Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
1057 epizod
1057 epizod
V prenesenem pomenu lahko govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti itd. Oziramo se za tistimi vsebinami, ki so nam potrebne ali koristne v “realnem času”.
Če so podatki nova nafta, so algoritmi črpalke, ki jo črpajo. Algoritmi razvrščajo spletne strani v brskalnikih, prikazujejo medijske vsebine na družbenih omrežjih, sledijo naši dejavnosti na spletu, nas kategorizirajo, nam ponujajo nove vsebine, personalizirane oglase, varujejo pred morebitnim nasiljem in preverjajo, če morebiti nismo mi tisti, ki pripravljamo teroristični napad. Kako bo algoritmizacija spremenila svet? Kje so prednosti in kje nevarnosti? Odgovori v oddaji Glasovi svetov z gosti: dr. Blaž Zupan, dr. Igor Vobič in dr. Uroš Godnov. foto: Jodson Weinsheimer/flickr
Šele tožbe proti tobačnim velikanom v Združenih državah Amerike so razkrile zaupne dokumente, ki so govorili o smrtonosnih posledicah cigaretnega dima. Interni akti so med drugim razodeli, kako je tobačna industrija že desetletja vedela, da kajenje povzroča raka. Ljudi, ki so umirali zaradi kajenja, pa so prepričevali, da s tobačnimi proizvodi ni prav nič narobe. V Sloveniji smo v postopku spreminjanja in zaostrovanja protitobačne zakonodaje, zato bomo v oddaji Glasovi svetov spregovorili o »najbolj smrtonosnem izdelku v zgodovini človeštva«, kot o cigaretah pravi prof. Robert Proctor z Univerze Stanford v Kaliforniji. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Lindsay Fox/ Flickr, cc
Uporaba aromatičnih snovi sega v daljno preteklost, saj so stare civilizacije uporabljale dišeče rastline za zdravljenje telesnih in duševnih težav že tisočletja. Egipčani za balzamiranje mumij, Grki za razkuževanje v času epidemij in Rimljani pri izdelavi parfumov denimo. Sodobna aromaterapija se je razvila šele v 20. stoletju in v večini članic EU je danes to metoda zdravljenja, ki so jo vpeljali in razvili po zgledu Velike Britanije, kjer je vzorno urejena. Razvila se je v številne veje, ki se razlikujejo v načinih zdravljenja in obravnave pacienta. Pri aromaterapiji se uporablja eterična olja in druge aromatične snovi, za katere je pomembno, da so vrhunske kakovosti in, da jih zaradi varnosti pravilno uporabljamo, zato večina držav zahteva kvalifikacijo aromaterapevtov. Izraz aromaterapija ljudje pogosto napačno razumejo ali ga zlorabljajo. Pogosto to velja za kozmetične izdelke in dišave, katerih oglaševanje obljublja učinek aromaterapije. Takšni in podobni pristopi vzbujajo občutek, da se je aromaterapija danes bolj razvila v smer umetnosti kot znanosti pravi izr. prof. dr. Damjan Janeš, mag. farm. s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani, ki bo tokratni gost oddaje. Z nami bo tudi mednarodno priznana certificirana aromaterapevtka Melani Kovač. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
So predmeti, pa tudi jedi, dogodki in družbene prakse, ki so neločljivo povezane s krajem in časom svojega nastanka v nekdanji skupni državi. V ljudeh nedvomno zbujajo čustva. Njihovo dojemanje, rabo in vrednotenje so pomembno zaznamovale spremembe zadnjih 25 let in jugonostalgija kot izraz specifične idealizacije socializma o njihovem učinkovanju danes več prikrije kot razkrije. Knjiga Made in YU 2015, ki je izšla pri Založbi ZRC, skuša seči globlje ter predmete, okuse, vonjave in občutke, ki so zaznamovali čas socializma v Jugoslaviji, uporabi kot prizmo, skozi katero opazuje in razčlenjuje družbene, politične in zgodovinske procese. Kateri novi odtenki se skozi to prizmo razkrivajo, smo preverili tudi v tokratni oddaji Glasovi svetov.
