Srdjan Živulović – Žiga v Rožni Dolini pri Novi Gorici po spopadu med takratno slovensko milico (policijo) in pripadniki JLA. Pri časopisu Delo je do leta 1992 deloval pod mentorstvom fotografa Joca Žnidaršiča. Leta 1989 je dobil nagrado za Jugoslovansko fotografijo leta, leta 2015 pa Pulitzerjevo nagrado. Zadnji dan slovenske vojne je vstopil v vrste agencije Reuters. S kolegom Jožetom Suhadolnikom sta pozneje ustanovila Foto agencijo BoBo, fotografi katere so pozneje postali uradni fotografi predsednika republike, predsednika vlade in zunanjega ministra in z njimi prepotovali svet. Foto: BoBo/Srdjan Živulović
Srdjan Živulović – Žiga v Rožni Dolini pri Novi Gorici po spopadu med takratno slovensko milico (policijo) in pripadniki JLA. Pri časopisu Delo je do leta 1992 deloval pod mentorstvom fotografa Joca Žnidaršiča. Leta 1989 je dobil nagrado za Jugoslovansko fotografijo leta, leta 2015 pa Pulitzerjevo nagrado. Zadnji dan slovenske vojne je vstopil v vrste agencije Reuters. S kolegom Jožetom Suhadolnikom sta pozneje ustanovila Foto agencijo BoBo, fotografi katere so pozneje postali uradni fotografi predsednika republike, predsednika vlade in zunanjega ministra in z njimi prepotovali svet. Foto: BoBo/Srdjan Živulović
Pesnik Tone Pavček v pogovoru s filozofom Slavojem Žižkom po tem, ko je 8. maja 1989 na današnjem Kongresnem trgu prebral Majniško deklaracijo, ki je postala temeljni program demokratične opozicije v Sloveniji. Foto: BoBo/Srdjan Živulović
Pesnik Tone Pavček v pogovoru s filozofom Slavojem Žižkom po tem, ko je 8. maja 1989 na današnjem Kongresnem trgu prebral Majniško deklaracijo, ki je postala temeljni program demokratične opozicije v Sloveniji. Foto: BoBo/Srdjan Živulović

Čeprav nikoli ni varčeval s fotografskim filmom in ga je imel vedno "neomejeno" pri roki, danes razmišljujoč za nazaj s Pulitzerjem nagrajeni slovenski fotograf Srdjan Živulović meni, da "je slikal še premalo!" Vseeno je ustvaril impresiven arhiv fotografij iz obdobja slovenskega osamosvajanja.

Kot fotoreporter časopisne hiše Delo, kjer se je zaposlil leta 1985, je namreč budno spremljal in v objektiv fotoaparata lovil slovenske osamosvojitvene dogodke pred 30. leti. Nedavno je na to temo v Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi ulici v Ljubljani tudi odprl razstavo 30 - junaki osamosvojitve. Posvetil jo je anonimnežem iz množice, ki so takrat enotno stopili skupaj in omogočili, da je postalo "čisto vse mogoče".

Vabljeni k branju intervjuja.

V Narodnem muzeju Slovenije je ob okrogli obletnici samostojne Slovenije postavil razstavo 30 – junaki osamosvojitve. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač
V Narodnem muzeju Slovenije je ob okrogli obletnici samostojne Slovenije postavil razstavo 30 – junaki osamosvojitve. Foto: MMC RTV SLO/Gorazd Kosmač

Za začetek se dotakniva razstave, ki ste jo ob 30-letnici samostojne Slovenije postavili v Narodnem muzeju Slovenije. Kako ste potegnili rdečo nit čez prelomni čas osamosvajanja?
Prva tehnična rdeča nit je 36 posnetkov, včasih, ko smo še fotografirali na filme, je to bilo to – ena zgodba! Številka 30 je uraden naslov razstave, neuraden naslov razstave pa je Junaki osamosvojitve. To so tisti ljudje, velika množica neznanih ljudi, ki je sodelovala v osamosvojitvenem procesu.

Z razstavo svojih fotografij iz obdobja prelomnih zgodovinskih dogodkov pred tridesetimi leti bi rad pokazal predvsem to, da je bilo takrat dva milijona ljudi pri nas, na cesti, v vojni, ki so bili s srcem in dušo pri osamosvojitvi. To so bili junaki osamosvojitve. Vsi skupaj smo bili igralci na isti sceni. Ljudje, ki so bili anonimni in so še anonimni, so iz dneva v dan, iz meseca v mesec pomagali pri tem, da se je zgodila osamosvojitev. Vsi so jo imeli za svoj cilj. Jaz sem hotel tem ljudem dati priznanje brez posebne glorifikacije.

