Iztok Mirošič. Foto: Primorski dnevnik
Iztok Mirošič. Foto: Primorski dnevnik

TRST - Ob koncu pogovora v sejni dvorani slovenskega konzulata v Trstu je sekretar na zunanjem ministrstvu Iztok Mirošič dahnil: »Dobro, nič o Hrvaški.« Tema intervjuja so bili pač slovensko-italijanski odnosi. Z njimi se je ukvarjal že oče Drago.

Precej. Ko sem bil veleposlanik v Londonu, je prevladal anglosaški način komunikacije, ki je veliko bolj neposredna. V Italiji potrebuješ veliko več časa, da prideš do bistva stvari. A po petih letih v Rimu, tudi glede na to da sem bil precej aktiven, smo vendarle prišli na bolj direktne tone, česar sem vesel. Namreč, če pogledate razvoj odnosov z Italijo, se ti zdaj razvijajo v pravo smer, k čemur je bistveno prispevalo sobivanje v EU. Nekaj je še odprtih problemov, kar pa je za sosedi normalno.

Dežela FJK večkrat ponavlja, da nasprotuje plinskemu terminalu, iz Rima pa uradnega preklica načrta ni.
Zato ob vsaki priložnosti izrazimo svoje nasprotovanje. Slovenija je tudi vključena v pravne postopke, enako kot FJK. Kot se je izkazalo prejšnji teden na seji Skupnega odbora Slovenija-FJK v Trstu, imamo glede tega enake poglede. Za nas bi bil ta načrt gospodarsko in turistično moteč.

Minister Karl Erjavec je v Trstu dejal, da pričakuje visoko postavitev Slovenca na listi Demokratske stranke. Mar ni nenavadno, da minister tako neposredno nagovori stranko v drugi državi?
Slovenija je pričakovanje, da bo Italija uresničila določbe zaščitnega zakona, izrazila na komiteju ministrov v Ljubljani. O tem sem se tudi jaz pogovarjal v Rimu z državnim sekretarjem Amendolo. Meni je pri tem težko, ker sem še kot veleposlanik obe struji slovenske manjšine pozval, naj se poenotita glede tega vprašanja. A do tega ni prišlo, zato je edina realna možnost, da se Demokratska stranka odloči, kot je povedal minister. Opozarjam pa, da bo v prihodnosti odvisno predvsem od manjšine, ali bo imela predstavnika v Rimu. To bo mogoče, le če bo manjšina enotno nagovorila volilno telo.

A volilno okrožje je preveliko, da bi Slovenci sami odločali o svoji usodi.
Bo pa enotnost gotovo več pomagala kot neenotnost. Manjšina mora oblikovati svojo reprezentativno koordinacijo.

Zveni utopično.
Morda, a morate vedeti, da je delovanje slovenske diplomacije odvisno od soglasja v manjšini. Ta je torej tista, ki edina lahko prispeva k večji učinkovitosti. Redno berem vaš časopis in videl sem tudi ankete iz zamejstva; zato vem, da si mladi želijo enotnosti.

Preženiva dvom: pozivate k skupni stranki Slovencev v Italiji?
Ne, sploh ne govorim o strankah, ampak o telesu, ki bi predstavljajo manjšino, izbira predstavnikov pa bi potekala po formalnih postopkih.

Torej z volitvami?
Če se lahko pride do teh, je to ena od opcij. Izhajam iz prepričanja, da je manjšina subjekt, zato ji državi ne smeta zapovedati, kaj mora delati. Sama mora pokazati svojo življenjsko silo. Nastavki za to so. Poglejte na primer Narodni dom v Trstu: vračilo ni problem, vprašanje je, s čim bi ga napolnili. Kdo naj to odloči, Slovenija? Manjšina mora voditi ta proces. Kaj je doslej naredila za to?

Manjšinski predstavniki so bili sploh začudeni, da je minister Alfano kolegi Erjavcu zagotovil vrnitev Narodnega doma do leta 2020. To ni ne enostavno ne poceni ...
To vemo, izhajamo pa iz pisnega stališča, ki smo ga podpisali z Italijo.

Pogovarjava se v Trstu ... Povejte, vam je kak predstavnik italijanske države kdaj odkrito povedal, da obžaluje, ker Slovenija raje vlaga v drugi tir kot pa v povezavo Kopra s Trstom.
No, še ko sem bil v Rimu, sem zaznal bojazen Italije, kaj bi drugi tir pomenil za tržaško pristanišče. V primerjavi s severnoevropskimi lukami, sta Trst in Koper majhna lešnika. Zato med njima mora biti tudi sodelovanje, da pritegnemo na sever Jadrana čim več blaga. Mora pa biti jasno, da je tu največje pristanišče Koper in da Slovenija mora imeti dostop v Srednjo Evropo. Italija se je bolj naslonila na Avstijo. Ko bo Slovenija zgradila prometnice za lasten interes, potem ni razlogov, da ne bi razmišljali o trdnejši povezavi Kopra in Trsta.

(Hrvaško vendarle omenimo ob izhodu iz sejne sobe. Mirošič se poslovi z zagotovilom, da so slovenski argumenti trdni. »Samo potrpljenje potrebujemo, nič drugega ...«

Peter Verč


Več novic na www.primorski.eu