Čemu gre pripisati odlašanja s prevodi pričujočega romana, ni povsem jasno, ena izmed razlag pa bi se lahko nanašala (tudi) na ekstremni pesimizem Bernhardovega prvenca, ob katerem drugi avtorjevi romani izpadejo … manj črnogledo ali fatalistično. Bernhard, poet človeške pogube, je bil od nekdaj provokativen avtor, čigar dela so bila neločljivo povezana z njegovim tragičnim življenjepisom, ki so ga zaznamovale različne bolezni in predvsem status neželenega otroka, sina neporočene matere in očeta, ki mladega Thomasa nikoli ni priznal.

Da je preziral povojno Avstrijo ("bordel Evrope"), verjetno ne moremo pripisati njegovim biografskim detajlom kot tudi ne intelektualne megalomanije, s katero je prepojil vse svoje literarne like, tudi slikarja Straucha, protagonista Mraza, ki se prostovoljno osami v zakotni vasici Weng, kamor njegov brat zdravnik pošlje neke vrte izvidnika, neimenovanega prvoosebnega pripovedovalca, ki naj bi opazoval slikarja in zdravniku Strauchu poročal o njegovem stanju.

Mraz je, podobno kot večina Bernhardovih del, daleč od narativne jasnosti, v postmodernistični tradiciji povojne evropske literature malo koketira z dnevniško obliko, nabit je z monološkimi variacijami, zgodba se vse bolj fragmentira in priča smo vse bolj norim (in daljšim) Strauchovim monološkim traktatom, ki nadzorovalca-pripovedovalca odločno postavlja v drugi plan. Bernhardova "zimska metaforika" je v Mrazu prvič pognala v polnem cvetu; Sara Virk, avtorica spremne besede, je roman celo označila za "zimsko pravljico za odrasle".

Zagrobni Weng kot skrajno zabit in neprijeten kraj v Mrazu dejansko učinkuje kot konec sveta ali norišnica. Bernhard nam prek kopice neimenovanih in samodestruktivnih likov izriše bedo na koncu doline, prepojene s tuberkulozo, meningitisom in jetiko, odurni svet, kjer je "primitivizem dobrina". Človek je tam pri štiridesetih razvalina, misli napeljujejo k samomoru, tudi v primeru slikarja Straucha, mizoginega in protislovnega osebka, ki je v sporu z večino ljudi in prepričanji; podeželski kler denimo označi za topoumnega in ga izenači s kugo, dobrega mnenja nima niti o umetnosti in umetnikih ("so enojajčni dvojčki hinavščine, nizkotnosti, začetniškega izkoriščanja …"). Mraz s samozavestnim zamahom Bernharda, ki želi provocirati za vsako ceno, izriše portret destruktivnega in nihilističnega okolja brez primere. Da gre za eno najbolj črnogledih del evropske literature, pa ni strauchovska ekscesna izjava, temveč preprosto dejstvo.

Simon Popek