Foto: Primorski dnevnik Foto:
Foto: Primorski dnevnik Foto:

V brk čezmejnim projektom, skupnim potem miru in lepim besedam o turističnemu ovrednotenju krajevne kulturno-zgodovinske dediščine je vojaška cesta, ki iz Štmavra vodi na Sabotin, še vedno skregana s časom. Po njej do nekdanje italijanske vojašnice tik pod vrhom hriba pešci še vedno ne smejo. V pripravi je tudi pravilnik za uporabo nekdanje vojašnice, v kateri že nekaj let nastaja muzej. Kdor bi ga želel obiskati, se bo do njega lahko odpravil po vojaški cesti, vendar le v spremstvu muzejskih upraviteljev. Za prehod po vojaški cesti bo potrebno poslati prošnjo na vojaško poveljstvo v Padovo, za obisk muzeja v nekdanji vojašnici pa bo treba zaprositi za dovoljenje goriško poveljstvo konjeniške brigade Pozzuolo del Friuli pet dni prej za italijanske državljane in kar 35 dni prej za prebivalce drugih držav.
Da omenjena določila omejujejo možnosti turističnega ovrednotenja Sabotina in sploh nastajajočega muzeja v nekdanji vojašnici, je več kot očitno, zato smo za mnenje vprašali goriškega župana Ettoreja Romolija. »Poznamo težave, povezane z vojaško cesto, in delamo na tem, da bi jih rešili pred prihodnjim letom, ko načrtujemo na vrhu Sabotina niz spominskih dogodkov. Cesta bi morala biti odprta vsaj za pešce, za avtomobile pa ne, saj je za njihovo vožnjo prenevarna,« pravi Romoli, ki sicer ima tudi sam delček odgovornosti za nerešene težave in za turistični »ne-razvoj« Sabotina. Med obiskom Štmavra leta 2011 je župan zagotovil, da se bo zavzel za gradnjo parkirišča ob vznožju Sabotina, ki bi prispevalo k turističnemu ovrednotenju območja. Že leta 2008 je bilo podjetje ANAS pripravljeno zagotoviti 100.000 evrov prispevka za gradnjo parkirišča, vendar se zatem zadeva ni premaknila z mrtvega tira. Leta 2013 je med zasedanjem občinskega sveta župan celo povedal, da naj bi prvič slišal za projekt o gradnji parkirišča.
Zaradi najrazličnejših birokratskih težav in prelaganja odgovornosti z ene ustanove na drugo ni še rešeno niti vprašanje vojaške ceste, ki iz Štmavra vodi na Sabotin. Cesto je zgradila vojska, toda kasneje njeno katastrsko stanje ni bilo urejeno. Zasebniki so tako formalno še vedno lastniki posameznih cestnih odsekov oz. zemljišč, na katerih je cesta zgrajena. Za upravljanje prvega dela ceste do sedmega ovinka je odgovoren 12. oddelek za infrastrukture iz Vidma, od sedmega ovinka do vojašnice pa ustanova Onorcaduti; nadzor nad cesto je poverjen brigadi Pozzuolo s sedežem v Gorici. Za izdajo dovoljenj za uporabo ceste je odgovorno vojaško poveljstvo v Padovi. Pešci ne smejo uporabljati ceste, do vojašnice lahko pešačijo le po raznih gozdnih stezah. Po cesti se z avtomobilom do vojašnice lahko zapeljejo sile javnega reda oz. predstavniki ustanov, ki vodijo svoje dejavnosti v objektu, in sicer karabinjerji, finančni stražniki, gasilci, policisti, gozdni stražarji, člani civilne zaščite, predstavniki inštituta za oceanografijo in geofiziko, vojaki 32. regimenta, radioamaterji in člani centra za arheološke, zgodovinske in geološke raziskave. Po vojaški cesti se proti vrhu Sabotina lahko odpravijo tudi civilisti v primeru javnih prireditev, skupine šolarjev in predstavniki civilnih oblasti, ki morajo pred obiskom nasloviti prošnjo na vojaško poveljstvo v Padovi. Za vstop v nekdanjo vojašnico, v kateri nastaja muzej, so kot rečeno pogoji še strožji; seznam obiskovalcev je treba pet dni prej poslati brigadi Pozzuolo, če gre za italijanske državljane. Če si nastajajoči muzej želijo ogledati tuji državljani (tudi iz Evropske unije), morajo prošnjo vložiti 35 dni pred obiskom.
BREZ DENARJA ZA VZDRŽEVANJE
Vojaške oblasti so se za tako omejevalne pogoje odločile tudi zaradi nejasnega položaja ceste, ki katastrsko ni urejena. Cesta poleg tega tudi ni primerno vzdrževana, denarja za vzdrževanje pravzaprav ni. Civilistom je prepovedano tudi čiščenje obcestnega rastlinja; kdo bi bil odgovoren za morebitno nesrečo?
S sedanjim stanjem niso nikakor zadovoljni niti domačini. Krajanom je onemogočena uporaba ceste celo za dostop do zemljišč v zasebni lasti. Po njihovih besedah je bil v zadnjih časih nadzor na vojaški cesti okrepljen, nekaterim pešcem je že bilo rečeno, naj se na vrh odpravijo po stezah in ne po vojaški cesti. Domačini so mnenja, da je cesta javna last; tolikšnih ovir za njeno uporabo ne bi smelo biti tudi, ker so vse gozdne steze speljane preko zasebnih zemljišč.
Celotno zadevo bi bilo treba čim prej rešiti; vsaj pešcem bi morali dovoliti uporabo vojaške ceste, saj gre konec koncev za dostop do vrha hriba, na katerem so se med prvo svetovno vojno borili in umirali pripadniki dvaindvajsetih različnih narodov. Stoletnico začetka prve svetovne vojne so že zamudili; še tri leta časa imajo, da ne zamudijo še obletnice njenega konca.
NA DRUGI STRANI ...
Na delu Sabotina v Sloveniji je slika povsem različna. Medtem ko na italijanski strani birokracija in prepletanje pristojnosti ovirata ovrednotenje hriba, so na slovenski strani že marsikaj uredili. Na vrhu Sabotina deluje okrepčevalnica, ki je še zlasti ob koncih tedna polna obiskovalcev. V zadnjih letih so uredili tudi kaverne, katerih ogled je možen le s spremstvom, za kar poskrbi upravitelj okrepčevalnice. Poleg tega so počistili tudi več stez in sto metrov pod vrhom zgradili parkirišče, do katerega pridemo po asfaltirani cesti iz Vrhovelj. Ob okrepčevalnici je sicer tudi planinska postojanka, ki pa trenutno ne obratuje. (dr)


Več novic na www.primorski.eu