V tokratni oddaji Glasovi svetov, ki jo skupaj pripravljajo v uredništvih Radia Trst A, Radia Slovenija in Slovenskega programa ORF iz Celovca, bo govor o prelomnih dogodkih izpred 25 let, ko je bil slovenski narod v ključnih odločitvah enoten kot še nikoli doslej. O tem, kako so slovensko osamosvojitev pred četrt stoletja doživljali rojaki zunaj meja Republike Slovenije in kako danes gledajo na matično domovino, bodo razpravljali gostje v Ljubljani, Trstu in Celovcu . Radijsko okroglo mizo bodo sooblikovali : Jure Gašparič, višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani , v tržaškem studiu bosta Duško Udovič, ki je takrat za Primorski dnevnik spremljal dogajanja v Sloveniji in časnikar ter predsednik Društva slovenskih izobražencev iz Trsta Sergij Pahor, sogovornik v Celovcu bo odvetnik Matevž Grilc, ki je bil tedaj predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev. Pogovor bo vodil glavni urednik informativnih oddaj na Radiu Trst A Ivo Jevnikar.
»Brez razumevanja in vzgoje borbenega vedenja bo človeštvo težko uresničilo cilje trajnostnega razvoja, ker bodo globalne rešitve nenehno prihajale v konflikt z zasebnimi interesi posameznikov, držav, multinacionalk in ideologij«, trdijo organizatorji konference o borbenem vedenju. Kakšen odnos imamo kot družba do borbenega vedenja? Ali je borbeno vedenje prirojeno? Ali je koristno? Ali je borbeno vedenje nujno agresivno? Do kakšne mere neki podedovani mehanizmi določajo našo zavest in tudi kognicijo? Kako kultivirati borbeno vedenje? Odgovori v tokratni oddaji Glasovi svetov, ki jo je pripravila Urška Henigman. Gostje: dr. Žiga Tršar, dr. Olga Markič in dr. Jernej Sever. foto: Wong Kenny/flickr
Znanost ima v sodobnem svetu ambivalenten položaj. Nedvomno je že stoletja temelj razvoju. Na njenih spoznanjih temeljijo tehnologije, ki jih vsakodnevno uporabljamo in ki s svojo uspešnostjo potrjujejo tudi znanosti, ki so jih omogočile. Po drugi strani pa znanost seveda ne more ponuditi dokončnih odgovorov in to dejstvo se vse pogosteje uporablja tudi za diskvalifikacijo znanstvenih spoznanj. Toda ta črno-bela logika ne seže prav daleč. Vsako novo znanje sočasno ustvarja tudi določeno nevednost, sebi lastne slepe pege; to je izhodišče knjige Proti znanosti: politike in znanja sodobnih družb francoskega sociologa in zgodovinarja znanosti Dominiqua Pestra, ki je letos izšla pri založbi Krtina. Slepe pege so tudi izhodišče tokratne oddaje Glasovi svetov, gosta sta filozofa prof. dr. Andrej Ule in doc. dr. Tomaž Grušovnik. Foto: Mark Skipper/Flickr, cc
Tradicionalna kitajska medicina (TKM) in indijska tradicionalna medicina (ayurveda) sta več tisoč let stara medicinska sistema, ki pri nas še vedno veljata za alternativno zdravljenje. A vse več je ljudi, ki jim klasično medicinski – farmacevtski pristop ne nudi odgovorov na vsa vprašanja zdravja. V Sloveniji je prepad med uradno in komplementarno medicino še vedno globok, saj zdravniki navadno pojasnjujejo, da metod, ki niso znanstveno, empirično dokazljive, pač ne morejo jemati resno. A zgodba o empiriji je dvojna, z njo lahko manipulirate menita tokratna gosta oddaje Glasovi svetov, zdravnika klasične medicine in ajurvede ter TKM, Biljana Dušić in Petar Papuga. Rešitev vidita v t.i. integrativni medicini, v učinkovitih smernicah kakovostnega združevanja starih in novih medicinskih sistemov. Oddajo pripravlja Liana Buršič