O junakih osamosvojitve

Anonimneži iz množic, ki so podprli osamosvojitev Slovenije, so gotovo ključni, brez njih politični akterji ne bi uspeli …
Vsi smo bili junaki, ne bi ločeval, kdo je bil kje in kje ni bil. Vsi smo bili udeleženi v tej zgodbi tako ali drugače. Eni bolj, drugi manj, a vsi smo bili v položaju, v katerem smo se morali odločiti in odločili smo se, kot smo se. Razstavo sem postavil z neznanimi ljudmi, čeprav prihaja do tega, da se kdo prepozna na fotografijah. Vidnih politikov ni, edina znana osebnost je pesnik Tone Pavček, ki je prebral Majniško deklaracijo (8. maj 1989, op. n.). Vsak je imel svojo nalogo, svoj pogled, bili smo za samostojno Slovenijo, to je še vedno pozitivna zgodba in takšna naj ostane.

Slovenija je enotno stopila na pot osamosvajanja, o čemer priča tudi rezultat plebiscita, na katerem je kar 95 odstotkov ljudi glasovalo za osamosvojitev. Kako bi opisali duh tistega časa?
Takrat se mi je zdelo, da je čisto vse mogoče. Pozitivno vzdušje in mišljenje, pozitiven odnos do prihodnosti, do vrednot, ki nas čakajo, je bilo povsod. Fino je, da si bil takrat zraven, da si videl, da se to da narediti. Prišel je pravi trenutek.

O čem govorijo vaše osamosvojitvene fotografije?
Zgodbo sem zastavil tako, da si fotografije sledijo iz posameznika na skupinski načrt, kjer je množica, in nazaj. Od vseh fotografij mi je najljubša ta, na kateri ženska drži transparent z napisom "svobodo slovenskemu narodu", saj paše dobesedno v katero koli zgodbo, na kateri koli protest ali demonstracijo. Tako v medvojni čas leta 1991 kot v predvojno osamosvojitveno dogajanje, kot v čas po osamosvojitvi vse do današnjih dni pravzaprav. Ljudi na fotografijah ne poznam, a vnukinja od omenjene gospe mi je pisala, da bi rada imela to fotografijo, saj je prepoznala svojo babico. To je ena izmed takšnih prisrčnih zgodb.

Tabli, ki sta se 26. junija 1991 zamenjali na mednarodnem mejnem prehodu Šentilj. Foto: Radio Slovenija/Stane Kocutar
Tabli, ki sta se 26. junija 1991 zamenjali na mednarodnem mejnem prehodu Šentilj. Foto: Radio Slovenija/Stane Kocutar

Izpostavil bi tudi fotografijo menjave table na Krvavem Potoku, kjer so jo zamenjali takoj naslednji dan 26. junija, čeprav so bili zmenjeni, naj se table zamenja 27. junija. Iz Pivke so takrat prišli tanki, šel sem na Krvavi Potok (pri Kozini, op. n.), že tam so bile barikade in potem sem šel naprej v Lokev, ker sem slišal od enega od policistov, da gredo tanki iz Pivke na mejni prehod Lipica. Plezal sem čez barikade, taksist me je peljal do Sežane, vse je bilo zaprto, potem me je domačin, mlajši fant, peljal na Tomos motorju gor in dol. Ljudje so bili že tam na cesti in so protestirali proti prihodu tankov. Tistega dne 26. junija sem potem prinesel filmske trakove na časopisno hišo Delo, kar niso in niso verjeli, da so bili res tanki na cestah. No, potem naslednje jutro, 27. junija, pa se je vojna potem tudi uradno začela.

Zelo všeč mi je tudi zgodba mater, žena in deklet ob snidenju s svojimi sinovi, možmi in fanti. Na eni od fotografiji vidimo vračajoče fante iz služenja Jugoslovanski ljudski armadi (JLA) domov in matere so več kot presrečne, da so se uspešno vrnili, prava zgodba s srečnim koncem. Na drugi fotografiji pa že vidimo prvo zaprisego slovenskih vojakov 2. junija 1991 na Igu. Ponosni vojaki prve generacije z "enko" na rokavih v objemu deklet.

