Drugo
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4,7 od 73 glasov Ocenite to novico!
|Cesar Franc Jožef I., - junak in poraženec mesta Ljubljane.
Cesar Franc Jožef I. - junak in poraženec mesta Ljubljane. Foto: Iz arhiva Andreja Mraka
Ulice, razglednice, Ljubljana nekoč
Nekdanji azil Franca Jožefa I. za neozdravljive bolnike, pozneje ženska bolnišnica in porodnišnica, še danes služi svojemu namenu. Foto: Vlastja Simončič
Ulice, razglednice, Ljubljana nekoč
Nadvojvoda Evgen - v Ljubljani je dobil in izgubil ulico, most in razgledišče na gradu. Foto: Iz arhiva Andreja Mraka
Drama
Zagato z nemškim imenom jubilejnega gledališča so rešili s slovenskim dotiskom – zdajšnja Drama v stari podobi. Foto: Iz arhiva Miloša Mikoliča
Ulice, razglednice, Ljubljana nekoč
Stavba Tonhale nemškega Filharmoničnega društva, kjer danes domuje Slovenska filharmonija. Foto: Iz arhiva Andreja Mraka
Ljubljana nekoč
Slovenski trg še brez cesarskega spomenika je danes preurejen v Miklošičev park s spomenikom tega jezikoslovca. Foto: Iz knjige Pozdravi iz Ljubljane
Ljubljana nekoč
Nekdanje cesarjevo (Francovo), danes pa pisateljevo (Cankarjevo) nabrežje pred uravnavo Ljubljanice. Foto: Iz arhiva Miloša Mikoliča
Ljubljana nekoč
Nekdanji jubilejni, danes Zmajski most z napisom še spominja na 40-letno vladavino Franca Jožefa. Foto: Iz knjige Pozdravi iz Ljubljane
Ljubljana nekoč
Obrtna šola na nekdanji cesti nadvojvode Evgena. Danes deluje kot gimnazija Antona Aškerca, po katerem so leta 1919 preimenovali tudi cesto pred njo. Foto: Iz arhiva Miloša Mikoliča
Cesarja Jožefa, danes Krekov trg v stari podobi.
Cesarja Jožefa, danes Krekov trg v stari podobi. Foto: Iz arhiva Miloša Mikoliča
Ulice, razglednice, Ljubljana nekoč
Kasarna Franza Jožefa na razglednici, poslani leta 1903. Foto: Iz knjige Pozdravi iz Ljubljane
Ulice, razglednice, Ljubljana nekoč
Vojašnica na Metelkovi – enkrat kot Kasarna Franca Jožefa drugič pa vojvode Mišića zapisani vsakič v svojem jeziku. Foto: Iz arhiva Miloša Mikoliča
Današnja Cankarjeva, prej Franca Jožefa, potem pa Aleksandrova cesta.
Današnja Cankarjeva, prej Franca Jožefa, potem pa Aleksandrova cesta. Foto: Iz knjige Pozdravi iz Ljubljane
Iz Slovenskega naroda
Tavčarjev predlog za imenovanje ljubljanskih mostov, 7. 3. 1916 v Slovenskem narodu. Foto: Arhiv NUK

Dodaj v

Kako so Ljubljančani "pospravili" za Habsburžani in se prikupili novim oblastnikom

Zamenjava imen ljubljanskih ulic po prvi svetovni vojni
10. marec 2012 ob 15:55
Ljubljana - MMC RTV SLO

Cesta, imenovana po cesarju Francu Jožefu, je bila ena najbolj priljubljenih točk Ljubljane, prestolnice dežele Kranjske.

Vodila je v ravni črti od hotela Malič (bolj znanega kot Stadt Wien, zdaj pa tam kraljuje blagovnica Nama) proti Tivolskemu gradu. Ob njej sta, vsaka na eni strani, stali dve - za slovensko kulturo sila pomembni stavbi; na levi Deželno gledališče, postavljeno leta 1892, na desni pa štiri leta mlajši Narodni dom. Med znamenitostmi mesta tudi njiju opisuje Kažipot: Ljubljana, Gorenjsko, Notranjsko s Postojno, Dolenjsko, Trst, ki je izšel julija leta 1914.

Knjižica je bila prvenstveno namenjena udeležencem tretjega slovenskega vsesokolskega zleta, ki bi moral potekati v mesecu avgustu. Prireditev je žal odpadla, saj je avstrijska vlada zaradi napetosti po sarajevskem atentatu zborovanje prepovedala. S tem je založnico, Slovensko sokolsko zvezo, ki si je zaradi napovedane udeležbe domačih in tujih gostov obetala razprodajo naklade, spravila v hudo zadrego.