Krize, konflikti in spopadi, ki že desetletja pretresajo Bližnji vzhod, že dolgo niso več le regionalne narave. Različni akterji bližnjevzhodne tragedije imajo namreč botre v poglavitnih središčih svetovne gospodarske, vojaške in politične moči, botre, ki se natanko na območju med vzhodnim Sredozemljem in Perzijskim zalivom, med Kavkazom in Rdečim morjem prerivajo za vpliv oziroma nadzor nad svetom v 21. stoletju. In vendar ne gre spregledati, da je današnje krvavo dogajanje na Bližnjem vzhodu v upoštevanja vredni meri podkleteno tudi z večstoletno, pravzaprav kar večtisočletno, kompleksno in protislovno zgodovinsko izkušnjo, ki ima svojo lastno, notranjo logiko, neodvisno od vmešavanja regiji zunanjih političnih in vojaških dejavnikov. Zato smo v tokratnih Glasovih svetov govorili o zgodovini Bližnjega vzhoda – od njenih najzgodnejših začetkov pred kakimi pet tisoč leti pa vse do današnjih dni. Tega zgodovinskega pregleda smo se lotili skozi prizmo zapletenega odnosa med dvema osrednjima deželama Bližnjega vzhoda – med Sirijo in Egiptom. Obe veljata za zibelki civilizacije, v obeh je razvoj znanosti, umetnosti, tehnologije in religiozne misli napravil orjaške skoke naprej, pogosto v zgodovini sta tako Sirija kakor Egipt tudi pripadali isti državi ali, vzeto širše, istemu civilizacijskemu krogu. In vendar sta obe deželi vseskozi tudi tekmovali – vojaško, politično, gospodarsko pa tudi na področju idej. Je nemara prav skozi dinamiko njunega odnosa mogoče razbrati, katere sile so tiste, ki celoten Bližnji vzhod tesno povezujejo in hkrati globoko razdvajajo? – Odgovor na to vprašanje smo iskali v pogovoru z zgodovinarjem in antropologom, dr. Klemnom Jelinčičem Boeto. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: nočno nebo nad Sirijo in Egiptom (Wikimedia Commons)
Slovence združuje tudi ljubiteljska kultura. V tednu ljubiteljske kulture se bo do nedelje po vsej Sloveniji in v zamejstvu zvrstilo več kot tisoč različnih kulturnih dogodkov.Z ljubiteljsko kulturo se ukvarja 110 tisoč posameznikov. Ti ustvarijo 25 tisoč prireditev letno, ki si jih ogleda 4 milijone obiskovalcev. Gre za fenomen, ki je nekaj posebnega tudi na mednarodni ravni. V oddaji, ki jo skupaj pripravljamo Radio Trst A, slovenski program ORF v Celovcu in Radio Slovenija, smo se vprašali, kako ljubiteljska kultura vpliva na socialno vključenost in duha družbe. Poudarek je bil na zborovskem petju, saj se temu posveča tudi teden ljubiteljske kulture.
Gola telesa se predajajo najrazličnejšim užitkom, grizljajo orjaško jagodo, plazijo se v jajce, plavajo v ribniku z morskimi deklicami, jezdijo na samorogu … To je le nekaj detajlov s triptiha Vrt zemeljskih naslad, ki ga je na prehodu v 16. stoletje ustvaril nizozemski slikar, ki se je podpisoval kot Hieronym Bosch. To njegovo delo je doživelo približno toliko reprodukcij kot da Vincijeva Mona Liza. Zadnje stoletje vznemirja ne le umetnostne zgodovinarje, temveč tudi teologe, arheologe, psihiatre. V Boschevem opusu se prepletajo pobožnost, posvetni humanizem in nenadkriljiva domišljija, ki je v evropski zgodovini umetnosti brez primere. Ob petstoletnici smrti Hieronym Boscha bomo z umetnostnim zgodovinarjem dr. Andrejem Smrekarjem v oddaji Glasovi svetov osvetlili njegovo življenje in še zlasti ustavili pogled ob njegovem ključnem delu. Foto: Frank DiBona/Flickr
