GORICA - V večjezičnem prostoru, kot je naša dežela, bi morali biti večjezični napisi javne ali zasebne narave oziroma vidna dvo- ali večjezičnost nekaj normalnega, ne pa nekaj izrednega. Napisi na tablah, smerokazih, oglasih in vsem, kar oblikuje jezikovno pokrajino, so pokazatelj družbene rabe jezika v javnosti oziroma odražajo njegov status in pričajo o odnosu med večinskim in manjšinskim jezikom, po drugi strani pa so lahko tudi ena izmed strategij jezikovne politike in sredstvo za priložnostno učenje nekega jezika. Toponomastika je namreč pomemben znak prisotnosti neke skupnosti, način za priznanje njenega obstoja, obenem pa pripoveduje tudi o zgodovini krajev, naselij, predelov, ki nosijo določeno ime. Tako so razmišljali udeleženci četrtkovega simpozija z naslovom »Jeziki prostora, toponomastika in jezikovne skupnosti v Furlaniji-Julijski krajini«, ki sta ga priredila Slovenski raziskovalni inštitut (SLORI) in Furlansko filološko društvo v sodelovanju s Pokrajino Gorica in njenima konzultama za slovenski oziroma furlanski jezik.
Po uvodnih pozdravih Federica Vicaria, Milana Bufona, Fabia Vizintina, Renza Medeossija v imenu organizatorjev in Williama Cisillina z Deželne agencije za furlanski jezik je Maja Mezgec predstavila glavne izsledke študije o jezikovni pokrajini na naselitvenem območju slovenske skupnosti v naši deželi, ki jo je izvedel SLORI. Iz nje izhaja, da je jezikovna pokrajina na preučevanih območjih pretežno enojezična (skoraj 84% enojezičnih napisov), kar je tudi posledica dolgoletne jezikovne politike Italije, pa čeprav so zdaj, tudi ker tako predvidevajo zakoni, prav javne uprave najbolj dosledne pri postavljanju večjezičnih tabel. V celotnem korpusu, ki ga sestavlja približno 4 tisoč napisov, je slovenščina prisotna na 9,2% vseh napisov oziroma na 53,2% večjezičnih napisov. Njena odsotnost pa je še zlasti opazna v urbanih središčih in na napisih zasebne narave. Mezgečeva je poudarila, da bi bilo treba glede tega senzibilizirati predvsem gospodarstvenike, naj se poslužujejo slovenskega jezika, saj je prav na tem področju največji manko.
Podoben je bil prispevek Franca Finca, ki je predstavil toponomastični popis, ki ga je izvedel v 177 občinah, kjer živi furlanska skupnost. Zbral je več kot 5 tisoč fotografij in ugotovil, da so v 130 občinah tudi napisi v furlanskem jeziku, pri čemer jih je največ na tablah z imenom kraja ali občine. V določenih primerih so namesto standardne furlanščine izbrali krajevne različice, v nekaterih pa niso upoštevali načina zapisovanja jezika, ki ga predvideva zakon.
Prvi del simpozija, ki ga je moderiral Giovanni Frau, je zaključil Andrea Scala, ki je uredil publikacijo, v kateri so objavljeni prispevki z okrogle mize o toponomastiki in jezikovni politiki, ki je bila pred leti v Čedadu in na kateri so obravnavali primere iz različnih delov Evrope.
Posvet pa je bil obenem tudi priložnost za preverjanje udejanjanja jezikovne pluralnosti v toponomastiki in napisih na javnih mestih v naši deželi, o čemer so razpravljali deželni odbornik Gianni Torrenti, podpredsednica Pokrajine Gorica Mara Černic, predsednik Skupščine za furlansko jezikovno skupnost Diego Navarria in predsednica paritetnega odbora za probleme slovenske manjšine Ksenija Dobrila, ki so odgovarjali na vprašanja Adriane Janežič. Sogovorniki so se strinjali, da so ovire in zamude pri postavljanju večjezičnih napisov predvsem ideološke narave oziorma posledica predsodkov in napačnega pristopa do tega vprašanja, kot dokazujejo tudi težave s statuti novih medobčinskih zvez. Posebnost in večjezičnost naše dežele pa bi morala priti do izraza tudi mimo zakonskih določil, saj je navsezadnje to dodana vrednost in priložnost ne samo s kulturnega, temveč tudi z gospodarskega vidika. Kot primera dobre prakse sta bila izpostavljeni Pokrajina Gorica in Občina Ronke, težave pa so predvsem pri nekaterih koncesionarjih za opravljanje javnih storitev, kot so pošta, železnice in podjetji ANAS in FVG Strade. (tg/nm)

Več novic na www.primorski.eu