Književni ocenjevalec dnevnika Slovenski narod je zato 25. julija skušal bralce kljub vsemu navdušiti za nakup tega dela z utemeljitvijo, da ima trajno vrednost in naj bi torej služilo še poznejšim časom. Vendar se je tudi v tem pogledu Kažipota držala smola, saj so namreč nekateri podatki že v kratkem času zastareli. Spremembe so se ponekod zgodile že v času štiriletne svetovne vojne, po njej pa je moral uporabnik v ta turistični vodič vnesti korenite popravke. Ti so se večinoma nanašali na cesarsko rodbino Habsburžanov, pa tudi na vse, kar je kakor koli dišalo po propadli avstro-ogrski monarhiji.

Natanko pet let po izidu Kažipota, julija 1919, je namreč po ljubljanskih ulicah vel že čisto drugačen veter. Novo stanje je pokazalo, da so Ljubljančani dodobra opravili s severnimi sosedi in se blagohotno poklonili novim oblastnikom, ki so prihajali iz južnih krajev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Pa poglejmo, kako.

Ljubljanske ulice - danes Jožefova, jutri Aleksandrova
Cesta Franca Jožefa je bila julija 1919 preimenovana v Aleksandrovo. Za časa italijanske okupacije so ji dali ime 3. maja, pač po datumu, ko so ljubljansko provinco priključili h Kraljevini Italiji. Leta 1946 je dobila ime Cankarjeva cesta in kot takšno jo poznamo še danes.

Tudi Marije Terezije cesta, ki je vodila od križišča Pri figovcu proti Gorenjski, je svoje ime obdržala zgolj do julija 1919. Tedaj so jo preimenovali v Gosposvetsko. Med italijansko okupacijo so ji nadeli ime Cesta Arielle Rea, po njihovi državljanki, žrtvi slovenskega odporniškega gibanja v eni tamkajšnjih gostiln. Po osvoboditvi je spet dobila staro ime.

Od ceste Marije Terezije se je nasproti evangeličanske cerkve odcepila Cesta na Rudolfovo železnico. Leta 1870 je namreč stekla železnica tudi proti Gorenjski, ki so jo posvetili prestolonasledniku Rudolfu, sinu cesarja Franca Jožefa I. Poleti 1919 so jo preimenovali v Cesto na Gorenjsko železnico, a samo za štiri leta. Na novo je zaživela kot Vošnjakova, kar se je ohranilo do danes, čeprav je zdaj močno skrajšana.

V začetku 20. stoletja je na parceli nemškega viteškega reda ob starem rimskem zidu na Mirju zrasla nova obrtna šola. Največ zaslug za prepustitev zemljišča mestu Ljubljani je imel nadvojvoda Evgen, veliki mojster križevniškega reda. Po njem so imenovali novo cesto pred šolo, ki je prej nosila ime Obrtna cesta. Leta 1919 so cesto Nadvojvode Evgena namenili pesniku Antonu Aškercu, kar velja še danes, ko nosi po njem ime tudi nekdanja obrtna, pozneje tehnična šola.

Med Karlovško in Streliško cesto je za grajskim gričem v smeri proti Dolenjski vodila Gruberjeva cesta. Leta 1912 so jo preimenovali v Nadvojvode Friderika cesto. Ta je bil poveljnik avstro-ogrske armade in se je Slovencem še posebno prikupil med prvo svetovno vojno. Kljub temu so po vojni odpravili njegovo ime in cesto imenovali Za gradom. Danes tamkaj teče razširjena in podaljšana Roška cesta.

Ob Streliški cesti je nekdaj stala Elizabetna otroška bolnica, imenovana po cesarici Elizabeti - Sissi, ki je dala tudi ime Elizabetni cesti. Ta je potekala med Streliško in Poljansko cesto. Po prvi svetovni vojni so jo preimenovali v Zrinjskega cesto, po hrvaškem protiavstrijskem zarotniku Petru Zrinjskem. Dandanes nosi ime Ulica Janeza Pavla II.

Od Streliške ceste je proti Domobranski vojašnici vodila Kuhnova cesta. Ime je dobila po baronu Kuhnu, pokrovitelju 17. pehotnega polka. Leta 1919 so ji dali ime Cesta vojvode Mišića. Ta je bil poveljnik vojske Države SHS, za časa italijanske okupacije se je imenovala Peruškova cesta, po vojni pa Šaranovićeva ulica. Danes nosi ime Zemljemerska ulica.

Na šentpetrskem koncu je od ceste sv. Petra (danes Trubarjeve) proti vojašnici na Metelkovi vodila Radeckega cesta. Ime ji je dal maršal Radetzky, stari vojskovodja avstrijske vojske. Leta 1919 so jo preimenovali v Vidovdansko, po znanem srbskem narodnem prazniku. Svoje ime je ohranila do danes.