Že skoraj dve leti je pri nas dovoljena uporaba snovi iz konoplje v medicinske namene. S kanabinoidi – najbolj znana sta THC in CBD – uspešno lajšamo slabost in bruhanje, spodbujamo apetit, blažimo mišične krče in zdravimo bolečino. Z njimi lahko pomagamo bolnikom z epilepsijo, multiplo sklerozo ter rakavimi obolenji. Zdravilni učinki konoplje so v ljudski medicini znani že tisočletja; na seznam prepovedanih drog so jo uvrstili šele v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. To je povzročilo zastoj v uporabi in raziskavah njenih zdravilnih ter tudi toksičnih učinkov. Nova spoznanja šele zdaj rahljajo zakonodajo in s tem odpirajo možnost uporabe konoplje v uradni medicini. Podrobneje o terapevtskem potencialu kanabinoidov bodo v oddaji Glasovi svetov govorili onkologinja Josipina Ana Červek, zdravnica Mojca Kržan in farmakolog Lovro Stanovnik. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Yasmin/ Flickr, cc
Krščanstvo po tradiciji delimo na dve veliki veji – na zahodno in vzhodno. Toda s krovnim pojmom »vzhodno krščanstvo« navsezadnje označujemo precej raznorodne cerkve, med katerimi obstajajo občutne razlike. Sem namreč prištevamo vse tiste krščanske denominacije, ki so vzniknile in se dobršen del svoje zgodovine razvijale neodvisno od Rima, papeštva in latinskega katolicizma. Kar, drugače rečeno, Vzhodne Cerkve povezuje, je pogosto golo geografsko dejstvo, da so se pač razvijale na območjih vzhodno od Rima – v vzhodnem Sredozemlju, na primer, pa v vzhodni Evropi, na Bližnjem Vzhodu, v Indiji ter v vzhodni podsaharski Afriki. A če pogledamo nekoliko podrobneje, lahko vidimo, da so po doktrinarni plati nekatere vzhodne cerkve pravzaprav veliko bližje, bolj sorodne zahodnemu krščanstvu kakor pa drugim vzhodnim denominacijam. Če namreč asirsko krščanstvo ne priznava že efeškega ekumenskega koncila iz leta 431, armenska, sirska in koptska cerkev pa zavračajo sklepe kalcedonskega koncila iz leta 451, so danes najštevilčnejše in najvplivnejše predstavnice vzhodnega krščanstva, pravoslavne cerkve, zagovornice doktrin, potrjenih na obeh omenjenih cerkvenih zborih. Natanko v tem smislu tudi ni razlik med zahodnim krščanstvom in pravoslavjem. In vendar se že vse od leta 1054 in velikega razkola med rimskim in carigrajskim škofom osredotočamo predvsem na razlike med obema tradicijama, na razlike, zaradi katerih pravoslavje navsezadnje tudi prištevamo k vzhodnemu krščanstvu. No, ena bolj očitnih je vsekakor ta, da pravoslavje ni ne nadnacionalno ne centralizirano, da torej ne obstaja pravoslavni papež, ampak ga nadomešča več patriarhov (med njimi so posebej pomembni carigrajski, aleksandrijski, antiohijski, jeruzalemski, ruski, srbski, bolgarski, romunski in gruzijski), katerih avtoriteta v verskih in upravnih zadevah je bolj ali manj enakovredna. Posledično pa danes poznamo celo kopico pravoslavnih cerkva, organiziranih po državnem ključu. In prav to pestrost sodobnega pravoslavja smo predstavljali v tokratnih Glasovih svetov. Pri tem nam je bil v pomoč zgodovinar in antropolog, dr. Klemen Jelinčič Boeta, ki je pred nedavnim pri Mohorjevi založbi izdal knjigo Vzhodne Cerkve na kratko. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons
Povod za razpravo, v kateri so sodelovali predstavniki manjšinskih časopisov iz Italije in Avstrije oziroma Koroške, je aktualni položaj koroških Novic in tržaškega Novega glasa. Oba časopisa izhajata v zelo težavnih finančnih razmerah in se spopadata s pomanjkanjem zaposlenih. Oba sta na robu preživetja. V oddaji smo govorili o nastanku in razvoju manjšinskih medijev, o njihovi pomembnosti (ali nepomembnosti) in seveda o možnostih dolgoročnega finančnega zagotovila. Zakaj prihaja do težav, kje so ovire za dolgoročno strategijo? Kako pomaga in koliko hoče in zmore pomagati Republika Slovenija? Kako pomembni sta manjšinska medijska oskrba in ponudba? Na ta in še druga vprašanja smo poskušali najti odgovore ali vsaj poskuse odgovorov. Oddajo pripravljamo v sodelovanju Programa Ars, Radia Trst A in slovenskega programa ORF v Celovcu.
