Znanstveniki iz ameriške Nase so sporočili, da bodo v laboratoriju začeli preiskušati možnosti pogona warp, ki je bil do danes še znanstvena fantastika. V Zvezdnih steze so vesoljske ladje uporabljale prav pogon warp-drive.

Pogon si je leta 1994 zamislil mehiški fizik Miguel Alcubierre. Temelji na tem, da okoli vesoljske ladje ustvariš nekakšen mehurček v prostoru – času, v katerem lahko navidezno potuje hitreje od svetlobe. Čeprav je tak pogon teoretično mogoč, pa so raziskovalci izračunali, da bi za ustvarjanje mehurčka potrebovali velikanske količine energije, približno toliko, kot če bi uporabili vso maso planeta Jupiter.

Nepredstavljive razdalje
Najbližja zvezda izven našega osončja Proksima Kentavra (Proxima Centauri) je od nas oddaljena 4,2 svetlobnih let, kar je 200.000 krat dlje kot Sonce. Trenutno najhitrejše vesoljsko plovilo, kar so jih ljudje poslali v vesolje – Voyager 1– bi do Proksime Kentavre potrebovalo neverjetnih 74.000 let.

Preostanek naše galaksije ima premer 100.000 svetlobnih let. Za potovanje od enega konca do drugega bi torej potrebovali na stotine milijonov let. Če bi želeli priti do njih v razumnem času, recimo v nekaj letih, bi torej morali znati potovati superhitro. 74.000 let do najbližje zvezde, čeprav gre za najhitrejše človeško plovilo, je še vedno zelo počasi.

SW: Za primerjavo naj dam gradnjo velikih katedral. Ljudje, ki so gradili temelje, niso nikoli videli dokončane zgradbe. Postavili pa so temelje, na katerih je gradila naslednja generacija. Ne glede na to, kako daleč se nam zdi rešitev, najprej bo treba premostiti prepad med teorijo in prakso, znanostjo in uporabnostjo.

Dr. Sonny White. Vi oziroma Nasa ste pri nedavno sporočili, da znova proučujete možnost warp pogona. Kako bi si lahko naši poslušalci najlažje predstavljali, kako deluje ta pogon?
HSW: Najprej bom pojasnil bistvo težav pri medzvezdnem potovanju. Zadnje čase je bilo veliko slišati o sondi Voyager 1, ki se je počasi približevala medzvezdnemu prostoru. Voyager je prepotoval že okoli 120 astronomskih enot: razdalj med Zemljo in soncem, do najbližje zvezde, ki je oddaljena 4,3 svetlobna leta, pa bi potreboval 75.000 let. Medzvezdne razdalje so nepredstavljivo velike. Potem je tu še druga ovira, ki jo imenujem kar enajsta zapoved: ne prekorači svetlobne hitrosti. A kaj, če bi do Proxime Centauri želeli v nekaj mesecih, ne da bi kršili enajsto zapoved? Vemo, da so kozmična inflacija, širjenje in krčenje, resnični pojavi in da se vesolje širi in krči, kakor hitro želi. To bi lahko izkoristili za zelo hitro potovanje.

MA: Ideja je zelo preprosta in izhaja iz predpostavke, da prostor ni nekaj fiksnega. Einsteinova teorija splošne relativnosti uči, da se prostor lahko ukrivi, raztegne ali skrči. Če sedite, za vami pa je Zemlja, potem se - z raztezanjem prostora za vami - oddaljujete od Zemlje. Istočasno pa lahko skrčite prostor pred vami in ste tako bližje neki zvezdi. Krčenje prostora pred vami in raztezanje prostora za vami vas potiska skozi prostor, obenem pa nima hitrostne omejitve. Podobno je s tekočim trakom na letališčih, ki vas pomikajo naprej, ne da bi morali hoditi. Ideja je podobna v tem, da se vam ne bi bilo treba premikati v prostoru, ampak bi sam prostor opravil vso delo. Težava je, kako bi to izdelali v praksi. Manipuliranje s prostorom ni nekaj, kar bi lahko naredili kar tako. Potrebujete skoncentrirane ogromne količine energije in materije.

