivec tega zakramenta, toda tisti, ki dejansko posvečuje kruh in vino v Kristusovo telo in kri, je Sveti Duh – in to ne glede na duhovnikovo svetost ali grešnost. Naj nas zato veliki četrtek navdaja s hvaležnostjo, da Jezus ostaja med nami v zakramentu evharistije, obenem pa mu izročajmo tudi duhovnike, da bi kljub svojim šibkostim in grešnosti, bili zvesti in predani Odrešeniku.
Kadar imaš ob sebi nekoga, ki mu je težko in trpi, iščeš najrazličnejše načine, kako bi ga opogumil in mu pomagal, da bi laže vzdržal. Velikokrat se spomnim na gospo, ki je pripovedovala, kako je s svojim možem doživljala zadnje mesece njegovega življenja. Bil je hudo bolan, stanje se mu je slabšalo, bil je že popolnoma nepokreten in tudi rok že skoraj ni mogel več premikati. Začele so se pojavljati tudi težave pri hranjenju. Bila je popolnoma obupana in ni vedela, kaj naj mu reče, ne da bi se mu zlagala in ga slepila z lažnim upanjem, hkrati pa mu pomagala, da bo še vedno upal. Na misel ji je prišlo tole. Rekla mu je: »Veš, nekaj časa bo šlo še na slabše, dokler ne bo dosežena najnižja točka. Potem pa se bo obrnilo na bolje. Vzdržati moraš do te najnižje točke.« Možu se je zdela ta razlaga sprejemljiva. Vedno znova jo je spraševal, ali je že dosegel najnižjo točko. Ta ženina razlaga mu je pomagala upati in vzdržati. Saj bo potem bolje! Bolnik je po nekaj mesecih umrl. To je bil trenutek najnižje točke. Smrt je prišla zanj kot odrešitev. Ne vem, ali je bil veren ali ne. Njegova žena veruje, da smrt ne pomeni konca in je zato z vsem prepričanjem govorila o tem, da bo po najnižji točki šlo na bolje, čeprav je vedela, da more biti ta najnižja točka samo smrt. Kako pomembno je, da tudi v najtemnejših trenutkih lahko upamo, da se nam bodo odprla nova obzorja, čeprav ne vemo, kako in moramo prej še preko najnižje točke! Kako dragoceno je takrat ob sebi imeti človeka, ki prav tako upa, ki pomaga hoditi do te najnižje točke in se soočiti z vsem, kar ta najnižja točka prinaša.
Kako potrebne so besede svetega apostola Pavla ne le Korinčanom pred dvema tisočletjema, marveč zlasti tudi nam danes, ko pravi: »Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade.« (1 Kor 10,12) »Ah, saj imam narejene vse zakramente.« »Ah, saj še kar dobro in krščansko živim.« »Pa saj se trudim!« »Kaj naj, tak pač sem,« pa so pogosto naši izgovori in odgovori, ki jih Bogu in samim sebi dajemo v obrambo svoje mlačnosti. Spreobrnjenje je bistvo krščanske poklicanosti. Kristus je prišel v človeški podobi med nas, da bi oznanil Božje kraljestvo in klical k spreobrnjenju, kakor nas sintetično uči katekizem. A prav spreobrnjenje je tista pogosto manj ljuba naloga, ki se je tako radi otepamo. Spreobrniti pomeni zapustiti sebe in svoje mišljenje, svoje predstave, tudi načrte in hotenja, ter jih popolnoma prenoviti in podrediti Božjim. Spreobrnemo se torej od sebe k Bogu. Spreobrnjenje ni enkraten dogodek. Prvo spreobrnjenje smo sicer doživeli pri svetem krstu, ko smo oblekli Kristusa in vstali kot novi ljudje, vendar to še zdaleč ni zadostno. Spreobrnjenje naše nravi iz počutnosti k zasledovanju Božje volje je vsakodnevna odločitev, boj in naša prva naloga, ki