Ena najljubših je tudi fotografija, mislim da očeta, ki je bil očitno teritorialec, in sina, na enem gričku v pomendrani travi gori proti Črnučam. Ta je nastala tik po tem, ko je bilo vojne konec. Ne poznam konteksta, prideš mimo, narediš posnetek, ujameš trenutek in to je to. Trenutek ostane ujet na fotografiji, širše informacije pa ni. Mogoče bomo izvedeli več, če se bo kdo na sliki prepoznal. Zgodbe ljudi s fotografij bom poskušal zbrati skupaj in zapisati. Če ne bi bilo korone bi se zadeve odvile malce drugače, saj sem hotel ljudi s fotografij poiskati še pred odprtjem razstave, pa je bilo zdaj zaradi epidemije težko priti do kogar koli.

Kje ste posneli tisto legendarno fotografijo, na kateri "slovenski Rambo" straži tank, na katerem vihra slovenska trobojnica?
Ta tank je bil parkiran na avtocesti na ljubljanskem Viču, prišel sem tja, strogo so ga varovali. Teritorialec na fotografiji je bil v popolni bojni opremi in takoj sem naredil nekaj posnetkov. Zanimivo je bilo predvsem zato, ker je bila na tanku zastava – gola slovenska trobojnica brez vseh oznak. Imela je tri barve in to je to, nekaj dni po osamosvojitvi je bilo težko dobiti pravo slovensko zastavo. Podobno zastavo so imeli na Triglavu, ki jo je fotografiral Joco (fotograf Joco Žnidaršič, op. n.). Fotografija ujame trenutek iz zgodbe tega tanka, kako so prišli do njega, ne vem, jaz sem prišel mimo in slikal.

"Slovenski Rambo" straži zaplenjen tank, na katerem vihra slovenska trobojnica. Foto: BoBo/Srdjan Živulović
Joco Žnidaršič: "Če delaš, moraš delati z ljubeznijo, sicer ni kakovosti"

Kako ste se odločali, kaj je bolj nujno poslikati v analognih časih, ko fotografskega filma ni bilo neomejeno?
Pri meni je bila vedno neomejena količina, nikoli nisem šparal na filmih in to se mi je pogosto obrestovalo. No, malo si že moral paziti, da res nisi slikal vsake neumnosti, ampak, če danes pomislim, bi rekel, da sem vseeno še premalo slikal! Zgodovina je neizprosna in lepo je, da imaš čim več različnih kosov.

Ali najboljše fotografije pogosto nastanejo bolj po naključju kot namerno, kaj bi rekli?
Ne drži. Vedno moraš imeti fotografijo v glavi, še preden "se zgodi". Najprej jo vidiš, šele potem jo "pritisneš". Včasih se ne da na dolgo premišljevati in se je treba bliskovito odločiti. Ti si bil tam, si pričevalec, fotografi ujamemo trenutek. Trudimo se narediti čim bolj zanimivo fotografijo! Če delaš fotografijo šestih politikov, ki sedijo za mizo in se gledajo, moraš najti delček sekunde ali pa stotinke sekunde, ki naredi fotografijo zanimivo. Fotografi damo na mizo različne poglede, ki jih drugače ne vidiš, če gledamo isti dogodek po televiziji, ga vidimo popolnoma drugače, če smo tam v živo prav tako. Iz različnih kosov (fotografij, op. n.) fotograf naredi svojo zgodbo.

Prva zaprisega slovenskih vojakov 2. junija 1991 na Igu pri Ljubljani. Foto: BoBo
Prva zaprisega slovenskih vojakov 2. junija 1991 na Igu pri Ljubljani. Foto: BoBo

Bi rekli, da je večja teža na teoriji in praksi, ki pregovorno dela mojstra, ali bolj na talentu in sreči?
Vse to je potrebno, ne bi pa znal določiti, koliko česa je idealno. Za fotoreporterja velja, to je prva stvar, če ne greš, ne vidiš, če ne vidiš, pa nimaš slike. Torej, dvigni svojo zadnjico in pojdi! Nikoli ne reci, da se ne bo nič zgodilo, lahko se zgodi prav vse. Največje sanje se lahko zgodijo v sekundi in potem te ni tam, ali pa nisi pripravljen. Aparat moraš imeti vedno s sabo in gledati okoli sebe, vohati in praskati za informacijami. Druga stvar pa je pogum, da si nepredvidljiv, da poiščeš drugačne kote. Malo teorije moraš poznati, da znaš oceniti, kaj se bo zgodilo in zakaj so določene stvari pomembne. Da ne prideš čisto na prazen želodec za mizo in rečeš, da boš vse pojedel, na koncu pa ugotoviš, da ne moreš. Nekaj sreče moreš imeti in pa tudi znanje fotografske tehnike pa tudi likovno znanje je zelo dobrodošlo.

"Vojaki so uperili orožje v nas. Še iskrica in lahko bi bilo najhujše."

