Beremo
()
Predvsem v prvi polovici zbirke, v kateri je petindvajset pesmi, je Špeglovo pisanje prepleteno z dogajanji in pojmi, vezanimi na industrijo, vendar je kljub posebnosti pesniškega jezika z jasnimi metaforami dovolj razumljivo. Foto: emka.si

Dodaj v

Stojan Špegel: Če ne ve, ve, če ve, ne ve

Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2017
29. maj 2018 ob 16:56
Ljubljana - MMC RTV SLO, Radio Slovenija

Pesniška delavnica Stojana Špegla je rudarsko okolje, ki vpliva na njegov vsebinsko in oblikovno povezan literarni in likovni izraz. Njegovo polnjenje slikovne površine ni navadno fizično dejanje, ampak poseben ustvarjalni akt, ki vizualizira avtorjev pesniški verz in simbolizira njegov vzdih, razpet med idealno lepoto in resničnim svetom.

Z živopisnimi nanosi barve se od nekdaj predaja lepoti spreminjanja narave in v sproščenem iskanju ustvarja posebno ozračje. "Naj ljubezen sije, pa od koder koli že prihaja" (Notranje pokrajine), napiše pesnik, slikar pa naslika pokrajino, kjer na plasteh rdeče barve vodijo poti srca k paru dreves, ki pooseblja ljubezenski par. Medtem ko je bila Špeglova poezija od začetka polna nostalgije in dotikov (dotika se senc, vznemirljivih vrelcev, marmornih miz ali lizik kot izpraznjenih gnezd sladkobe), zdaj drugače tke vez med resničnostjo in simbolno pripovedjo. Sočasno namreč raziskuje pojav besede in podobe. Za zadnji cikel slik, ki je nastajal ob pisanju pesniške zbirke, je uporabil industrijske motive, simbolično oblikovane v tridelne podobe. Vsaka je samostojna entiteta, kompozicijsko povezana v triptih pa oblikuje večplastno nadrealistično pripoved. To deloma razloži tudi marsikatero pesem v zbirki Če ne ve, ve, če ve, ne ve, v kateri pravi: "Tako ostajaš prepuščen slutenju svetlobe, plastenju razgledov." In pojasni tudi prelom na simbolni ravni: "Za brušenje skrhanega rezila duše si prvi na brusilni mizi, vendar ne razmaješ zob te mašine, ki škrta in valovi tla." (Industrijska suita)

Predvsem v prvi polovici zbirke, v kateri je petindvajset pesmi, je Špeglovo pisanje prepleteno z dogajanji in pojmi, vezanimi na industrijo, vendar je kljub posebnosti pesniškega jezika z jasnimi metaforami dovolj razumljivo. Industrijsko, kamor seveda spada tudi rudarsko življenje, postavlja na piedestal oltarne podobe, troedinost je preteklost, sedanjost in prihodnost. A pri poeziji pogosto ni nič tako, kot je videti. Podoba minimalistično narisanega pesnika za prazno mizo na naslovnici knjige Iva Svetine Strašni delavci kaže pesnikovo odsotnost in izčrpanost od pesnjenja. Naslov pesniške zbirke si je pesnik izposodil iz pisma, ki ga je leta Arthur Rimbaud leta 1781 poslal Paulu Demenyju in v njem pesnike imenoval strašne delavce. Pri Špeglu so delavci fizično izčrpani, pesnik pa kot slikar njihov trud simbolično prenaša na podobe in v besede, pri čemer ostaja bolj kot na slikah stvaren pri pesnjenju. Nad Svetinovimi strašnimi delavci visi slutnja peklenskega ustvarjanja, ki usmerja njihovo gibanje. Njegovi strašni delavci so poeti. Njihovi temni svetovi globin, ki curljajo na površje, se rojevajo v mukah in bolečinah. Za Špeglove delavce je podzemna tèma življenje, njihovi "ovni butajo v melodije notranjosti cevovoda, / drobijo rjo s pragov pajčevine". Oni, "ki pihajo v oglje, so kot orjaki, / ki se nikoli ne obrnejo med hojo" (Če ne ve, ve, če ve, ne ve). So strašni delavci pod zemljo.

Pri primerjavi protagonistov dveh popolnoma različnih pesniških glasov seveda ne gre za vsebinski, temveč za simbolni pomislek, ki pripomore k dojemanju ozračja Špeglove nove poetike. Bralec v njej sledi navdihu, ki ga je pesnik črpal iz svinčenih opilkov, prepletenih mehanizmov in industrijske juhe, iz stroja, ki zopet vstane, in iz žarenja izpušnega lonca, iz odmevov zarjavelega gobca in iz vrtoglavo brlečih luči, iz jeklenih čekanov in kompresorske črpalke. Ampak, ko pesnik predahne in "nočne ustnice izpuhnejo svetlečo paro, / pisknejo in poližejo gube na robu" (Spontano brisanje robov), spozna, da so v beli srajci objete vrednote črnega prahu. Takrat "lotosov cvet šepeta številčnici ure" (Kjer so opilki, metulja ni). Lotosov cvet ponazarja življenje, ki je lahko včasih težko in umazano. Kajti ta simbol čistosti, lepote in popolnosti zraste iz blatnega dna močvirja in v soju sončnih žarkov razpne svoje čudovite cvetne liste.

Drugi del zbirke v dvajsetih pesmih predstavlja Špeglov polet iz industrijske v metafizično pokrajino k ljubljeni duši, kjer ni nič resnično, a vendar v pesmi je. Misel nanjo je spoznanje o lepoti bivanja in bolečine, je premagovanje strahu pred minljivostjo in nadomeščanje prvinske ljubezni z modrostjo razumevanja sveta, takšnega, kot je. Kajti, "ko so vse stave položene na srce, ostane le tisti, / ki se ohrani v tišini" (Srce). Hitenje skozi dialektično srebrnino minljivega sveta se na koncu vedno ustavi. Sanje dozorijo in odidejo. Slovo je neizogibno.



Tatjana Pregl Kobe iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo