Med takratnimi slovenskimi delegati po Ribičičevih besedah sicer ni bilo enostavno vzdrževati enotnosti glede tega, kdaj je pravi trenutek za odhod, so pa na koncu s kongresa vseeno odšli
Med takratnimi slovenskimi delegati po Ribičičevih besedah sicer ni bilo enostavno vzdrževati enotnosti glede tega, kdaj je pravi trenutek za odhod, so pa na koncu s kongresa vseeno odšli "enotni, z dvignjenimi glavami in še bolj prepričani, da smo na pravi poti". Foto: STA/Nik Jevšnik

Tretji dan kongresa – 22. januarja 1990 – nekaj pred polnočjo so člani Zveze komunistov Slovenije kongres predčasno in protestno zapustili, saj njihov predlog reform, s katerimi bi opustili demokratični centralizem, ki je vladal v Zvezi komunistov Jugoslavije, ni bil sprejet.

Spopad dveh konceptov, ki je razklal Zvezo komunistov Jugoslavije

Pred 30. obletnico teh dogodkov je predsednik republike Borut Pahor zanje pripravil sprejem. Tudi sam je bil tedaj med delegati, spadal pa je v tabor t. i. mladokomunistov. Danes se spominja, da njihov odhod ni pomenil, da so se slovenski komunisti "odpravili nazaj v Ljubljano z jasno vizijo, da želimo imeti slovensko državo". Jim je pa odločitev za odhod dala nalogo, da razmislijo o alternativi, hkrati pa "oslabila federalno oblast, da je ta predstavljala manjši upor demokratičnim težnjam Slovencev", je dejal.

Slavnostni govornik – takratni predsednik Zveze komunistov Slovenije – Ciril Ribičič je v nagovoru poudaril, da so imeli na kongresu redko priložnost tudi za nagovarjanje levo usmerjenih političnih strank v evropskih državah, v katerih niso hoteli razumeti, za kakšen spopad je v Jugoslaviji šlo. "S kongresne tribune smo hoteli opozoriti delegate iz vseh delov Jugoslavije, da je treba potisniti na stran medsebojne razlike in zavrniti poskuse podrejanja, modernizirati ZK in državo, da ne bo iz najbolj demokratične socialistične države postala takšna, ki zaostaja celo za demokratičnimi težnjami v državah izza železne zavese. Na to sem opozoril, morda preveč grobo, ko sem v razpravi na 14. kongresu ocenil, da se v Sloveniji trudimo uveljaviti evropske standarde, medtem ko se na Kosovu kršijo celo balkanski," je dejal.

Prav tako je poudaril, da je v teh tridesetih letih po 14. kongresu srečal marsikoga, ki je bil takrat na nasprotni strani in se je pozneje odločil, da podpre osamosvojitev svoje republike in še malo pozneje vključitev svoje države v evropske integracije. "Nisem pa srečal še nikogar, ki bi priznal, da smo vsaj glede vključevanja v evropske integracije imeli takrat prav Slovenci in ne predstavniki tistih, ki danes v ponižujočem položaju ždijo v čakalnici na članstvo v EU."

Drugi slavnostni govornik Franci Pivec, prav tako član slovenske delegacije, pa je pojasnil, da so v "Beograd odšli odločeni, da gremo z Jugoslavijo v Evropo, če noče, pa tudi brez nje". Že pred kongresom so namreč videli, da se ZKJ "vse bolj enači s političnimi nazori vojaške hunte, ki je takrat v Sloveniji že nekaj let odprto nasprotovala demokratizaciji, na kongresu pa grobo napadla sleherni slovenski predlog".

30 let od odhoda s 14. kongresa ZKJ
Ribičič: Prav smo imeli Slovenci