Kako je potekalo delo fotoreporterja med osamosvojitveno vojno?
Ni bilo interneta, ne predstavnikov za stike z javnostjo. Dobivali smo informacije in smo šli, potem pa se je mogoče kaj dramatičnega zgodilo ali pa ne. Poslikati je bilo vseeno treba. Na Delu je bilo tako, da smo se zjutraj dobili in razdelili zgodbe, potem pa smo se razpršili po Sloveniji. Problematično je bilo, ker še ni bilo digitalije in nisi mogel pošiljati materiala na daljavo in deliti informacij z drugimi. Včasih si se javil po stacionarnem telefonu, ravno toliko, da si sporočil, da je vse v redu, ali pa si javil novo zgodbo, za katero si izvedel. Potem je bilo treba fizično nazaj prinesti filme, jih razviti in pogledati, kaj sploh imaš. Nato pa še fotografije opremiti z informacijami, da so v časopisu vedeli, kaj, kje in kdaj je na slikah. Potem si šel domov, pogosto je bilo to pozno ponoči ali pozno popoldne. Delavnik je bil od zgodnjega jutra in dokler je pač trajalo. Takrat sem imel doma nosečo ženo in mi je bilo na trenutke težko zapustiti Ljubljano, na misel ti pride, kaj vse se lahko zgodi. Ko so rekli, da bodo bombardirali Ljubljano, sem se odločil, da bom ostal doma, popoldne smo preživeli v kleti.

Volitve aprila 1990. Foto: BoBo/Srdjan Živulović
Volitve aprila 1990. Foto: BoBo/Srdjan Živulović

Ste kot vojni reporter drugače pristopili k "akciji" kot, ko ste na primer "pokrivali", kot rečemo, navaden sindikalni protest?
Zavedati se je treba, da je nevarno, da se ti lahko zgodi kar koli, malo te mora biti strah! Čisto "na glavo" ne smeš iti, malo se je treba "bremzati", da ostaneš na varni strani. Hrvaško vojno sem še pokrival, vojne v Bosni in Hercegovini pa ne več. Tam nisem imel več čisto nobene kontrole nad svojim delovanjem. Tri sprte strani Hrvati, Bošnjaki in Srbi ter jaz Slovenec s slovenskim potnim listom, fotograf in s srbskim imenom in priimkom. Preden ti Bošnjakom ali pa Hrvatom razložiš, kdo si in kaj delaš tu –preveč tvegano! Ženi sem obljubil, da bom vojno v BiH-u izpustil in jo tudi sem. Na Hrvaško pa sem šel nekajkrat "na šverc", saj sem ženi dejal, da grem samo do Zagreba, potem pa mi hudič ni dal miru.

Kam vas je odneslo?
Trikrat je bilo zelo nevarno, in sicer pri Sisku, Petrinji in v operaciji Oluja. V eni zgodbi nam je avto prestrelila kasetna bomba, med Olujo pa sem se odpravil v Hrvatsko Kostanjico in me potem niso spustili nazaj, ker sem se znašel sredi ofenzive. Moral sem do reke Save in potem me je hrvaška vojska "na muko" preveslala nazaj. Drugače bi kar tam ostal in potem mogoče imel problem s kakšnim generalom. Bilo je zelo napeto, živci so bili na koncu. Bilo je izjemno nevarno, kot v slovenski vojni, orožje je pelo na vse strani in zablodeli naboj te vedno lahko najde. To so nepredvidljive zgodbe.

Ste se med slovensko 10-dnevno vojno zapletli v kakšen konflikt s pripadniki JLA-ja ali pa morda slovenskega TO-ja?
Ne, z nikomer. Teritorialci so bili zelo ustrežljivi in so pomagali z informacijami. JLA pa je imel povelje, da fotografov ne spustijo zraven, tako da me niso spustili blizu, niso pa bili sovražno nastrojeni, vedno, ko sem govoril z njimi, je bilo to v spoštljivem duhu.

Junij 1991: Uničen tank JLA na mejnem prehodu v Rožni Dolini v Novi Gorici. Foto: BoBo/Srdjan Živulović
Junij 1991: Uničen tank JLA na mejnem prehodu v Rožni Dolini v Novi Gorici. Foto: BoBo/Srdjan Živulović

Kdaj ste bili med slovensko vojno najbližje spopadom?
Medvedjek je bil takšen dogodek. Prišli smo pet minut po raketiranju, vse je še gorelo, že po petih minutah pa smo se morali umakniti, ker so prišli teritorialci in rešilni avtomobili, letala pa so še naprej krožila. Nismo bili prepričani, ali bodo še raketirali ali ne. Poslikali smo in odbrzeli za vsak slučaj. Zelo blizu spopada sem bil tudi v Rožni Dolini, na kraj sem prišel malo za tem, ko so se spopadli s slovensko policijo, a takrat je bilo že vsega konec. Da ujameš zgodbo, moraš biti res hiter oz. najbolje je, da si že tam.

