A tudi od preostalih 40 odstotkov (ali nekoliko več) je le petina mladih permanentno politično aktivnih, hodijo na volitve, se zanimajo za aktualna dogajanja in imajo svoje mnenje. Od 20 do 25 odstotkov jih je nezainteresiranih za politiko, 20 odstotkov jih je premalo informiranih in se bojijo odločati, petina pa je cinikov, ki so že bili razočarani nad politiko.

Zakaj mladih politika ne zanima, kako sami sledijo politični kampanji in kje vidijo svoje mesto v procesu odločanja, so mladi iz projekta Grem volit! govorili tudi v radijski oddaji Studio ob 17h. Špela Terbovc priznava, da splošno mnenje, da se mladi ne zanimajo za politiko, drži: "Mislim, da smo se od svojih staršev nalezli občutka, da politiki ne morejo narediti nič novega, saj delajo zase, ne pa za nas. Gotovo so izjeme in upam, da se bo zanimanje za politiko med mladimi razširilo." Politiki želijo politiko narediti preveč zapleteno, dodaja Lev Pavlovski: "Uporabljajo besede, ki jih mladi mogoče ne razumejo. Pa tudi starejši mogoče ne." Zato ni čudno, da se mladi od politike oddaljujejo.

Kdo bo volil čez 20 let?
Padanje volilne udeležbe na volitvah in heterogenost znotraj starostnih skupin sicer opažajo v vseh državah z razvito demokracijo, pri vseh starostnih skupinah. A Deželan opozarja: "Kar je najbolj problematično, je, da se mladi danes politično udejstvujejo – v tem institucionalnem smislu – precej manj kot mladi pred 10, pred 20 leti. Ravno ta upad participacije mladih je precej večji kot pri vseh drugih starostnih skupinah. To pomeni, da bodo ti mladi v manjši meri participirali tudi, ko bodo starejši. In da bo vse manj ljudi odločalo o naši skupni usodi. To je temeljni problem. Nizka volilna udeležba mladih ne pomeni le tragedije za mlade, ampak v resnici tragedijo za celotno politično skupnost."

Razlogov za neudeležbo mladih na volitvah je po besedah dr. Tomaža Deželana več: razočaranje nad politiko, bolj individualistični življenjski slog, drugačni državljanski slogi mladih, nezmožnost institucionalne politike, da bi znala najti in osebno nagovoriti mlade. V medijskem prostoru se politika velikokrat kaže le skupaj z nesoglasji, prav tako je pomemben tudi pomen, ki ga volivci dajejo volitvam. Mladi, pa ne le mladi, imajo občutek, da njihov glas ne šteje, če pa bi že odločal o tem, kdo pride na oblast, se po tem ne bi spremenilo nič. Tudi družinsko, šolsko in širše družbeno okolje ne spodbujajo politične participacije.

Je volilna pravica pravica ali dolžnost?
"Pretekle generacije so bile tradicionalni volivci oz. volivci iz obligacije. Vzgojeni so bili, da je to dolžnost. Zdaj posamezniki vedo, da je to pravica, ki jo lahko izkoristijo, imajo pa tudi pravico ne izkoristiti možnosti, ki jim je dana. In to v vse večji meri tudi počnejo," pravi izredni profesor na Fakulteti za družbene vede.

A za mlade iz projekta Grem volit! je zanimanje za to, kaj se dogaja okoli nas, dolžnost. Tjaša Lukšič: "Pravica izraziti svoje politično mnenje prek volitev se mi zdi dolžnost. Čeprav že izraz pove, da je prvotno to pravica." Zato ni čudno, da so mladi prebrali programe strank, ki sodelujejo na naslednjih parlamentarnih volitvah, in so zelo kritični do njihovih predvolilnih obljub. Juretu Skubicu se zdijo programi utopični in premalo inovativni: "Ko sem se jih lotil brati bolj natančno, sem videl, da se stvari ponavljajo. Zelo veliko je stvari, ki bi morale biti v naši državi že urejene, pa še niso, in se z njimi Slovenija ukvarja že od tranzicije naprej."

Mladi niso politično apatični
Mladi iz projekta Grem Volit! spadajo v petino mladih, ki so politično aktivni. Kaj pa drugi? So politično neangažirani, apatični? Ne vsi, pravi Tomaž Deželan. Velikokrat so mladi politično aktivnejši kot starejši sodržavljani in tudi politično bolj pismeni: "Institucionalna politika jih ne zanima, ker jo bodisi predobro poznajo, poznajo njene pasti, so do nje kritični, bodisi institucionalna politika ne odraža življenjskih stilov posameznikov."

Državljanski slog mladih je namreč družbenokritičen, protesten, bolj podoben gibanju. V ospredje torej mladi postavljajo konkretne cilje, in ne imena, ne dajejo toliko na hierarhijo kot politične stranke, njihov program je bolj fluiden.

So mladi pomembna skupina volivcev?
"Načeloma ja, v resnici ne," pravi dr. Tomaž Deželan. Res je, da so mladi za aktualne politične elite potencialni novi člani in volivci, ki jih ne gre prezreti. Res je, da so večkrat omenjeni v političnih ciljih in predvolilnih obljubah politikov, ko družbeno-ekonomski kazalci kažejo na to, da gre za neprivilegirano družbeno skupino. "Vendar ko pogledamo, kaj počnejo – tako z vidika izvrševanja njihovih političnih programov, politik, ki jih sprejemajo, in kampanje, ki jo izvajajo, vidimo, da v resnici nima smisla – če si politični akter – preveč pozornosti namenjati mladim. So zelo zahtevni, so zelo politično pismeni in po drugi strani jih je malo."

Tega se zavedajo tudi mladi. V primerjavi z drugimi skupinami volivcev, Lev Pavlovski je izpostavil upokojence, je glas mladih šibek. Kako torej prepričati odločevalce, da so mladi pomembni, da jih morajo slišati? Nika Kopajnik: "Ne poznam odgovora na to vprašanje, zdi pa se mi, da bi morali mladi, ki nas politika zanima, sami pokazati iniciativo. Ta pritisk ne more priti od odločevalca, neke stranke, nekoga na položaju, ampak mora priti iz nas, od nas, od mladih. Začeti se moramo zavedati, da se s tem, ko ne greš na volitve, ko ne oddaš svojega glasu, ne bo nič spremenilo, če boš šel glasovat, pa se mogoče bo." Da bi se mladi aktivneje vključevali v institucionalizirano politiko, pa bi po besedah Tjaše Lukšič potrebovali še eno spremembo, spremembo v razmišljanju vseh članov družbe in politike: "Treba bi bilo spremeniti pogled na politiko in aktivno državljanstvo – da to ni nekaj, kar počneš iz lastne koristi, ampak iz dolžnosti do države, svojega naroda, prihodnosti vseh."