Beremo
(7)
Subjekt, ki stopa pred nas v pesmih najnovejše Zupanove zbirke, ni angažiran, etično revoltiran državljan, pripravljen na soočenje s kapitalizmom, fašizmom in globalnim segrevanjem, pač pa je arheolog tistega raja, ki se mu reče otroštvo. Foto: Cankarjeva založba

Dodaj v

Uroš Zupan: S prsti premikamo topel zrak

Ljubljana: Cankarjeva založba, 2018
21. maj 2018 ob 19:07
Ljubljana - MMC RTV SLO

S prsti premikamo topel zrak, najnovejša zbirka Uroša Zupana, bržčas ključnega pesnika poosamosvojitvenega obdobja, bi bila le težko manj modna oziroma manj usklajena s tesnobnim, razrvanim duhom zdajšnjega časa.

Če je namreč v pisanju številnih sodobnih pesnic in pesnikov – v temah in motivih, ki jih odbirajo – mogoče razbrati gravitacijski pritisk zagatne globalne družbeno-politične stvarnosti; če do bralk in bralcev vse pogosteje prihajajo pesmi, ki v način, kako govorijo, ozaveščeno vpisujejo refleksijo družbenih okoliščin, sredi katerih nastajajo; če te pesmi hočejo biti navsezadnje brane kot nesramežljiv zastavek v javni, politični debati – so Zupanove pesmi v zbirki S prsti premikamo topel zrak iz nekega drugega sveta, iz nekega drugega osončja. Subjekt, ki v njih stopa pred nas, pač ni angažiran, etično revoltiran državljan, pripravljen na soočenje s kapitalizmom, fašizmom in globalnim segrevanjem. Raje je arheolog tistega raja, ki se mu reče otroštvo. Pa arheologija – kolikor implicira razkrivanje ruševin, se pravi ostanka nekega objekta, nikoli pa objekta samega – tu najbrž ni najbolj posrečeno priklicana asociacija. Smisla poln, zaokrožen, nespremenljiv in varen svet, svet, ki se »upira rasti in osipanju,« rajski svet otroštva torej, v pričujoči zbirki ni nikakršna ruševina, ki bi jo bilo mogoče zdaj kvečjemu provizorično rekonstruirati. V ta svet je namreč mogoče na pesniški način celo ponovno vstopiti. To se sicer lahko zgodi le v precej izjemnih okoliščinah, ko za daljši hip, za mehurček časa svoje moči združijo milo vreme poznega poletja, zlata, popoldanska svetloba, vsa čutnostna kapaciteta človeškega telesa, prizadevni, agilni spomin, ki ljubeče lušči rjo z detajlov iz preteklih dni, ter bogato razvejana mreža vsakovrstnih literarnih, glasbenih in slikarskih referenc, aluzij in citatov. Takole, na primer, beremo v XVIII. pesmi iz cikla Visoki čas:

"Kdo podarja te prebliske? Lebdenje? Nenadno milost? / Širiš nosnice: nate pršijo glasba, obrazi, telesa, dotiki – / srečuješ se – ne kot oseba, bolj kot občutek – / okamniš – za hip ti je vrnjen vsak visok trenutek."

Menda tudi ni presenetljivo, da sicer na nekem drugem mestu, a v prav takem, vznesenem, malodane ekstatičnem razpoloženju, Zupanov lirski subjekt govori celo o apokatastazi, o času obnove stvarstva, kjer nenadoma »ne v jeziku ne v sanjah ni nobenega izbrisa«. Apokatastazo si Zupan res sposoja pri Svetem pismu, pri apostolu Petru, a je v tem kontekstu najbrž le treba reči, da imamo tu prej opravka z milino, vpisano v čisto materialnost tostranstva, v razkošje barv, šumov, vonjev, okusov in oblik tega sveta, kakor z milostjo, ki bi prihajala od onkraj. V pričujočih pesmih namreč ni videti krščanskega Odrešenika, ki se žrtvuje za naše grehe, ki šele s svojo smrtjo odkupi naše življenje. Namesto tega je le neskončno dragocena zmožnost za nekaj hipov resnično, polno, eksistencialno zavezujoče »videti oblake, čutiti veter, / sončno svetlobo, barve noči / in slišati človeške glasove, / ki so predvsem glasovi otrok.«

