LJUBLJANA - Včerajšnje dopoldansko dogajanje letošnjega Slovenskega knjižnega sejma je potekalo v iskanju odgovora na vprašanje, kje so meje Slovenije. O problematiki skupnega slovenskega kulturnega prostora in o tem ali o enotnem prostoru sploh lahko še govorimo, so se pogovarjali Marij Maver, Ace Mermolja, Zdravko Duša, Lojze Wieser in moderator Mitja Tretjak.

Maver je v izhodišču pogovora uporabil prispodobo in izpostavil zadnjo predstavitev romana Marija Čuka z naslovom Molk koloradskih hroščev, na kateri je Boris Kobal med drugim dejal, da tega dela v Ljubljani ne bi razumeli. K temu je Maver še dodal, da je povprečen Slovenec, ki pride v Trst še vedno začuden, da v tem mestu živijo tudi Slovenci. »Na podlagi teh dveh primerov bi pod vprašaj postavil pojem skupnega slovenskega prostora, saj ta vsaj za matico deluje le kot floskula o kateri se govori, a jo nihče ne jemlje resno,« je med drugim dejal dolgoletni urednik Mladike.

Mermolja je izpostavil peti člen ustave Republike Slovenije in zakone iz let 2006 in 2010, ki skrbijo za zakonsko zaščito slovenske narodne manjšine. Menil je, da je zakonsko skupni kulturni prostor določen, kot problem pa izpostavil njegovo realizacijo. Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu je označil bolj ali manj kot brezzobega tigra. »V kolikor k temu dodamo, da ga vodi minister brez listnice, kar po domače povedano brez “šoldov”, je stvar jasna,« je bil odločen Mermolja in ob tem še navedel, da so državne meje začrtane, da pa v teh krogih še vedno ni jasno opredeljenih narodnih meja. Izpostavil je še primerjavo z Italijo, kjer imajo Italijani po svetu v parlamentu 12 mest in 6 v senatu. »Italijani imajo zagotovljenega svojega predstavnika tudi v Državnem zboru Republike Slovenije, mi pa svojega nimamo ne v Italiji in ne v Sloveniji,« je bil nazoren Mermolja. Ob tem je še poudaril, da je vse preveč odvisno in prepuščeno dobri volji posameznikov.

Duša, urednik Cankarjeve založbe, je dejal, da ni pravi naslovnik, ki bi lahko ustrezno predstavil splošen pogled na enoten kulturni prostor s stališča matice, saj je tudi sam mladost preživel na mejnem pasu na Tolminskem. Tudi drugače bil vseskozi v stiku z literati in ostalimi knjižnimi ustvarjalci na obeh straneh državne meje. Izpostavil je še, da kar se tiče založniške dejavnosti Cankarjeva založba že sedem let izdaja dela Borisa Pahorja, prav pred nekaj dnevi pa je izdala tudi obsežno monografijo o Tonetu Kralju. »Kdo mislite, da je takrat financiral dela Toneta Kralja? Beograd in to zato, ker je takrat veljalo, da moraš imeti neko markacijo ali “peto kolono” prav na mejnih področjih,« je še dejal Duša in izpostavil, da bi o tem kaj pomeni Slovenec bilo dobro povprašati tudi mlade.

Wieser, ki je pet let vodil Založbo Drava v Celovcu, zatem pa ustanovil Založbo Wieser, je predstavil zavzemanje za skupen slovenski prostor izpred desetletji, zatem pa kritično označil delovanje Javne agencije za knjigo RS. »Založbe v Avstriji so prevedle kar 220 del slovenskih avtorjev v nemščino. V brošuri, ki je namenjena Frankfurtskemu knjižnemu sejmu pa si želi Slovenija leta 2020 postati država v fokusu. Ne le, da so odgovorni pozabili na slovenske založbe v Avstriji, v brošuri so zapisali celo, da naših prevodov ni mogoče dobiti na tržišču, kar je svojevrstna žalitev našega dela. Mi nismo niti zamejci, smo odrinjenci, « je dejal Wieser in poudaril tudi paradoksalno situacijo na področju radijske difuzije, kjer je Republika Slovenija omejila oddajanje slovenskega programa zgolj zato, ker je oddajanje pozicionirano v Avstriji.

Robi Šabec

Več novic na www.primorski.eu