Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
22 epizod
22 epizod
Oddaja zaznamuje jutra na Programu Ars. Vsak teden je v znamenju enega izmed svetovno znanih ustvarjalcev. Izbor skladateljev pripravljajo uredniki in sodelavci glasbenega programa.
Balet Dafnis in Hloa je nastal po naročilu Sergeja Djagileva, ki je s svojo skupino Ballets Russes na začetku 20. stoletja osvojil pariško občinstvo in je zato vse od leta 1909 vsako leto pripravil tako imenovano Rusko sezono. Vsako leto je torej potreboval nov scenarij in novo glasbo, zato je Djagilev Ravelu leta 1909 naročil balet Dafnis in Hloa. Skladatelj je hitro napisal klavirski osnutek, nato pa tri leta izdeloval orkestracijo - tako počasi je skladba nastajala zaradi Ravelove pikolovskosti ter zaradi tega, ker se ni mogel uskladiti s koreografom Mihailom Fokinom, ki je za balet napisal tudi scenarij.
V četrti oddaji iz cikla Skladatelj tedna spoznavamo dve nasprotni si strani Mauricea Ravela: njegove bolj znane spore s sodobniki ter poklone prednikom – skladateljem.
Ravel je bil navdušen nad eksotičnimi kulturami in v svoja dela je rad vpeljeval melodije in ritme ljudske glasbe. Eden izmed njegovih prvih izletov v glasbeni svet zunaj Francije je navdahnila iznajdljiva vezirjeva hči Šeherezada, ki si je s pripovedovanjem zgodb tisočinenkrat podaljšala življenje. Ravel je skladbo z naslovom Šeherezada prvič napisal leta 1889, in sicer Uverturo Šeherezada za simfonični orkester, leta 1903 pa je za mezzosopran in orkester napisal še pesnitve.
Težko bi rekli, da je Ravel napisal veliko del za veliki simfonični orkester, saj zajemajo le dobro petino njegovega opusa. Pravzaprav ni napisal nobene simfonije, le dva simfonična fragmenta na podlagi baleta Dafnis in Hloa ter dva koncerta. Preostale Ravelove skladbe za orkester imajo programske naslove. Nekatere so bile napisane po naročilu, kot scenska glasba za uprizoritve gledaliških iger ali kot baleti, druge pa so orkestracije del za klavir.
Mauricea Ravela označujemo za francoskega skladatelja, čeprav sta mu bili bližji materina baskovska kultura in posredno Španija. Bil je eden izmed izvirnejših glasbenikov zgodnjega 20. stoletja.
Čeprav je Korngold ohranjal svoje delo v Evropi in se redno vračal domov na Dunaj, je Amerika leta 1938 postala zanj in za njegovo družino edina izbira. Zaradi naraščajočega nacizma so bili prisiljeni emigrirati v Združene države. Tam si je ustvaril uspešno kariero skladatelja filmske glasbe, s svojimi prihodki je podpiral številne prijatelje in begunce, ki so zbežali pred tiranijo v Evropi, za svoje delo je prejel tudi dva oskarja. V tem obdobju je Korngold skladal zelo malo koncertne glasbe, njegova poznejša klasična dela so tako nastala šele po letu 1946, ko se je skladatelj odločil, da se vrne v Evropo.
Leta 1923 se je Korngold posvetil urejanju in aranžiranju operet, med njimi je bilo največ del Johana Straussa. Pri njihovi postavitvi na oder je sodeloval s priznanim gledališkim in filmskim režiserjem Maxom Reinhardtom. Leta 1934 je Korngold na prošnjo Reinhardta, ki je že delal v Združenih državah, prišel v Hollywood, da bi priredil Mendelssohnovo scensko glasbo za Reinhardtovo filmsko različico Sna kresne noči. Leto pozneje, med svojim drugim bivanjem v Ameriki, je Korngold začel s komponiranjem filmske glasbe za filmska giganta Paramount in Warner Bros. Kmalu zatem je s studiem Warner Brothers podpisal ekskluzivno pogodbo in postal eden prvih svetovno priznanih skladateljev, ki je delal za hollywoodsko filmsko industrijo. Za svoje delo je prejel dva oskarja.
