Raziskovalna pot je Toma Priestlyja vodila na Sele, kraj, ki ga danes opisuje kot svoj drugi dom. V angleščino je prevajal številne pesmi slovenskih avtorjev in avtoric. Predsednik Republike Slovenije ga je odlikoval s častnim znakom svobode za prispevek k prepoznavanju slovenske kulture v svetu.

Življenjska pot
Nenavadna življenjska pot Toma Priestlyja se je začela v Vzhodni Afriki, v mestu Kampala v deželi Uganda. Za njegov jezikovni razvoj je bila to velika sreča, saj so doma govorili v treh jezikih. Starša sta govorila angleško, služabniki oz. služabnice so govorili svahili, varuške za otroke, ki so bile ženske iz okolice, so govorile v jeziku luganda.

V zgodnjem otroštvu je umrl njegov oče. Mati ni mogla sama skrbeti zanj s sestro, tako so potovali "nazaj" v Anglijo. V tem času se je začel učiti še francoščino, pet let pozneje v internatu je izbral še nemščino. Spet pet let pozneje, pri vojakih, se je naučil ruščino. "Moji možgani so torej bili programirani za jezikovno sposobnost," je v pogovoru dejal Tom Priestly in dodal, "če ti usoda daruje tako priložnost, je razumno, da jo tudi izkoristiš". Ni bilo torej nič nenavadnega, da ga je študijska pot vodila v jezikovno smer.

Svoje jezikovne sposobnosti je nato izuril na britanski univerzi v Cambridgeu, kjer je študiral ruščino in nemščino ter jezikoslovje. Potem pa je doktoriral na univerzi Simon Frazer v Britanski Kolumbiji v Kanadi. Službo pa je na koncu dobil v Edmontonu v Kanadi, kjer živi še danes.

Začetki učenja slovenščine
V stik s slovenščino je Tom Priestly prišel na poletnem seminarju slovenskega jezika in kulture v Ljubljani. "Izbral sem slovenščino, ker so na univerzi, kjer sem imel službo, vsi imeli poleg ruščine še en slovanski jezik, jaz pa ne. Hotel sem izbrati kakšen drugi slovanski jezik kot ostali. Ker sem bil že nekajkrat v srednji Evropi, sem se potem odločil za slovenščino," je v pogovoru razložil Tom Priestly svojo odločitev za učenje slovenščine. Pravih napredkov pa ni naredil na seminarju samem, temveč v tednu, kjer si je moral sam pomagati, da se je znašel v Ljubljani.

Kot raziskovalec nikoli ni želel biti strokovnjak za jezik tako, da bi imel pred sabo samo knjige. Hotel je biti v stiku z ljudmi. Zato je bilo treba najti teren, kjer je lahko opravil raziskavo. "Prišel sem na Sele, ker je to bil edini kraj, za katerega je bil objavljen opis, in sicer knjiga pokojnega profesorja Isačenka z naslovom Narečje vasi Sele v Rožu", je povedal Tom Priestly in dodal, da je sprva mislil, da bi bilo dobro izkoristiti knjigo za učenje selskega narečja, kar pa je bilo le deloma mogoče.

Prvi stiki s Selami
Leta 1973 se je odločil in po poletnem seminarju v Ljubljani zaradi omenjene knjige odpotoval na Sele. Potoval je z vlakom v Celovec, potem z avtobusom v Borovlje, od tam pa ponovno z avtobusom na Sele, kjer ni poznal nikogar. "Potrkal sem na vrata župnišča. Župnik je iskal zame sobo, kjer bi lahko prenočeval, na koncu pa sem spal v njegovem kabinetu," je Tom Priestly pripovedoval o tem, kako je potekal njegov prvi večer na Selah, v kraju, ki ga danes opisuje kot svoj drugi dom. V naslednjih letih oz. desetletjih je Tom Priestly večkrat raziskoval na Selah – tako tamkajšnje narečje kot tudi šege in navade Selanov in Selank ter jezikovno rabo na Selah in nasploh na Koroškem.

