Foto: Primorski dnevnik Foto:
Foto: Primorski dnevnik Foto:

TRST - Majda Artač Sturman nerada odgovarja na vprašanja. Ali bolj pravilno: na vprašanja najraje odgovarja s pesmijo. Tako je bilo tudi v petek zvečer v Tržaškem knjižnem središču, na prijetni predstavitvi njene najnovejše pesniške zbirke (O)graditi srečo, ki je pravkar izšla pri založbi Mladika.

Vilma Purič, ki je zbirki prispevala spremno besedo in je predstavitev vodila, je po glasbenem uvodu mladih učencev Glasbene matice Valentine Jogan in Jana Kalca, izpostavila, da se tržaška pesnica spretno giblje v dihotomijah, da se rada poigrava s črkami, razgrajuje in nadgrajuje pomene besed. Kjer je svežina, je tudi ostrina, na primer v pesmi December, v kateri je za pesnico prava umetnost »sestaviti jabolko dneva«. Moka se v pesmi Recept, v kateri nam posreduje recept za potico, spremeni v muko, orehi postanejo grehi ... Pravzaprav se dihotomija skriva že v naslovu pesniške zbirke, v tistem (O)graditi srečo. Želja vsakega izmed nas je, da bi gradil srečo, je pojasnila pesnica, zato jo iščemo in iščemo, a večkrat tudi sami ograjujemo. Sprva je nameravala zbirko nasloviti Ogrlica nogavic - ob pogledu na nogavice, ki se sušijo na oknu, je v njih videla ogrlico, v kateri se suši »umetnost vsakdanjika« ...

Opevanje vsakdanjika je ena od značilnosti nove pesniške zbirke Majde Artač Sturman, ki pravi, da to ni naključje, saj se ji veliko pesmi porodi med opravljanjem fizičnega dela; na primer med kuhanjem, med katerim skuša kot mnogi ustvarjati prostor harmonije - ženske so ustvarjalne tudi tam, kjer se nič ne vidi, je prepričana pesnica. Tistega dela, ki ga vsakodnevno opravlja predvsem ženska, od katere se pričakuje, da je »angel ognjišča, kraljica doma, kuharica na kvadrat, strelovod, vzgojiteljica otrok, krpalka strganih nogavic« in še marsikaj, kot nazorno pojasnjuje pesem Uganka.

V novi zbirki je tudi veliko Trsta. Ta je bil sicer, kot je pojasnila Vilma Purič, prisoten tudi v prejšnjih zbirkah, tržaškega in slovenskega prostora pa se pesnica tokrat loti z inovativnim pristopom. S svojimi verzi skuša razgraditi ukalupljene in ponavljajoče podobe o Trstu in jih zajeti v današnji preobleki. Trst je na primer še vedno mesto polno in bolno samega sebe, zaprto do mladih ... zato v Postni postaji »Peter sever sanja«, zato »Vesna sanja jug«, pesnica pa se sprašuje, »kdo še tu ostane, kdo ostane tu«? Trst pa je tudi mesto iz pesmi Trenutek za čaj, v katerem se skupina Kitajcev posede ob Napolonski cesti in pije čaj. Zakaj ni skodelice zame, se sprašuje pesnica, morda zaradi jezikovnih razlik ... pa vendar bi bil dovolj »le trenutek za čaj«. Ampak pesnica ve, da »en gib, en premik ni dovolj«, za prediranje predsodkov je potrebna vztrajnost. Kot je za čiščenje šip in odstiranje zaves potrebna vztrajnost ženskih rok ... Zato pa je Trst, v pesmi Prozornost šip, na trenutke tudi odprt.


Več novic na www.primorski.eu