Našo pripoved o življenju in delu Ericha Wolfganga Korngolda smo v včerajšnji oddaji končali v Münchnu leta 1916, ko sta bili v tamkajšnjem Narodnem gledališču premierno izvedeni skladateljevi prvi operi Polikratov prstan in Violanta. Korngold je bil takrat star devetnajst let. Njegove skladbe so se izvajale po celotni Evropi, za skladateljev zgodnji in nadvse osupljiv talent pa so slišali tudi v Ameriki, kjer so v tistem času prav tako že izvedli več njegovih del. Med letoma 1917 in 1920 je nastalo več novih skladb, med najpomembnejšimi sta zagotovo Korngoldova scenska glasba za Shakespearovo dramo Mnogo hrupa za nič, op. 11 in njegova prva opera v treh dejanjih z naslovom Mrtvo mesto, op. 12.
Erich Wolfgang Korngold je izhajal iz premožne judovske družine, njegov oče pa je bil priznan glasbeni kritik, ki je deloval na Dunaju. Že pri štirih letih, ko se je družina iz Brna preselila v tedanjo Avstro-Ogrsko prestolnico, sta oče in sin skupaj igrala na klavir, pri petih pa je Erich zmogel odigrati katerokoli melodijo, pri čemer ji je sproti dodajal še akorde in spremljavo. Prve skladbe tega mladega glasbenega genija, kot sta Korngolda poimenovala Richard Strauss in Gustav Mahler, so nastale pri njegovih osmih letih.
Tokratni cikel posvečamo skladatelju klasične in filmske glasbe, ki je mladost preživel na Dunaju ter s svojo glasbeno nadarjenostjo osupnil vso Evropo, pri sedemintridesetih pa je odpotoval v Hollywood in postal eden najbolj pomembnih skladateljev v zgodovini filmske glasbe. Na današnji dan praznujemo 126. obletnico Korngoldovega rojstva.
Vilko Ukmar je glasbeni ustvarjalec s precej obsežnim opusom, bil pa je tudi cenjeni univerzitetni profesor, muzikolog, glasbeni kritik, esejist in pisec strokovnih člankov. V življenju je posegal na najrazličnejša področja, izkazal se je kot velik poznavalec estetsko-filozofskih vprašanj in prodoren pisec o umetnosti, še posebej o glasbeni misli, estetiki in slogu.
Srečko Koporc spada med tiste slovenske ustvarjalce, ki so bili dolgo časa odrinjeni na rob glasbenega dogajanja. A ne čisto pozabljeni; Koporčeva glasba ni nikoli povsem utihnila, nekatere njegove skladbe so doživele izvedbe doma in v tujini.
Uroš Krek je vsestranski slovenski glasbeni ustvarjalec, ki ga prištevamo v tako imenovano prvo povojno generacijo skladateljev. »Izklesan kompozicijski stavek« označuje njegove umetnine, klesal in pilil pa ga je v času, ki je bil poseben. Mladost se mu je razcvetela ob koncu druge svetovne vojne, poleg miru je ta čas prinesel tudi novosti, ki so jih ljudje z ustvarjalnim duhom v sebi občutili vsak po svoje.
"Vedno sem poslušal tuje avtorje z bojaznijo, da bi podlegel tujemu vplivu. Zato sem samemu sebi dopovedoval, tako ne smeš pisati; če hočeš kaj povedati, povej po svoje. Razumljivo je, da sem se strastno izogibal vsaki imitaciji in če sem morda ugotovil, da ta ali ona skladba spominja na kakšnega znanega avtorja, sem jo pri priči zavrgel," je Ubald Vrabec leta 1959 povedal za revijo Naši zbori. V njegovem skladateljskem opusu prevladujejo zborovska dela, čeprav v njem najdemo tudi skladbe za orkester, različne komorne zasedbe ali solistične instrumente.