Vse to še ne pomeni, da v zbirki S prsti premikamo topel zrak ni tudi temnejših tonov, življenjskih porazov, ran in melanholije – v to, drugačno dojemanje sveta je navsezadnje mogoče kvečjemu tu in tam vstopiti, nikakor pa se v njem ni mogoče stalno naseliti –, a, gledano scela, tako oblega, blagega, srečnega sveta v Zupanovem pesništvu bržčas še nismo videli. Seveda si ni težko predstavljati, da bo del bralk in bralcev to poezijo zdaj zavrnil kot konservativno, kot družbeno neodgovorno, kot gluho za stisko našega časa. Toda presojati pesem predvsem ali celo izključno po kriteriju njene ubranosti z žgočimi potrebami zgodovinskega trenutka, sredi katerega je nastala, se zdi nekako ozko, moralistično. Ne; moji pomisleki, kolikor jih je, gredo v neko drugo smer. Občutek imam namreč, da je bil v oblikovanju, v gnetenju svojih pesniških podob, v njihovem povezovanju, v zanesljivosti svoje izreke Zupan kdaj poprej že natančnejši, preciznejši, za malenkost bolj potrpežljiv. V tonu, s katerim te pesmi govorijo, pa je menda nekaj očaranosti nad lastno modrostjo in globino, ki bi se ji bilo, domnevam, najbrž moč tudi ogniti. A po relativnem razočaranju Avtomobilskega bluza, Zupanove prejšnje zbirke, se zdi S prsti premikamo topel zrak dobrodošla knjiga.

Goran Dekleva, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)
Prijavi napako
Komentarji
Bivši uporabnik
# 22.05.2018 ob 12:28
Najrajši imam pa take - neargumentirane - napade izza ovinka, kot je Markinhov, ki več kot o čemerkoli drugem sploh povedo o samem napadalcu/džihadistu :-) Kakšno pomanjkanje ljubezni ali priznanja te je pognalo v ta komentar? Ljubila te mamica, Markinho...

Zupanovo knjigo sem prelistal, bil prijetno presenečen, zdaj jo bom pa resno prebral - prej, preden sem se namenil. Deklevova knjižna ocena je (tako kot skoraj vedno) točna. Za te čase (in če upoštevam, da je še mlad) presenetljivo je, da je (za razliko od številnih, ki bi radi umerjali hlače drugim!) zelo razgledan. Druga kritičarka, ki jo tu (= na portalu sfižene slovenščine) prav rad berem, ker ne mlati prazne slame in ne cvetliči tjavendan, je Tina Kozin.

Pa zdravi ostanimo.
Bivši uporabnik
# 23.05.2018 ob 11:24
@SDS 75,

Ajoj, ekscelenca pravoverni inkvizitor :-) Bi me pa kar v žlici vode utopil, jelde (če bi ti okoliščine šle na roko, bi me pa na prevzgojo spakiral, a ne).
Bivši uporabnik
# 23.05.2018 ob 21:47
Pozabil dodati: to knjigo se splača vzeti v roke.
Bivši uporabnik
# 23.05.2018 ob 21:44
P.S.
Prebral!
In nisem čisto prepričan, da je kritik tokrat ujel pravi ton te knjige.
Moje (zgolj subjektivno) mnenje.
Bivši uporabnik
# 23.05.2018 ob 11:24
BTW, moj nick je z malo.
Kdo ima enak nick z veliko, pojma nimam.
SDS75
# 22.05.2018 ob 20:18
Ja, pravi se oglaša ... Oleander ;)
Markinho
# 22.05.2018 ob 08:52
Ključni pesnik poosamosvojitvenega obdobja? Pa ti, Goran Dekleva nimaš pojma o poeziji. Ukvarjaj se s čim drugim, ne s kritiko, ker delaš škodo literaturi. Tako kot dela Uroš Zupan s svojimi dolgočasnimi pesmimi škodo poeziji.
Kazalo