ŠTANDREŽ - Z včerajšnjem odkritjem spomenika žrtvam prve svetovne vojne so v Štandrežu zapolnili skoraj stoletno vrzel. »Po prvi svetovni vojni so naši kraji prešli pod Italijo. Nove oblasti so vse, ki so se bojevali v avstro-ogrski uniformi, imeli za sovražnike, kar je povzročilo, da so se tudi nekateri domačini skoraj sramovali žrtev, o katerih se ni veliko govorilo. Časnikar in raziskovalec naše preteklosti Vlado Klemše je svoji knjigi o žrtvah v sovodenjski občini dal pomenljiv naslov Odšli so brez slave in spomina. O tem priča tudi dejstvo, da je padlim v prvi svetovni vojni v naših krajih posvečeno malo spominski obeležij. Zato je odkritje spomenika štandreškim žrtvam prve svetovne vojne dolžno dejanje, da ohranimo na njih hvaležen spomin, saj so padli kot zavedni Slovenci, čeprav v uniformi Avstro-ogrske, ki nam je bila pred sto leti država,« je povedal štandreški kulturni delavec Damjan Pavlin na včerajšnjem odkritju novega kipa, ki ga je društvo sKultura 2001 postavilo sredi zelenice za vaško cerkvijo.

Navzoče je uvodoma nagovoril predsednik društva sKultura 2001 Marjan Brescia in poseben pozdrav namenil predstavnikom šole za mozaično umetnost iz Spilimberga, akademskemu kiparju Juriju Smoletu in članom kamnoseške skupine iz Manč, ki so sodelovali pri izdelavi kipa. Na svečanosti sta zapela vokalna skupina Sraka pod vodstvom Patricka Quaggiata in mešani pevski zbor Štandrež, ki ga vodi Zulejka Devetak; kip, ki so ga postavili s prispevkom zveze pokrajin UPI in Fundacije Goriške hranilnice, je blagoslovil župnik Karel Bolčina. Dogajanje v Štandrežu med prvo svetovno vojno je povzel Paulin, ki je povedal, da je bilo že leta 1914 poslanih na srbsko-rusko fronto več vaških fantov in mož, ki so služili v cesarski vojski. V prvem letu jih je padlo skoraj deset, v naslednjih letih več kot petnajst. Štandreški vojaki so se borili tudi na Tirolskem, skupno je v prvi svetovni vojni padlo preko petdeset Štandrežcev.

Ko je maja 1915 Italija napovedala vojno Avstro-ogrski, je Štandrež postal tarča italijanskega topništva. Preden so izselili prebivalstvo znotraj Avstro-ogrske so pod bombami padle prve civilne žrtve. Julija 1915 so granate ubile Ano Batistič, Franca Zavadlava, 9-letnega Jožefa Paulina, Jožefa Pavletiča, Marijo Vižintin, Milko Nanut, Marijo Leban in 17-letnega Jožefa Mučiča. Ker so upali, da bo vojne kmalu konec, so se številni Štandrežci zadržali v bližnjih krajih, od koder so se ponoči vračali na svoje domove, da bi pobrali poljske pridelke.

Časopis Slovenec je 5. oktobra 1915 poročal, da so italijanske granate porušile štandreško cerkev, ki so jo zgradili le petnajst let prej. V ruševinah se je znašla domala cela vas. Ko so italijanske čete avgusta 1916 prekoračile Sočo in zasedle Štandrež, so se domačini umaknili v bolj oddaljene kraje Avstro-ogrske. Ker so bili skoraj vsi kmetje, so prosili za streho pri raznih kmetijah, kjer so pomagali pri delih na polju. Težje je bilo za tiste, ki so jih naselili v begunska taborišča, kjer je primanjkovalo hrane. V taboriščih je zaradi lakote in nalezljivih bolezni umrlo več žensk in otrok. Največ štandreških beguncev je bilo v taboriščih v Brucku na Litvi, Wagni in Lipnici. »Lahko sklepamo, da je prva svetovna vojna povzročila več kot sto štandreških žrtev,« je svoj včerajšnji nagovor sklenil Damjan Paulin.

Že v petek so v Štandrežu priredili predavanje, na katerem je o prvi svetovni vojni spregovoril raziskovalec polpretekle zgodovine Vili Prinčič. Tudi sam je opozoril, da so za razliko do prebivalcev sosednjih vasi Štandrežci ostali na svojih domovih celo prvo leto vojne. Ko so avgusta leta 1916 Štandrež zasedli Italijani, so nekaj desetin domačinov zajeli in jih poslali v notranjost Italije.

Zraven novega kipa je društvo sKultura 2001 namestilo kamen z dvojezičnim posvetilom žrtvam vojne, za njim pa informativno tablo s starimi fotografijami vasi in kratkim dvojezičnim zgodovinskim povzetkom.

Več novic na www.primorski.eu