DOBERDOB - Vasja Klavora, upokojeni kirurg in zgodovinar, je eden od glavnih pobudnikov za postavitev spomenika slovenskim vojakom na soškem bojišču v prvi svetovni vojni. Spomenik bodo danes slovesno odkrili v Doberdobu ob prisotnosti slovenskega in italijanskega predsednika, Boruta Pahorja in Sergia Mattarelle; kulturni program se bo začel ob 12. uri, predsednika pa bosta na prizorišče prišla predvidoma ob 13. uri.

Klavora je član slovenskega nacionalnega odbora za obeležitev stote obletnice prve svetovne vojne in kot avtor petih knjig o soški fronti tudi odličen poznavalec prve svetovne vojne v naših krajih. Z njegovo pomočjo smo želeli podrobneje osvetliti, kdo so bili ti slovenski vojaki, katerim se bodo v Doberdobu poklonili s spomenikom, in kaj ta gesta pomeni za primorski in obenem za ves slovenski prostor.

Slovenski zgodovinar, prof. Janko Pleterski, je v devetdesetih letih v dnevnem časopisju o tem že razpravljal. Takole pravi: »Že takoj po prvi svetovni vojni bi morali slovenskim vojakom postaviti obeležje, spomenik, morda nekje na Sveti gori. Pa do tega ni prišlo.« Do tega res ni prišlo, kajti zgodovina je tekla svojo pot. Po prvi svetovni vojni o tem ni bilo mogoče razmišljati, saj povojne italijanske oblasti na tem ozemlju niso dovolile postavitve pomnikov prve svetovne vojne. Po drugi svetovni vojni so bili ponovno v zadregi. Tedanji jugoslovanski narodi, združeni v Jugoslaviji, so bili namreč v času prve svetovne vojne na različnih straneh … Bilo je torej nešteto okoliščin, ki tega niso dovoljevale. So se pa po prvi svetovni vojni pojavljala spominska obeležja v posameznih krajih, kjer so se krajani hoteli oddolžiti spominu svojih rojakov, sokrajanov, ki so padli v prvi svetovni vojni, ali na vzhodnem ali na soškem bojišču. Nikjer pa nismo imeli spominskega obeležja, kjer bi se bilo možno enkrat letno protokolarno, v imenu sedanje države, pokloniti spominu vseh Slovencev, ki so umrli pred stotimi leti, na tem bojišču. Upam, da ga bomo sedaj imeli.

Koliko pa je teh spominskih plošč sokrajanom? Je tudi tega, zaradi vzrokov, ki ste jih prej izpostavili, malo?
Kljub temu da jih, kot sem obrazložil, ni bilo mogoče postavljati, so to vseeno naredili domačini posameznih krajev tako na Primorskem kot drugod v Sloveniji: v Tolminu je na primer takšna plošča na cerkvenem zidu, pomnik je postavljen na pokopališču v Volčah, na Šentviški gori, v Drežnici … Kar veliko pomnikov in spominskih plošč je nastalo v tem obdobju. Ni pa, znova poudarjam, spomenika, kjer bi se danes v imenu vseh nas, v imenu lastne države lahko poklonili spominu tistih, ki so padli pred stotimi leti.

Od kod so bili fantje, ki so se borili na soškem bojišču? Kakšen »sloves« so imeli kot vojaki?
Na soškem bojišču so se borili vsi t.i. slovenski polki - to pomeni, da je bila v polku večina Slovencev. Imenovali so jih ljubljanski, kranjski, mariborski, celjski … pehotni polk, drugi gorski strelski polk … Večina teh fantov je bila Slovencev, prihajali so iz vse Slovenije, Primorske in tudi iz Trsta - od tam je bil zelo znani tržaški 97. pehotni polk, v katerem so bili tudi Slovenci s Primorske. Slovenci so bili v manjšem številu tudi v drugih enotah habsburške armade. Že v začetku leta 1914 so se ti naši polki borili na vzhodnem bojišču. Ko pa so se maja 1915 začele sovražnosti na našem ozemlju, se pravi na zahodni meji Avstro-ogrske monarhije, so ti polki prišli tudi na soško bojišče. Nekateri zgodovinarji pravijo, da so naše Slovence poslali vedno tja, kjer je bilo najhujše. Kajti vedeli so, da so dobri, trdni vojaki, pa tudi to, da so edini, ki so se borili na svoji zemlji. Njihovi nadrejeni so gotovo dobro vedeli, da so za njihovimi hrbti njihove družine in da tedanjemu nasprotniku ne bodo dovolili, da bi prodrl v notranjost in opustošil slovensko zemljo in prizadel njihove družine. Tudi to je bil motiv.