se začne pri malih stvareh. Sem se sposoben iz ljubezni do Boga, ker me Kristus uči ponižnosti in dobrotljivosti, enkrat ustaviti v godrnjanju? Se znam obvladovati, kadar me kdo vznemiri? Se znam čemu odpovedati? Znam iskreno iti vase, si priznati kakšen sem? Znam moliti? Dati komu kaj, kar potrebuje? Ostati zmeren v hrani in pijači? Znam priskočiti na pomoč, tudi kadar nimam preveč časa? Vse to so majhna dela spreobrnjenja, kadar in če jih izvršujemo iz ljubezni do Boga. Tako odmiramo sebi, da bi polneje in svobodneje živeli v Bogu. Ne pozabimo, da je rast v svetosti, prizadevanje za krščansko življenje, za življenje s Kristusom boj, ki ga bomo končali, kot poraženci ali kot zmagovalci šele v svoji smrti. Od nas je odvisno, ali bomo izbrali nebesa in življenje ali pogubljenje in smrt. Čeprav smo zaznamovani s krstom, smo božji otroci in nas je Kristus odrešil, pa je naše zveličanje končno odvisno od naše svobode oziroma naše svobodne privolitve v Božje vabilo. Bomo Kristusa sprejeli za svojega resničnega Gospoda in Odrešenika, ali pa bomo res le formalni kristjani, ki bomo suhoparno ter juridično izpolnjevali Božje zapovedi, ne da bi ozavestili svobodo, ki nam jo zapovedi prinašajo? »Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade.« Cenjene poslušalke, spoštovani poslušalci, po zgledu in priprošnji blažene Device Marije, pod križem pogumno stoječe žene in matere, odmirajmo svetu in njegovi nečimrnosti ter tako v polnosti zaživimo novo življenje. Te resnične svobode želim nam vsem.
V mojih šolskih letih ni nihče govoril o kaki likovni vzgoji. Na urniku smo imeli risanje. Tudi posebnega učitelja za ta posel. Več kot risba je pri njem veljal natančno z ravnilom odmerjeni rob risalnega lista. Jeseni smo morali prinesti odpadli list kakega drevesa in potem smo ga vso šolsko uro risali in barvali z vodenkami. Zmogla sem ustvariti primeren zmazek. Manj pa rob tako, da so se koti brezhibno stikali. Še vedno me preganja spomin na to. In se sprašujem, kaj da je v življenju res bistveno: ali sredica ali njen zunanji prostor. Dalj kot do spoznanja, da gleda na bistvenost vsak po svoje, ne pridem. Potrebujem pa trdnost in zavarovanost. Najbrž ne samo jaz. Zato se zatekamo k različnim vedam. Filozofija je že ena izmed njih; po domače povedano: veselje do razglabljanja. »Poglejte tale tulipan,« mi je rekla profesorica visoke literarne znanosti, »poglejte ga, odpadajo mu cvetni listi. Nič drugače ni z nami.« Če zdaj to povežem z jesenskim listom in botanikom, ki je v radijski oddaji razlagal življenje drevesne krošnje, naj doumem, da je odpadlo orumenelo listje dokaz gnitja, razpadanja, umrtja - občudovanje zlate jesenske lepote pa človekova sposobnost preslikati kruta dejstva v prijetno slepilo. V tem primeru je sredica golo razpadanje, barvitost pa bežno obrobje. Nič drugače da ni z nami? Kajpada, »prišla bo pošta iz nebes, bo treba dat življenje čez«. V obličje razpadanja se mnogokrat zastrmi kirurg s kančkom upanja, da pa mogoče njegov skalpel le podaljša »rok trajanja« na etiketi naših dni. Ko se dokončno iztečejo, šele sledi hvala temu, kar prej na nas niti ni bilo opazno kot lepota in