Na Japonskem so nadure nekaj običajnega. Tako mlajši kot starejši delavci morajo z delom pozno v noč zadovoljiti potrebe svojih podjetij. Pogosto se vračajo domov po polnoči (moški pogosto opiti), ob šestih pa jim že zazvoni budilka. Zato takšni prizori na tokijski podzemni niso nikakršna posebnost. Foto: EPA
Na Japonskem so nadure nekaj običajnega. Tako mlajši kot starejši delavci morajo z delom pozno v noč zadovoljiti potrebe svojih podjetij. Pogosto se vračajo domov po polnoči (moški pogosto opiti), ob šestih pa jim že zazvoni budilka. Zato takšni prizori na tokijski podzemni niso nikakršna posebnost. Foto: EPA

… najbolj avtoritarni sistemi izzovejo pri narodih, kjer so v veljavi, najbolj halucinantne primere odklonov – in že zaradi tega dejstva sorazmerno strpnost do najbolj osupljivih človeških čudaštev. Nihče pa ne ve, kdo je ekscentrik, če še ni naletel na japonskega ekscentrika. Spala sem pod smetmi? Prava malenkost. Japonska je dežela, kjer vedo, kaj je "živčni zlom".

Amelie Nothomb
Amelie Nothomb, rodila se je 13. avgusta 1967 v Kobeju na Japonskem, prihaja iz ugledne belgijske diplomatske družine. Odraščala je v različnih delih sveta, zanjo je bila zelo boleča ravno selitev iz Japonske. Danes živi v Parizu in neutrudno piše. Prav s pisanjem je premagala težave z nespečnostjo in anoreksijo. Foto: EPA

Amelie je 22-letna Belgijka z enoletno pogodbo za delovno mesto prevajalke v japonski družbi Jumimoto – in najhujša nočna mora neposredno nadrejene na togi hierarhični lestvici znotraj podjetja, 29-letne (in to – sramota! – še vedno neporočene) japonske lepotice Fubuki Mori. Amelie je prepričana, da je začela na dnu, saj jo Fubukijin nadrejeni, gospod Saito, sili pisati vabila partnerjem in do popolnosti fotokopirati pravilnik svojega golfkluba, a njena pot proti dnu se sploh še ni dobro začela … Ko hladna Fubuki, tako kot vse njene rojakinje, oropana pravice do sanjarjenja, v svoji zahodnjaški "podložnici" zazna najmanjšo grožnjo, poskrbi, da njeno (službeno) življenje postane pekel in jo pahne na rob (no, enkrat tudi čezenj) norosti.

Amelie Nothomb, ena najbolj cenjenih sodobnih pisateljic v francoskem jeziku, v romanu z avtobiografsko tematiko S strahospoštovanjem ("Po starem japonskem cesarskem protokolu je bilo zapovedano, da se na cesarja obrneš ' s strahospoštovanjem," piše v trenutku, ko resnično ne more več zdržati v družbi Jumimoto in se za Japonce nepredstavljivo poniža ter da odpoved) opisuje svet sodobnih Japoncev, ljudi, ki živijo in dihajo za podjetje, oropani grozote in sramote, ki je individualizem. Kot mravlje plezajo s stopničke na stopničko in za to sploh ne potrebujejo motivov, saj je hrepenenje znak šibkosti, šibkost pa …, saj si je niti predstavljati ne morejo (in ne smejo).

Nothombova je prvih pet let svojega življenja preživela na Japonskem (poleg uspešnice S strahospoštovanjem, ki ji je prinesla veliko nagrado Francoske akademije in so jo prevedli v na desetine svetovnih jezikov, je v slovenščini izšel tudi njen roman Metafizika cevi, v katerem opisuje svoja otroška leta v deželi vzhajajočega sonca), a njene nostalgične spomine na veličastno deželo gozdov in gora in pokončnih in dostojanstvenih ljudi zabriše kruta realnost sveta, ki pod sabo tlači predvsem tiste, ki jim ni dovoljeno sanjati: japonske ženske: "… na ves glas izražam svoje globoko občudovanje vsaki Japonki, ki ni naredila samomora. Da je ostala živa, je z njene strani dejanje odpora, tako nesebičnega kot plemenitega poguma."

"Mislim, da bi kdor koli na mojem mestu dal odpoved. Kdor koli, razen Japonca," ugotavlja Amelie, ko dejansko pristane na dnu. Pri čiščenju stranišč. In Amelie ni Japonka, zato tik pred iztekom enoletne pogodbe obupa. A še vedno občuduje prelepi obraz Fubuki Mori in njeno neizprosno držo, hkrati pa se boji korporativne pošasti – iz njenega pogleda veje strahospoštovanje. Kot je zapisano na platnici slovenske izdaje romana iz leta 2001, pa je Japonska za Nothombovo še vedno izgubljeni raj, "dežela, ki jo resnično ljubi". Čeprav noben zahodnjak nikoli ne bi mogel biti (kot) Japonec, že od rojstva del zapletenega sistema obredov, ki jih je poln tudi japonski poslovni svet.

Potem ko je Amelie Nothomb 7. januarja 1991 dala odpoved pri japonski družbi, v kateri je delala skoraj eno leto, je leta 1992 izšel njen prvi roman Hygiène de l'assassin. Leta 1993 je prejela pismo iz Tokia z besedilom: "Amelie-san, čestitam. Mori Fubuki." Pri pismu, ki jo je zelo razveselilo, jo je najbolj očaralo to, da je bilo napisano v japonščini.

Alenka Klun

… najbolj avtoritarni sistemi izzovejo pri narodih, kjer so v veljavi, najbolj halucinantne primere odklonov – in že zaradi tega dejstva sorazmerno strpnost do najbolj osupljivih človeških čudaštev. Nihče pa ne ve, kdo je ekscentrik, če še ni naletel na japonskega ekscentrika. Spala sem pod smetmi? Prava malenkost. Japonska je dežela, kjer vedo, kaj je "živčni zlom".