Kakšne vloge so imeli slovenski vojaki znotraj avstro-ogrskih vojaških struktur?
Slovenci so bili zelo dobri vojaki in tako tudi cenjeni. Žal do kakšnih visokih položajev v avstro-ogrski armadi niso prišli. Ti so bili rezervirani za nemško govoreče. Vendar pa so to bile enote, katerim so nadrejeni zaupali. Kot omenjeno, poslali so jih tja, kjer je bilo najhujše: na Doberdob, na Škabrijel, v krnsko pogorje …, kjer so utrpeli tudi velike izgube.

Koliko slovenskih vojakov je padlo na fronti?
To je trenutno precej občutljivo vprašanje. Sam sem opazil, da se ob tem vprašanju pogosto zamenjujeta pojma »izgube« s »padlimi« oz. »umrlimi«. Naj pojasnim: izgube enota utrpi na račun števila padlih, umrlih, zaradi bolezni, ran, psihičnih težav, … niso pa med njimi vsi mrtvi. Koliko pa je padlih - to je pa druga zadeva. Pred nekaj dnevi sem uglednemu slovenskemu zgodovinarju postavil izrecno vprašanje glede števila slovenskih izgub na soškem bojišču, a je bil pri odgovoru zelo zadržan. Kajti ravno sedaj poteka projekt, ki bo dal ta odgovor. Rekel pa mi je, da je bilo nekaj tisoč mrtvih. Sam dodajam, da število padlih, tistih, ki so bili zaradi psihičnih in fizičnih poškodb do konca življenja prizadeti, tistih, ki so ob tem trpeli - tu mislim predvsem na begunce iz tega območja, ki so morali zapustiti svoje domove in oditi v notranjost ali v begunska taborišča, ocenjuje se, da jih je bilo med 80.000 in 90.000 - hudo zaznamovalo mali slovenski narod.

Je postavljanje spomenikov v 21. stoletju smiselno?
Prav je, da svoje zgodovine ne pozabljamo. Neki vojak 87. pehotnega polka je v svojih spominih zapisal: »Tu na Doberdobu, ki je res slovenskih fantov grob, smo doživeli hude stvari. Upamo, da tega naši zanamci ne bodo pozabili.« Ko spominjamo dogodkov, v katerih so naši predniki trpeli, umirali, menim, da je prav, da postavimo neko spominsko obeležje, ki pa naj ne bo prebogato. Pomembno je, da obstaja, pomemben je zapis na tem obeležju. In da se vsaj enkrat na leto protokolarno spomnimo teh dogodkov in počastimo ta spomin.