Realist novoromantičnega tipa, z nekaterimi prvinami novejših kompozicijskih tehnik in izrazito programsko glasbo, ki iz realizma ponekod že prehaja v naturalizem. Tako so Marjana Kozino kot skladatelja opisali glasbeni strokovnjaki. Ta opredelitev drži, gotovo pa tudi tista, povsem drugačna, ki se nanaša na vsebino njegove glasbe oz. na njeno bistvo, to je, da je njegova glasba največkrat zapela o prelepi rojstni pokrajini. Muzikolog in dirigent Ciril Cvetko je o skladatelju celo zapisal, da je bil "kot rapsod, ki opisuje svojo zemljo in ljudi na njej in ki se je najpristneje izživljal v svobodni neoklepajoči obliki".
Stanko Premrl je glasbeni ustvarjalec, ki je uglasbil tudi Prešernovo Zdravljico, pesem, ki je pozneje postala slovenska državna himna. Tako kot Prešeren se je tudi on, čeprav v veliko manjšem obsegu, ukvarjal s pesništvom. France Prešeren je že zdavnaj priznan kot naš največji pesnik, Stanko Premrl pa je s svojo glasbo, življenjem in delom še vedno precej v ozadju.
Program Ars vseskozi posveča veliko pozornosti slovenski glasbeni ustvarjalnosti, posebno seveda v letošnjem letu, ko praznujemo 60 let obstoja. V tednu, ki se je prevesil v drugo polovico, vam zato vsak dan v spoznavanje in poslušanje ponujamo glasbo drugega slovenskega skladatelja; tokrat je na vrsti Anton Foerster. Po rodu je bil Čeh, a je pomembno vplival na razvoj slovenske glasbe. Velik del svojega življenja je preživel v Ljubljani, kjer je s srcem in dušo deloval na različnih glasbenih področjih, najbolj pa se je proslavil z opero Gorenjski slavček.
Na Programu Ars ima slovenska glasbena ustvarjalnost vseskozi posebno, pogosto tudi osrednje mesto; v letošnjem jubilejnem letu, ob 60- letnici našega obstoja, smo zato za vas pripravili cikel desetih oddaj o slovenskih skladateljih. In seveda o njihovi glasbi. Tokrat vas vabimo k spoznavanju življenja in dela slovenskega skladatelja Emila Adamiča, učenca Frana Gerbiča, ki je bil v ospredju včerajšnje oddaje.
Na Programu Ars ima slovenska glasbena ustvarjalnost ves čas posebno, pogosto tudi osrednje mesto; v letošnjem jubilejnem letu, ob 60-letnici našega obstoja, smo zato za vas pripravili cikel desetih oddaj o slovenskih skladateljih. In seveda o njihovi glasbi. Skladatelja Frana Gerbiča kot Antona Lajovca povezujemo s slovenskimi čitalnicami. Té so se v drugi polovici 19. stoletja razvile iz bralnih društev, namen pa je bil pri enih in drugih zelo podoben – oblikovati, razvijati slovensko besedo in petje ter prebujati narodno zavest Slovencev. Glasba je v njih imela pomembno vlogo, še posebej petje, za katerega se zdi, da ga imamo Slovenci v krvi.
Na programu Ars ima slovenska glasbena ustvarjalnost vseskozi posebno, pogosto tudi osrednje mesto; v letošnjem jubilejnem letu, ob 60-letnici našega obstoja, smo zato za vas pripravili cikel desetih oddaj o slovenskih skladateljih. Anton Lajovic je živel in deloval v obdobju, ko sta imeli slovenska beseda in glasba, hkrati s prebujanjem narodne zavesti, posebno pomembno mesto; cikel jubiljenih oddaj zato začenjamo z njim in njegovo glasbo.
Neveljaven email naslov