plemenitost. Risalnemu listu portretov smo slabo odmerili rob, pa je zunaj njega ostal neprepoznan prostor lepote. Ne samo sredica, tudi to, kar je zunaj nje, nas dela ljudi. Dobre in manj dobre, uspešne in manj uspešne, bolne in zdrave, žive in mrtve. Preživele v spominu še živečih in v neskončno Presežnem, »kajti kdo bi mogel navsezadnje vedeti«, je menda dejal Nikola Tesla. Narisani list ima tudi svoj rob. Zunaj njega lista preprosto ni. Jahve pa imenuje sebe: Sem, ki sem. Nekako razumem.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci! Današnja cvetna nedelja nas vabi, da tudi mi z zelenjem sprejmemo Jezusa. Od okrašenih butar do preprostih oljčnih vejic. Vse to naj bi nam pomagalo h poglobljenemu sprejemu Kristusa. Pogosto se ob vsem vzvišenem dogajanju pozablja, da je to Jezusova pot na križ. Kako bomo zaupali nekomu, ki ga en dan proslavljajo množice, drugi dan pa obsodijo na najbolj sramotno smrt. Še tisti, ki so bili njegovi, se razbežijo. Gre takemu zaupati? Ko mogočna osebnost, ki smo jo kovali v zvezde, zgubi ves svoj ugled, nihče več noče imeti z njo opravka. Razočaranje je še najmanj, kar lahko ob tem občutimo. Ob pogledu na križanega Jezusa bi tudi mi lahko rekli: kako nam bo pomagal ta, ki še zase ni poskrbel. V istem času, ko Jezus na osličku jezdi v Jeruzalem, je tja prišel tudi drugi mogočnik tistega časa. Pilat prispe tja z mogočno vojaško vprego. Je dejanski vladar Jeruzalema in odgovoren za red. Eden na osliču, ki ga množica pozdravlja; drugi osovražen na konju z močno vojsko, ki edini sme razsojati med življenjem in smrtjo. Vse naše človeške izkušnje nam jasno svetujejo, komu naj zaupamo. V kapeli Scrovegni je Gioto ustvaril čudovite freske našega odrešenja, vključuje tudi Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem. Na tej upodobitvi je slikar povečal podobo Kristusa in jo postavil v središče freske. Za presrečnim osličkom hodijo prestrašeni in negotovi apostoli z mračnimi slutnjami o prihodnosti te poti. V nasprotju z apostoli se množica navdušeno vsuje skozi jeruzalemska vrata. Slačijo si plašče in vrhnja oblačila. To odstranjevanje oblačil namiguje na začetek Svetega pisma. Odstranjevanje oblačil simbolizira figove liste, ki sta jih morala nositi Adam in Eva, ko sta grešila. Zaradi Jezusa je naš greh odstranjen in zato naša duhovna potreba po oblačilih ni več potrebna. Jezus prihaja v mesto, da bi z naših ramen odstranil težo greha, in zato lahko ta nepotrebna oblačila krivde in strahu odvržemo. Na oljkah v ozadju se dva človeka angelskega videza stegujeta, da bi odlomila veje in s tem počastila Jezusa. Eden od njiju ima iztegnjene roke, kar simbolizira Jezusovo križanje. V tem je Giottovo skrito sporočilo za nas, gledalce: kristjan prostovoljno iztegne roke, da bi sprejel svoj življenjski križ. Kljub temu tragičnemu povabilu vsakemu izmed nas vemo, da je edini pravi kralj Jezus, ki daje življenje za grešnika. To ugotovi tudi njegov sodnik, Pilat, ko zaukaže zapisati nad glavo Križanega: Judovski kralj. Tudi mi lahko s polnim zaupanjem vzklikamo hozana pravemu in zaupanja vrednemu vladarju, ki ne prihaja z močjo in nasiljem, ampak z usmiljenjem in odpuščanjem.