Sami ste imeli veliko vlogo pri postavitvi spomenika v Doberdobu. Je bila pot do uresničitve težka? Ste imeli morda idejo o kakšni drugi lokaciji, pa se ni izšla?
Res sem jo imel, kar naravnost bom povedal. Veliko sem premišljeval in se posvetoval s prijatelji o tem, kje bi bilo primerno mesto za postavitev pomnika na območju soškega bojišča. Menili smo, da bi bilo zelo lepo, če bi pomnik stal na srednjem delu, nekje na Goriškem, če sem konkreten na Kostanjevici nad Novo Gorico. Kraj je dostopen, tam je parkirni prostor, na Kostanjevico prihaja veliko ljudi zaradi cerkve, samostana, Burbonov, ki so tam pokopani. Nekje na zahodnem delu zgornjega dela te vzpetine je tudi prostor, kjer bi lahko stal ta spomenik. Zemljišče ni v cerkveni lasti. Toda ravno patri, ki živijo v samostanu, so bili proti temu, da se tam postavi spominsko obeležje padlim slovenskim vojakom v prvi svetovni vojni. Po skoraj enournem pogovoru s predstojnikom samostana sem videl, da s svojim predlogom ne bom prodrl. Ko mi je dejal, da se s tem ne strinjajo in da bi spomenik stal na njihovem vplivnem območju, sem pač moral to sprejeti. Toda moj zadnji stavek, preden sva se poslovila, je bil ta: »Večina slovenskih fantov in mož, ki so padli na soškem bojišču, tudi tu, blizu, je bila verna!«
Bil sem nekoliko razočaran, kajti tisti kraj bi bil res primeren. Imeli smo priložnost, da to naredimo, a se ni izšla. Popravne naloge pri tem ni. V tem času pa so naši Slovenci v Gorici in Doberdobu poprijeli za to idejo, bili so počaščeni, da oni to lahko naredijo in tudi so.

Spomenik torej stoji v Doberdobu, kar ima velik simbolni pomen …
Tudi sam sem zadovoljen, da bo spomenik v Doberdobu, kajti ne le Primorci, vsi Slovenci vedo, kaj in kje je Doberdob, poznajo pesem Doberdob, ob poslušanju pesmi so ganjeni in se spominjajo tragike prednikov, vsega kar je temu sledilo. Mislim, da ima to, da spomenik stoji v Doberdobu, simboličen pomen. S tem bomo, upam, dosegli še nekaj: da bo veliko Slovencev iz notranjosti Slovenije prišlo v Doberdob, kjer bodo spoznali Slovence, ki tam živijo, in se poklonili spominu svojih prednikov.

Na odkritju spomenika bosta prisotna oba predsednika, tako slovenski predsednik Borut Pahor kot tudi italijanski predsednik Sergio Mattarella. Kakšen pomen pripisujete njuni gesti, ko se bosta oba poklonila spominu slovenskim vojakom?
Sprva nismo niti mislili, da bo prišlo do tega. Lepo! Prav je, da se na italijanskem ozemlju predsednik Italije pokloni spominu nekdanjih slovenskih vojakov, ki so bili tedaj nasprotniki. Danes živimo v miru, meje ni. Živimo eden z drugim kot sosedje, kot prijatelji in je prav, da spoštujemo to, da so se morali v tisti vojni boriti in tam tudi umreti. To je gesta, ki je namenjena tudi Slovencem, živečim v Italiji. Da se sreča z njimi in obenem tudi potrdi, da so to Slovenci, ki tam živijo. Mislim, da je v tem precej simbolike. Čeprav so se v uniformah italijanske armade v prvi svetovni vojni na soškem bojišču borili tudi beneški Slovenci … Kaj je bolj tragičnega za majhen narod kot to, da so na eni in drugi strani Slovenci v različnih uniformah in se morajo boriti med seboj?

Sam sem po poklicu humanist in o tej predsedniški gesti razmišljam v tej smeri: da prinaša poslanico miru. Z obeh strani. Vem, kaj so slovenski vojaki zapisovali v tistem obdobju, kakšne so bile njihove misli. Pa tudi na oni strani so bile njihove misli, recimo pesnika Ungarettija, pretresljive. Človeško pretresljive, z vprašanjem, čemu se mora vse to dogajati. Iz tega stališča smatram, da je odkritje takega spomenika lahko poslanica miru, da se take zadeve ne bi nikjer več ponavljale. Na žalost pa se vsak dan. Oba predsednika nimata danes nobenih zadreg glede tega, kaj je bilo pred stotimi leti. Danes so razmere drugačne, danes med nami ni meje, nasproti si stojita dva prijateljska naroda. Oba predsednika lahko postorita veliko, da med narodoma ne bi nastale nobene napetosti, ampak da bi živeli še naprej v miru, kot živimo danes.
Katja Munih

Več novic na www.primorski.eu