Prvič se je po prvem obisku vrnil na Sele leta 1978. Za Toma Priestlyja je Marija Vrtnikova našla stanovanje pri dveh zelo dobrih ljudeh, Mariji in Maksu Travnikovima. Slednji je postal njegov "učitelj" selskega narečja. "Imel sem slovar s slikami, on pa mi je razlagal, kaj je kaj. Tako sem se najprej začel učiti samostalnike, nato glagole in tako naprej. Vsako jutro po petkrat na teden sem se učil na tak način," je razlagal, kako so potekali začetki učenja "selščine". V treh mesecih se je naučil selskega narečja že tako dobro, da je z domačini lahko že opravljal intervjuje za svoje raziskave. Na podlagi selskega narečja je potem izboljšal tudi znanje knjižnega jezika in razložil, da je to nekaj običajnega, saj večina ljudi na svetu govori najprej v narečju in šele potem se učijo knjižnega jezika v šoli. V pogovoru je Tom Priestly pri tem omenil tudi članek Janka Messnerja, kjer piše, da so narečja podlaga za knjižni jezik in vsak drugi jezik.

Sodelovanje pri filmih Milene Olip
V zadnjih desetletjih je Tom Priestly še večkrat obiskal Sele. Med drugim je v tem času večkrat bival tudi pri Marjanu in Majdi Olip ter z njunimi tremi hčerami Marijo, Mileno in Moniko. V teku let je za filme Milene Olip prevedel slovenska besedila njenih filmov v angleščino. Pred več kot dvema letoma ga je Milena prosila, naj z njo sodeluje pri pripravi novega kratkega filma, ki je medtem prejel že nekaj nagrad. Del kratkega filma Talking to a Survivor je med drugim tudi incident v Kanadi leta 2020, ko je mladenič z orožjem ubil 22 ljudi. V končni verziji filma sodeluje Tom Priestly kot komentator in pripovedovalec, in to ne samo v angleščini, temveč tudi v selščini. "Prvič v življenju sem naredil nekaj takega. To pa dokazuje, da celo 85-letni starec lahko poskusi kaj novega!" je v pogovoru dodal Tom Priestly.

Prevajanje slovenske literature v angleščino
V teku let pa Tom Priestly ni raziskoval le selskega narečja ter tamkajšnjih šeg in navad, temveč je začel prevajati tudi slovenske pesmi v angleščino. To se je zgodilo leta 1986, ko je prišel v stik z Vinkom Ošlakom. Slednji ga je prosil, naj napiše za Celovški zvon oceno knjige Kaj je povedala noč izpod peresa Herberta Kuhnerja. Napisano Tomu Priestlyju ni bilo všeč in ocena je imela naslov Kako naj bi ne prevajali poezije. S tem pa ni bil zadovoljen, saj si je mislil, kako sem si drznil kritizirati prevode, ko pa sam nimam izkušenj z njimi. Tako si je kupil knjigo Pesmi iz listja Jožice Čertov in jih prevedel v angleščino. Dva prevoda sta bila objavljena v ameriških revijah, tako je z veseljem nadaljeval prevajanje koroških pesnic in pesnikov, kot so to Milka Hartman, Maja Haderlap, Gustav Januš, ali Janko Messner. Potem pa sta skupaj z ameriškim kolegom Henryjem R. Cooprom prevedla tudi številne pesmi Franceta Prešerna, med njimi tudi Sonetni venec. Prav tako je prevedel v angleščino tudi pesmi za otroke iz knjige Kajetana Koviča Maček Muri in Muca Maca. Ti prevodi so nastali pod jablano pri Užniku na Selah. V selskem narečju pa doslej obstaja le en sam prevod, namreč prevod Prešernove pesmi Sem dolgo upal in se bal.

"Velika teža nad našimi glavami"
Toma Priestlyja poleg raziskovanja jezikov ter šeg in navad zanimajo tudi dejanja belopoltih v zadnjih stoletjih. Tako je v poletnih mesecih napisal obsežen komentar, v katerem je obrazložil problematiko kolonizacije in za kakšne grozote se je letos ob obisku Kanade opravičil papež Frančišek.