Generalni konzul Vojko Volk. Foto: Primorski dnevnik
Generalni konzul Vojko Volk. Foto: Primorski dnevnik

TRST - Gost zadnjega literarnega srečanja v letu 2017 v prostorih Tržaškega knjižnega središča je bil slovenski generalni konzul v Trstu Vojko Volk, izkušen diplomat in nekdanji slovenski veleposlanik v Rimu in Zagrebu. Ob vsem tem pa še pisatelj, saj je v torek občinstvu predstavil svoj leposlovni prvenec Spomin Volkov, ki ponuja 18 literariziranih zgodb članov primorske družine Volk. Zbirka zajame časovni lok zadnjih sto let: od dedovega ruskega ujetništva do fašističnega preganjanja zavednih Slovencev v Italiji ter druge svetovne vojne in NOB, vse do vojne za osamosvojitev Slovenije in še naprej.

Pogovor z avtorjem je uvedel založnik založbe Ebesede Andrej Klemenc, ki je opozoril, da je to knjiga o slovenski trdoživosti. »Seveda smo trdoživi, če ne ne bi preživeli,« je dejal Volk. Rdeča nit knjige so namreč dogodivščine družine Volk skozi burno dvajseto stoletje, ki so ga zaznamovale zlasti vojne. Konzul je priznal, da se ni lotil romana, ker zanj ne bi imel dovolj časa, »saj moraš v romanu likom in dogajanju stalno slediti, tako da sem se raje odločil za 18 posameznih slik, ki skupaj tvorijo popolno celoto.« Pisanja, pravzaprav zapisovanja se je lotil že kot mlad fant, ko je v tipično oranžen, jugoslovanski zvezek beležil zgodbe, ki mu jih je pripovedoval ded, pravzaprav nono, ta posebnež, zaljubljen v Avstro-Ogrsko. »Fascinirale so me, saj je pripovedoval o svetu, ki je bil različen od tega, v katerem sam živim. Tem sem dodal še pripovedi svoje tete, naposled pa sem zvezek izgubil, tako da sem knjigo sestavil po spominu, vse dogajanje pa je zasnovano na resničnih dogodkih,« je poslušalcem zaupal Volk.

Da gre za zgodbo, »ki je njegova in naša in obenem ne ravno naša,« za zgodbo, ki pripoveduje primorsko epopejo 20. stoletja skozi spomine prednikov – Volkov, ki so neugnani in razumni, je poudarila literarna kritičarka Tatjana Rojc, ki se je zaustavila tudi pri volku, ki je v mitologijah prasimbol dobrega in zla, nezadržne sle po življenju in pa varuh. »In tega varuha najdemo tudi v tej zgodbi polni zapletov in razpletov, ki so najbolj fascinanten del pripovedi, ki ponuja del našega skupnega spomina.« Rojčeva je opozorila na avtorjev izjemen čut za opisovanje narave, na incipit zgodbe, ki očara, na zdravilno moč ljubezni in še na zgodbo o prekleti vojni, o narodu, o nas, o tem, kako zdravilno moč ima zemlja, domovina. O tej zemlji je Volk dejal, »da gre za zavedanje, da nekaj in nekje si in da to moraš braniti.« Nanizal je nato nekaj hudomušnih anekdot o nonotu, s katerim se je zlasti oče velikokrat kregal: o njegovi edinstveni avstrijski kosi, o težavah s srcem, ki so ga enkrat letno vodile v bolnišnico, o napačni zgodovini, ki so jo po njegovi oceni poučevali v šoli. »Knjigo sem napisal, ker me je jezilo in motilo prebirati uradne zgodovinske knjige o tem, kar sem sam doživel.«

Knjiga ponuja hkrati vpogled v brezskrbno mladost v socializmu sedemdesetih let, – »zlasti če si bil mlad in te ni zanimala politika«, je namignil Volk – vse do političnega preobrata v državi po Titovi smrti in do poznejših prizadevanj za demokracijo, do 10-dnevne vojne za neodvisnost Slovenije. »Strinjamo se in tolažimo, da je en človek - Slobodan Milošević kriv zato, da ni bilo drugih možnih poti, saj je imel svoj načrt, naposled pa povzročil 200 tisoč mrtvih in največje zločine v imenu človeštva na Balkanu.« V pogovoru z Rojčevo se je Volk dotaknil še prihodnosti slovenske države, ki se nahaja v težkih časih, »na pragu tretje svetovne vojne, potem ko Slovenci še druge svetovne vojne sploh nismo zaključili.« Ugotavljal je, da je prav, da je knjigo napisal, saj je za naša kratka življenja moč pozabe močnejša od moči spomina.

Sara Sternad


Več novic na www.primorski.eu