16. julija 1054 je vodja papeške delegacije, kardinal Humbert, na oltar carigrajske Hagie Sophie položil bulo, s katero je rimski škof izobčil patriarha Konstantinopla. Štiri dni pozneje je patriarh izobčil papeške odposlance. Krščanstvo se je razklalo na dvoje, na vzhodno in zahodno Cerkev, in ta shizma ni bila presežena ali zaceljena vse do današnjih dni. Vse to je seveda slišati sila dramatično, toda to še zdaleč ni bil ne prvi – pa tudi ne zadnji – razkol v krščanski skupnosti. Že v začetku petega stoletja so se, na primer, osamosvojili kristjani v Perziji, ki so se odločili, da ne bodo upoštevali rimskih cerkvenih avtoritet. Nekaj desetletij pozneje je sledil nov razdor – sklepe kalcedonskega ekumenskega koncila (451) so namreč zavrnili v Armeniji, Siriji in Egiptu ter v teološkem in organizacijskem smislu stopili na svojo lastno pot. Na Zahodu danes vse te krščanske skupnosti označujemo kot vzhodne Cerkve, kolikor njihova jedrna območja pač ležijo v vzhodni polovici nekdanjega rimskega cesarstva ali celo še dlje proti vzhodu, toda kolikor jih na ta način mečemo v isti koš s pravoslavci v Grčiji, Rusiji ali Srbiji, je ta oznaka precej ponesrečena. In če pomislimo, da so se stoletja pozneje nekatere izmed teh, zgodaj odcepljenih krščanskih skupnosti povezale z Rimom in papežu priznale primat, tedaj je jasno, da je zmeda popolna. Zato bomo v Glasovih svetov v dveh oddajah skušali pokazati, kaj se dejansko skriva za krovno oznako »vzhodno krščanstvo«. V prvi oddaji smo pod drobnogled vzeli vse tiste skupnosti, ki so krenile na samostojno pot, dolgo preden sta Rim in Konstantinopel prekinila stike. Govorili smo torej o tako imenovanih starovzhodnih Cerkvah. Pri tem nam je bil v pomoč zgodovinar in antropolog dr. Klemen Jelinčič Boeta, ki je pred nedavnim pri Mohorjevi založbi izdal knjigo Vzhodne Cerkve. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Wikimedia Commons
Pobarvanke so bile dolgo le del otroškega sveta, v zadnjem času pa po barvicah vse raje sežejo tudi odrasli. Škotska ilustratorka Johanna Basford je leta 2013 pri majhni britanski založbi izdala pobarvanko za odrasle z naslovom Skrivnostni vrt in z njo dosegla nesluten uspeh. Lani je bila med 20imi najbolj prodajanimi knjigami pri spletnem trgovskem gigantu Amazon na četrtem mestu, na isti lestvici pa so bile sicer še štiri sorodne. »Če ste pomislili, da pri pobarvankah za odrasle barvamo kake žgečkljive podobe, ste se zmotili,« pravi Rok Gregorin iz založbe Mladinska knjiga, pri kateri so izdali že kar nekaj naslovov, pod katerimi se skriva širok spekter najrazličnejših črno-belih živalskih in rastlinskih motivov ter denimo vzorci mandal, ki kar čakajo na to, da zaživijo v izbranih barvah. Pobarvankam za odrasle in razlogom za njihovo priljubljenost in prodajni uspeh se bomo posvetili v nadaljevanju oddaje Glasovi svetov, v katero je Barbara Belehar Drnovšek povabila analitika za področje založništva v Mladinski knjigi Roka Gregorina, akademsko slikarko in ilustratorko Milanko Fabjančič in likovno terapevtko Ireno Valdes. Foto: Judith/Flickr
Materinstvo se je v minulem stoletju močno spremenilo. Sodobna ženska ima danes namreč izbiro, saj odloča o tem, kdaj bo mati in koliko otrok bo imela. Če ji je bil še pred stoletjem vstop v javno sfero praktično onemogočen, je pozneje lahko izbirala, ali bo hodila v službo ali bo ostala doma kot mati in gospodinja. Po mnenju strokovnjakov pa danes že težko ostane doma, saj redko katera družina še lahko živi le z eno plačo. Zato so izzivi sodobnega materinstva usklajevanje službenih in družinskih obveznosti, pa tudi samouresničevanje. Medijske reprezentacije sodobno mati postavljajo tudi v vlogo ženske, ki si vzame čas zase. Kakšni so pritiski na ženske o tem, kako naj vstopajo in živijo vlogo matere, kako na materinstvo vplivajo spremenjene razmere na trgu dela, kako navodila zdravstvenih strokovnjakov o skrbi za telo v času pred, med in po nosečnosti... Ali je torej sodobnim ženskam lažje ali težje vstopati v materinsko vlogo, kot njihovim mamam, babicam, katere so ključne razlike in kako podreti mite o materinstvu? Gostje: dr. Vesna Leskošek, dr. Zalka Drglin, Janja Božič Marolt in Tijana Zinajić. foto: Emily/flickr