Kateri osamosvojitveni trenutek vam je najbolj ostal v spominu in kako ste ga ujeli v objektiv?
Branje Majniške deklaracije se mi zdi začetek zgodbe. Poln trg, vse je bilo mirno, dostojanstveno, ne vem, ali so se ljudje takrat že čisto zavedali, kaj so sprožili. Osamosvajanje se je začelo brez dvignjenega glasu, a konec koncev je Tone Pavček povedal velike besede. Na obrazih na trgu se vidi, da so bili vsi odločeni, da se bo to zgodilo.

Bili ste na številnih konfliktnih območjih tudi drugje po svetu od Kosova do Iraka in Izraela. Bi rekli, da vas je vojno reporterstvo malce zasvojilo?
Kot mlad fotoreporter sem vedno sanjal o tem, no, mislil sem, da je konflikt zgodba, kjer se lahko naredi slika. Potem pa ugotoviš, da je tudi kaj drugega lahko dobra fotografija. Preživel sem trenutke v tem svojem fotografskem svetu in si dal to zadovoljstvo, da sem bil na teh območjih in naredil svoje. S časom se obrusiš, ugotoviš, da ni samo šokantna fotografija vredna pogleda.

Pulitzerjeva nagrada za fotografijo beguncev pri Brežicah. Foto: Bobo/Srdjan Živulović
Pulitzerjeva nagrada za fotografijo beguncev pri Brežicah. Foto: Bobo/Srdjan Živulović

Leta 2015 med begunsko krizo ste "pritisnili" fotografijo, za katero ste prejeli Pulitzerjevo nagrado. Kako je ta fotografija nastala v vaši glavi, še preden ste jo ujeli v objektiv?
Po celem dnevu spremljanja eksodusa iz Rigonc preko polj na nasip pri Brežicah sem zagledal lužo. Odsev se mi je zdel super. Velikokrat to naredim, da fotoaparat odložim na tla, in naredim kakšno sliko. To je bila ena zadnjih fotografij, ki sem jih posnel tisti dan, oddal sem jih v Reuters preko WiFija. Nisem vedel, ali bodo objavili ali ne, ali bo dobra ali ne.

Je digitalna doba z možnostjo neštetih poskusov in digitalne obdelave fotografij kaj odvzela fotoreporterski čarovniji?
Ne, še bolj je prišla do izraza! Ker danes vsi vedo, da lahko zmanipuliraš fotografijo. Čeprav se je tudi včasih to dalo. Vemo, kako so v zlati dobi komunizma v Rusiji retuširali fotografije in so ljudje izginjali z njih. Zgodba s fotoreporterji je sledeča, pomembno je tvoje ime, ti se podpišeš pod fotografijo in poveš, da se je zgodilo to in to, tam in takrat. S svojim podpisom garantiraš, da se je to res zgodilo in da nisi manipuliral s fotografijo. Facebook in družabna omrežja na drugi strani so lahko sam Bog ve kaj, ne veš, od kod je fotografija, ali je bila obdelana, je od lanskega ali letošnjega leta?

Na razglasitvi samostojnosti. Foto: BoBo/Srdjan Živulović
Na razglasitvi samostojnosti. Foto: BoBo/Srdjan Živulović

Bi rekli, da so bila žareča pričakovanja na obrazih ljudi, ki jih lahko vidimo na vaših fotografijah, v 30-letih samostojne Slovenije izpolnjena?
Tega ne bi komentiral, ker sem samo pričevalec tako takrat kot danes. Zavedati se moramo, da je treba graditi državo in institucije demokracije nenehno. Ne samo eno ali dve leti, to je kot hiša, ki jo nenehno dopolnjuješ, "glancaš" in popravljaš. Prostora za nadgradnjo nikoli ne zmanjka in to nas čaka iz dneva v dan. Rečem lahko le, da nam tistega pozitivnega vzdušja, ki je vladalo takrat, danes primanjkuje. To moramo popraviti.

V galeriji spodaj si lahko ogledate Žigov jagodni izbor z razstave, za kaj več pa se bo treba sprehoditi do Narodnega muzeja Slovenije na Metelkovi v Ljubljani in si ogledati zadevo v živo.