V Dohi tribune večinoma samevajo. Foto: Marko Cirman

Ta ob pogledu na tribune prevelikega stadiona ne spominja na festival najboljših atletov na svetu, temveč prej na kakšno tekmovanje nižjih kategorij.

Martina Ratej deseta, Maja Mihalinec 12. v teku na 200 metrov

Kdaj bodo prišli navijači? To je največkrat postavljeno vprašanje na novinarski tribuni stadiona Khalifa. In najpogostejši odgovor: Nikoli! Na trenutke se v Dohi številni poročevalci, zbrani z vsega sveta, počutimo precej nelagodno. Že res, da nam vroče glave ohlaja piš vetra iz gromozanskih klimatskih naprav, ki so razporejene okoli stadiona, a je zelo žalostno gledati veselje tekmovalcev ob osvojeni zlati medalji pred praznimi tribunami.

Ne znam opisati občutka, ko se končata najbolj prestižni atletski disciplini, teka na 100 metrov, nato pa svetovna prvaka z zastavo svoje domovine v rokah v častnem krogu mahata praznim sedežem. Še kako prav je imel angleški kolega, ki je zatrdil, da je prvenstvo PR-ovska katastrofa.

Mednarodna atletska zveza je v hudi krizi identitete. Poteze, kot je bila izbira Dohe za prizorišče svetovnega prvenstva, je ne bodo zlahka (če zamižimo in odštejemo polnjenja lastne malhe) kar tako izbezale iz nje. Vse, kar ima Katar, je denar. Nima pa športne srčnosti, strasti, in kar je najpomembnejše – tradicije. Vsega naštetega se v velikih primerih na srečo – za gostitelje pa na žalost – ne da kupiti.

Coleman novi kralj šprinta na 100 metrov; po 12 letih končno bron za Šestakovo

Vodilni pri Svetovni atletski organizaciji se še vedno obnašajo preveč vzvišeno, ideje, kot je bila izvedba prvenstva v domovini katarskih šejkov, jim zamegljujejo pogled. Da o nerodnostih v lastnih vrstah ne govorim, že sistem ad-hoc poznega vabljenja atletov na prvenstvo je bil, milo rečeno, smešen. Prepričan sem, da so pri zvezi tudi dobro vedeli, da so v Katarju septembrske temperature nehumane za maratonke. Pa so se tudi na to predsednik Sebastian Coe in drugi veljaki požvižgali. Njim in drugim emirjem v belih haljah seveda ni težko sedeti v premočno klimatiziranih prostorih. Maratonke in tekmovalci v hitri hoji pa so hirali pri več kot 30 stopinjah Celzija in vlažnosti, višji od 70 odstotkov. Ni se jih dotaknilo niti to, da je skorajda polovica maratonk odstopila, nekatere tudi s pomočjo invalidskega vozička.

A žal denar poganja svet in tudi svetovno prvenstvo v Dohi. Domačini, ki se bolj malo spoznajo na atletiko, so hvaležni vsaj tistim delavcem migrantom, ki so prišli – kakopak – z brezplačnimi vstopnicami spodbujati svoje atlete predvsem iz afriških držav. Gostitelje pa tako ali tako bolj zanima naslednji megalomanski projekt, ko bo tu leta 2022 svetovno prvenstvo v nogometu. Takrat bodo celo strogi gostitelji popustili in dovolili izdatnejše točenje alkohola, tudi atletski stadion Khalifa se bo končno razgalil svetu in s svojih tribun snel velike panoje, ki nas tu in tam spomnijo, da smo res na svetovnem prvenstvu v atletiki.