Dramaturginja Jelena Sitar, muzikolog, lutkar, ilustrator Igor Cvetko, Vera Hrga, organizatorka, Hicela Ivon in kamišibaj. Foto: Ana Šušmelj
Dramaturginja Jelena Sitar, muzikolog, lutkar, ilustrator Igor Cvetko, Vera Hrga, organizatorka, Hicela Ivon in kamišibaj. Foto: Ana Šušmelj
Foto: Ana Šušmelj
Foto: Ana Šušmelj

S to zanimivo obliko uprizoritvene umetnosti sem se prvič srečala na letošnjem Kulturnem bazarju v Ljubljani, ki smo ga v okviru vsakoletnega seminarja obiskali učitelji dopolnilnega pouka slovenščine. Predstavilo nam jo je Gledališče Zapik.

»Mala šola« kamišibaj gledališča, ki sem se je udeležila, nam je ponudila osnovna znanja, na osnovi katerih bomo lahko razvijali lasten pristop k tej umetnostni obliki kot ustvarjalci, ali pa jih bomo uporabljali pri svojem pedagoškem delu. Kamišibaj je na videz enostavna forma v malem okvirčku in ob njem, toda ta specifična umetnost je bogata, saj vsebuje različne umetniške zvrsti: literarno, likovno, gledališko, filmsko ...

Veselo na delo

Kamišibaj me je prevzel, v njem sem takoj videla odličen pripomoček za moje pedagoško delo, ki ga je bilo treba precej preizkusiti in uporabiti.

V Sloveniji sem naročila butaj iz lipovega lesa, ki je prispel nenavadno hitro (vse pohvale proizvajalcu), izdelala sem ilustracije in predstava se je lahko začela. V sobotni skupini otrok sem predstavila Mojco Pokrajculjo in moram povedati, da so otroci odprtih ust in brez besed prisluhnili pravljici, jo razumeli in na koncu pokazali odkrito navdušenje. Kako zanimivo bo šele takrat, ko bodo sami izdelali svojo zgodbico, ilustracije in spremno besedilo v slovenščini. Zelo se veselim!

V torkovi skupini izpopolnjevalcev sem predstavila Levstikovega Martina Krpana z ilustracijami Hinka Smrekarja. Tema je bila posvečena 100. obletnici prvega izida te knjige, avtorju Levstiku in kaj je z junakom Krpanom želel sporočiti Slovencem.

Vera Hrga, učiteljica pouka slovenskega jezika, SKD Triglav Split

Butaj, ta čudežna škatla

»Čiribu, čiriba, glej ta mala škatlica!«

Očarala me je z enostavnostjo in funkcionalnostjo. Odpreš okence in se znajdeš na lesenem odru v zgodbah, ki te popeljejo v svet domišljije. To prekrasno papirnato gledališče Kamišibaj se je pritihotapilo na naš pouk slovenščine iz daljne dežele Japonske.

Pravljice v slikah za otroke in odrasle se že od osmega stoletja v svoji izraznosti in pripovedni odličnosti kamišibajkarja (pripovedovalca) rojevajo pred gledalcem. To je prava priložnost vstopiti v pravljični svet iz naših otroških let. Ali pa ustvariti sam svojo narisano zgodbo in jo povedati drugim.

Takšna pravljica, takšna oblika pripovednega gledanja odpira, posebno otrokom, domišljijo, kreativnost in besedni zaklad, zlasti še, če je beseda v tujem jeziku.

To je bil moj osebni in posebni stik z zgodbo, uprizorjeno na lesenem odru, v papirnati obliki, ki je napolnila naše srce in bila paša za oči, pristen dogodek neposrednega prenosa zgodbe. Presenetljiva tišina v zamračeni učilnici, pozornost osredotočena na osvetljeni leseni butaj in risbe v njem, na besede, ki so jih spremljale in zanemarjale čas, ki je minil v hipu. V prihodnosti si želim še veliko takšnih lepih trenutkov pred kamišibajem in s kamišibajkarjem, kot je naša učiteljica pouka slovenščine.

, učenka izpopolnjevalne skupine pouka slovenščine v Splitu