Avtorice knjige Koro­ška/Kärnten – Wege zu einer befreienden Erinnerungskul­tur Nadja Danglmaier, Brigi­tte Entner, Ute Holfelder in Elisabeth Klatzer so uvodoma poudarile, da sicer prihajajo iz večinskega naroda in niso slo­vensko govoreče. S svojo knjigo in aktivnostmi želijo prispevati k vključitvi koro­škoslovenskega pogleda na zgodovino 19. in 20. stoletja v glavni tok tako zgodovinopisja, kot tudi spominske kulture na Koroškem. Omizju avtoric se je na predstavitvi knjige v Hačku, ki ga je moderiral Walter Oberhauser, pridružil tudi zgodovinar Klaus Schönber­ger, kolega Ute Holfelder na Inštitutu za kulturne analize celovške univerze. Vsi našteti so pred dvema letoma na ce­lovški univerzi ustanovili de­lovno skupino za spominsko kulturo, 11. novembra smo jim prisluhnili na simpoziju o pregonu koroških Slovenk in Slo­vencev, ki ga je s celovško uni­verzo soorganiziral Slovenski znanstveni inštitut, za kate­rega dela zgodovinarka Brigi­tte Entner. Pri tem simpoziju je šlo za v uradnem spominu dežele dolgo zamolčano in po­tlačeno poglavje skupne zgo­dovine.

Aktivnosti avtoric in soborcev
Stranpoti uradne koroške sa­mopripovedi o 20. stoletju so po mnenju Nadje Danglmaier, Brigitte Entner, Ute Holfelder, Elisabeth Klatzer in Klausa Schönbergerja utelešene v spomeniku in na tabli, ki na Stolničnem trgu v Celovcu opozarja na zločine partiza­nov, povezane z odvedenimi in pobitimi osebami po koncu 2. svetovne vojne. Ustanovitvi delovne skupine, organizaciji simpozija in prireditve Svo­bodni! Befreit! se je z njihove strani zdaj pridružila knjiga s podnaslovom Poti do osvoba­jajoče kulture spomina, 23. februarja prihodnjega leta pa še rezultati natečaja za preo­brazbo Stolničnega trga po idejah na natečaju sodelujočih umetnic in umetnikov. Toliko o angaž­maju in aktivnostih naštetih, zdaj pa k predlogom.

Predlogi
Nekaj od predlogov, ki so po­drobno predstavljeni v ome­njeni knjigi, se tiče načina so­očanja z zgodovino v premeni političnih sprememb in reži­mov v drugih državah, drugi predlogi zadevajo sodobne zgodovinske vede, pri tretjih pa gre za ideje umetnikov, ki sodelujejo na natečaju idej za preobrazbo Stolničnega trga. Madžarska je recimo vse spo­menike iz časa socializma umaknila v t. i. Memento park, drugje spomenike rušijo pred­vsem po zaslugi zavedanja o zločinih kolonializma in dru­gih nečednosti, ki so bile prej pojmovane kot normalna pra­ksa. Manj radikalen pristop obstoječe spomenike dopol­njuje s pojasnilnimi tablami, ki opozarjajo na problematič­nost upodobljenega (v og­romni večini gre za moške) s stališča sodobnih dognanj vede. Zopet drugačna konte­kstualizacija obstoječe problematične skulpture je možna tudi s komplementarno skulp­turo, ki vzpostavi neke vrste dialektično napetost med obema.

Predlogi avtoric knjige Koro­ška/Kärnten – Wege zu einer befreienden Erinnerungskul­tur se medsebojno ne izključu­jejo, temveč se upirajo izklju­čevanju manjšinskega izkustva zgodovine iz glav­nega toka koroškega zgodovi­nopisja. Zavzemajo se za poš­teno obravnavo prispevka partizanskega boja k svobodi Avstrijk in Avstrijcev, hkrati pa se ne bojijo zunajsodnih pobo­jev civilistov s strani partiza­nov imenovati kot to, kar so, namreč zločin. Nikakor jim skratka ne gre samo za Stol­nični trg, temveč za inkluzivno spominsko kulturo na Koro­škem. Čeprav upravičeno tr­dijo, da spomenik odvedenim (Verschleppte) zelo spretno potvarja zgodovino, ga ne že­lijo (vsaj ne vse naštete) odstraniti, temveč poskrbeti za njegovo preobrazbo oz. do­polnitev. Nenazadnje nič na tem trgu ne spominja na nek­danjo jezuitsko kasarno, ka­tere zgodovina sega v čas re­formacije in protifreformacije, dokončno porušena pa je bila v začetku 60. let 20. stoletja. Po koncu druge svetovne vojne so bile v napol porušeni stavbi (zave­zniško bombardiranje) krajši čas internirane koroškoslo­venske pregnanke in preg­nanci, preden so se smeli vrnili na svoje izropane domačije, je spomnila Brigitte Entner.