Tako radi rečemo (še neverni ljudje to brez zadržkov izustijo), da je Bog ljubezen. A če je to res (da je Bog ljubezen namreč – v kar sam trdno verjamem), potem je vse (in hkrati edino) kar lahko v Njegovem imenu storim, da ljubim. Pa vendar me vedno znova in znova presune zavest, koliko stvari storimo v imenu Boga, a proti ljubezni! Ni težko ljubiti, če si tudi sam ljubljen. Ni težko širiti ljubezni, če si je sam deležen. Ni težko objeti, če te pričakujejo razširjene roke. Ni težko nositi srca na dlani, če te obkrožajo nasmejani obrazi. A ljubiti tudi, ko ti vzamejo srce … ko ga vržejo na tla … ko ga pohodijo … ko pljunejo nanj … Ljubiti tudi, ko roke udarijo … bijejo … davijo … Ljubiti tudi, ko se srečuješ s kletvijo … s sovraštvom … z zahrbtnostjo … Ljubiti tudi, ko ljubezni ni in ni … in še ta, ki jo hraniš v svojem ranjenem srcu, izgublja sapo … in diha vse bolj plitko … ko umira … A ljubezen je ljubezen le, če zna tudi umreti. Če »vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.«(1 Kor 13, 7) Potem »nikoli ne mine!« (1 Kor 13, 8) Ljubezen nima urnika in uradnih ur. Napisa na vratih: Od–do. Ker dela brez premora. Ljubezen ne prešteva nadur in nočnih ur. Ljubezen nima nedeljskega voznega reda. Ker je za ljubezen vsak dan – nedelja. Sicer ni ljubezen. Včasih ostanem brez besed. Včasih ne vem, kaj bi rekel. Včasih moje ladje nasedejo na čereh laži in valovi mojih misli me naplavijo na najbližjo obalo: obalo nesmisla … In od daleč lahko samo nebogljeno opazujem, kako vse, kar imam, in vse, kar sem, tone v globino in izginja v penečih valovih zavrnjene ljubezni … Bog je ljubezen. Ljubezen pa ni Bog. Še bog ne, čeprav je vez popolnosti.
Verjetno se nam je že zgodilo, da ko smo prišli v službo ali kak krog prijateljev in smo iskali tolažilne in vzpodbudne besede, ker smo bili v skrbeh, kaj vse še moramo postoriti v prihodnjih dneh, da nam je kdo od poslušajočih odgovoril: »Zaupaj. Vstopi v današnji dan. Dovolj je dnevu lastna teža…« Verjetno se takrat nismo zavedali, da podobno nas tolaži in nam daje upanja evangelist Matej v njegovem evangeliju: »Ne bodite torej v skrbeh za jutri, kajti jutrišnji dan bo imel svoje skrbi. Dovolj je dnevu njegova lastna teža.« Zaupam v te izrečene besede in če jim, sem jim pripravljen tudi slediti. Vera brez zaupanja je prazna. Verujem, ko zaupam v Boga in njegovo delovanje. Številne svetopisemske osebe in svetniki so kljub obilici vsakodnevnih skrbi ohranjali zaupanje v Boga in tako je Bog tudi preko preizkušenj življenja lahko ustvaril in tudi po njih delal čudovite stvari v njihovem življenju in v ljudeh s katerimi so se srečali. Spomnimo se samo svetopisemskih oseb – Mojzesa, prerokov Ezekiela, Danijela v novi zavezi apostolov in med njima še posebej Petra in Pavla. Ali svetnikov od naših slovenskih blaženih in mučencev – bl. Antona Martina Slomška, Alojzija Grozdeta, svetega papeža Janeza Pavla II. in tudi v tem letu v svetem letu upanja bo papež Frančišek ob svetoletnem srečanju najstnikov 27.4., razglasil za svetega Carla Acutisa – svetnika v kavbojkah, kot ga nekateri pojmujejo. Posebej mi je všeč njegova misel: »Vsi se rodimo kot izvirniki, mnogo pa jih žal umre kot fotokopije!« Geslo tega leta svetega letaje romarji upanja. V tem dnevu Vas povabim, da ne bodimo fotokopije, ki so izgubile zaupanje v Boga in jih preplavljajo zgolj skrbi in ječe sedanjega sveta. Ostanimo izvirnik zaupanja - upanja in kot romarji upanja ga prinašajmo…
Neveljaven email naslov