Kako daleč ste s tem projektom, nameravate ta pogon zgraditi in preizkusiti tudi v praksi, je to sploh mogoče?
HSW: Izračuni so precej jasni – potrebovali bi energijo, ki bi ustrezala masi Jupitra, torej koncept, ki je zanimiv, ni pa praktičen. Zdelo pa se mi je, da je to možno v naravi in morda lahko to doseže tudi človek. Odkril sem način, kako bi lahko zelo zmanjšali potrebno energijo za tako imenovani warp mehurček. Vesoljska ladja, ki bi tako potovala, bi bila kot nogometna žoga, okoli nje pa obroč. Izračunal sem, da se količina potrebne energije bistveno zmanjša, če obroč ni zelo tanek, podoben pasu za hlače, ampak je bolj podoben krofu ali zračnici. Idejo smo tako premaknili iz nepraktičnih nazaj v kategorijo uresničljivih. Prijatelj se je spomnil na prvi jedrski reaktor leta 1942 v Čikagu. Ko so ga zagnali, je ustvaril pol vata energije, kar ni dovolj niti za žarnico. A že enajst mesecev za tem smo vključili prvi štiri megavatni jedrski reaktor.

Kako hiter pa bi bil ta pogon, koliko časa bi recimo potrebovali, da bi z njim prišli do najbližje zvezde Proksima-Kentavra?
HSW: Z idejo pogona warp bi s širjenjem in krčenjem prostora, z uporabo luknje v vesoljskih zakonih, lahko potovali s poljubno hitrostjo. Ta izlet bi lahko bil zelo kratek. V svojih izračunih uporabljam desetkratno hitrost svetlobe, vendar je to le poljubna številka. Če bi želeli na Proximo Centauri, ki je oddaljena 4,3 svetlobnega leta, bi to pot opravili v recimo dveh tednih, merjeno z urami na vesoljskem plovilu in tu v nadzoru poletov v Houstonu.

MA: Ni meje. V principu bi lahko šlo tako hitro, kot bi želeli. A hitreje kot bi šli, več energije bi potrebovali. Potrebovali bi energijo ekvivalentno celotnemu planetu, denimo celotno maso Jupitra pretvorjeno v energijo. Še huje, potrebovali bi negativno energijo, ki ustvarja antigravitacijo, a kaj takšnega še nikoli nismo videli. Vse kar poznamo, ustvarja normalno gravitacijo. Antigravitacija ustvarja odbojno, ne privlačno silo, a ne vemo, če obstaja. Če ne obstaja, potem ni mogoče narediti warp pogona. Če obstaja, pa bi še vedno potrebovali ogromne količine energije.

Še zadnje vprašanje – če bi ta trenutek imeli na voljo vesoljsko ladijo z medzvezdnim pogonom, kam bi se vi osebno najprej odpravili?
HSW: Najbrž bi bil kakšen s seznama eksoplanetov, ki jih za nas katalogizirajo kolegi iz Nasinega laboratorija za reaktivni pogone. Naše galaktične sosede - poglejte zemljevid v 3D - skoraj vsaka zvezda v naši okolici ima planete in še jih bomo odkrivali. Mislim, da ima planet Gliese 581g veliko zanimivih lokacij.

MA: Najprej bi šel do središča naše galaksije. Je zelo daleč stran - 30.000 svetlobnih let, vendar je tam velikanska črna luknja. No, ne bi rad obiskal črne luknje, ker če jo obiščeš, nikoli ne prideš ven, ampak bi šel v njeno bližino in opazoval, kaj počne in kakšne so njene lastnosti. In tudi to, da bi bil v središču galaksije, bi bilo spektakularno. Gostota zvezd tam od sto do tisočkrat večja, kot tu, torej bi bilo nočno nebo spektakularno. Zvezde bi bile skoraj vsepovsod. To je torej kraj, kamor bi želel iti.