Starorimski učenjak Plinij starejši se je v zgodovino zapisal po dveh plateh – kot sposoben in uspešen vojaški poveljnik, obenem pa, seveda, tudi kot pisec monumentalnega Naravoslovja, bržčas ene najpomembnejših knjig, ki nam jih zapustila rimska antika. Prav zato je njegov nečak, Plinij mlajši, v pismu zgodovinarju Tacitu pripomnil, da so resnično blaženi tisti ljudje, ki, po eni strani, storijo dejanja, o katerih je vredno pisati, in ki, po drugi plati, pišejo tisto, o čemer je vredno brati. Seveda je le malo posameznikov dejansko premoglo oba darova, a v tej zgoščeni formulaciji o dejanjih, o katerih je vredno pisati, in knjigah, ki jih je vredno brati, nemara lahko razberemo ključni zastavek predkrščanskega razumevanja zgodovine, njene, pogojno rečeno, smiselnosti: svet, historični svet je tu sploh edini oder, kjer posameznik lahko pokaže svojo dejansko vrednost, svojo izjemnost, svojo plemenitost. Zgodovinar pa, ki skrbi, da ta spomin na izstopajoče ljudi preteklosti ne ugasne, pri tem sicer malo zasleduje tudi svoj košček večne slave, a kolikor je zgodovina, kot je verjel Cireon, učiteljica življenja in svetloba resnice, toliko zgodovinar svoje delo vendarle opravlja v dobro vsega človeštva. Kaj pa se zgodi, ko se s krščanstvom zlagoma uveljavi povsem drugačen pogled na zgodovinski svet? Ko postanejo kolikor krvave toliko tudi slavne bitke in salomonsko premišljene upravne reforme in najnizkotnejše dvorske razprtije kvečjemu malo pomembni miljni kamni, mimo katerih stopa trpeča človekova duša na svoji negotovi poti skozi solzno dolino proti odrešenju? So mar prenehali pisati o preteklosti? So se je preprosto prenehali spominjati? – Seveda ne. Toda zgodovino so koncipirali drugače. Danes imamo ime za takšno, drugačno koncepcijo zgodovine: odrešenjska zgodovina. In ta bo predmet pogovora v tokratnih Glasovih svetov. Naš gost pred mikrofonom bo zgodovinar, rusist in doktorand teologije, Simon Malmenvall. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. Foto: Wikimedia
Med begunci in migranti, ki so namenjeni v Evropo, je tudi veliko otrok. Na poti so izpostavljeni nepredvidljivim dogodkom in težkim razmeram, ki jih doživljajo drugače kot odrasli. V oddaji, ki jo pripravljamo v sodelovanju Programa Ars, Radia Trst A in slovenskega programa ORF v Celovcu, bomo pogledali v zgodovino migracij in begunstva slovenskih otrok. Vir fotografije Slovenski etnografski muzej
Štirje doktorji znanosti, štirje strokovnjaki: Tanja Čufer, Irena Oblak, Peter Černelč in Srdjan Novaković. Govorili bodo o pomembnem napredku pri zdravljenju rakavih obolenj s sodobnimi biološkimi zdravili in novimi postopki. Z imunoterapijo in tarčnimi zdravili vedno bolj uspešno obvladujemo pljučni rak; z natančnim obsevanjem smo kos tumorskemu tkivu in metastazam v glavi; akutno limfoblastno levkemijo bomo v prihodnje zdravili z obetavno novo terapijo; imunski sistem bolnikov pa bomo oborožili s tumorskimi cepivi. Štiri vzpodbudne zgodbe, ki jih bomo pred letošnjim tednom boja proti raku predstavili v oddaji Glasovi svetov. Pripravlja Iztok Konc. Foto: Ed Uthman / Flickr, cc Na fotografiji je obarvan ploščatocelični rak pljuč.
Neveljaven email naslov