Tudi na trgu so se stari cesarji umikali novim kraljem
Sejemsko prizorišče pod Ljubljanskim gradom je leta 1876 dobilo ime Cesarja Jožefa trg. Že štirinajst dni po nastanku nove Države SHS, pa se je stari cesar Jožef II. umaknil srbskemu kralju Petru. Za tega so potem našli pripravnejši prostor pred sodno palačo, trg pod gradom pa 15. julija leta 1919 dodelili Janezu Evangelistu Kreku, ki tamkaj 'domuje' še danes.

V novem delu Ljubljane, ki je nastal po potresu aprila leta 1895, je ob Miklošičevi cesti zrasla sodna palača. Pred njo so zasadili obširni park in mu dali ime Slovenski trg. Ko je 1. decembra 1918 nastala nova država, so že čez štirinajst dni trg imenovali po tem datumu. Poleti 1919 pa so ga preimenovali v trg kralja Petra, ki je do tedaj domoval pod grajskim gričem. Italijani so mu nadeli ime Rimski trg, osvoboditelji pa Dapčevićev trg. Sledilo je preimenovanje v Marxov park in na koncu v Miklošičev park.

Čez Ljubljanico so jo mahnili po …
Na Ljubljanici je bilo pred prvo svetovno vojno pet mostov, ki so poleg domačih imen imeli tudi gosposke nazive. Nov šentjakobski most, zgrajen pred vojno, so 7. marca leta 1916 sklenili imenovati po nadvojvodi Frideriku. Ta sklep so 15. julija 1919 odpravili. Nadvojvoda Evgen pa naj bi dal ime novemu šentpetrskemu mostu, a ga je doletela enaka usoda kot prejšnjega.

Most, ki je čez Ljubljanico vodil med Stritarjevo ulico in Marijinim trgom, so postavili že leta 1842 in se je imenoval Frančev most po prestolonasledniku Francu Karlu. Leta 1919 so ga preimenovali v Frančiškanski most. Arhitekt Jože Plečnik mu je leta 1932 prizidal še dva vzporedna kraka in ta kotiček Ljubljane spremenil v priljubljeno Tromostovje.

Med Kopitarjevo ulico in Resljevo cesto je občina Ljubljana leta 1901 postavila železobetonski most. Posvetili so ga 40-letnici (1848-1888) vladanja cesarja Franca Jožefa I. in je zato imenovan Franz Josef I. Jubiläumsbrücke oziroma Franca Jožefa I. jubilejni most. Julija 1919 so mu vzeli cesarski naslov in ga spremenili v Zmajski most.

Zdajšnje Cankarjevo nabrežje, ki se vleče od čevljarskega (prej Hradeckega) mostu do Tromostovja, se je včasih imenovalo Francevo Nabrežje - po cesarju Francu I., očetu prestolonaslednika Franca Karla, ki mu je bil posvečen Frančev most. Ivan Cankar si je preimenovanje prislužil 15. julija 1919, dobrega pol leta po svoji smrti.

Javne ustanove
Deželno gledališče se je razdelilo na dva dela. V stari stavbi je ostala opera, danes SNG Opera in balet Ljubljana, gledališki del pa se je preselil na Erjavčevo cesto v stavbo nemškega jubilejnega gledališča Kaiser Josef Jubiläumstheater. Danes tam domuje SNG Drama.

Deželni muzej Rudolfinium je opustil imenovanje po tem avstro-ogrskem prestolonasledniku. Nemško društvo Casinoverein je bilo razpuščeno. V njegovo stavbo Kazina se je vselila komanda dravske divizije in kavarna Zvezda. Danes služi kulturno-znanstvenemu namenu. Nemško glasbeno društvo Philharmonische Gesellsghaft je kot tako nehalo delovati in bilo priključeno Glasbeni matici. Stavba je zdaj v lasti Slovenske filharmonije.

V deželni dvorec na robu Kongresnega trga se je naselila novoustanovljena univerza, ki je kmalu dobila ime po kralju Aleksandru, pozneje pa tudi po Edvardu Kardelju. Danes je brez posebnega poimenovanja.

Franca Jožefa I. mestni dekliški licej na Bleiweisovi, danes Prešernovi cesti, je opustil poimenovanje. Stavba je služila dalje šolskim namenom. Po vojni je bila v njej vojaška bolnica, potem etnografski muzej, zdaj pa zunanje ministrstvo. Franca Jožefa I. azil za neozdravljivo bolne je opustil poimenovanje in tudi nehal delovati. Stavbo je država leta 1923 preuredila v bolnico za ženske bolezni. Stavba na Šlajmerjevi ulici še služi zdravstvenemu namenu v sklopu porodnišnice.

Čez noč izginula kipa Radeckega
Spomenik grofu Radeckemu - prvi iz leta 1882 pri Gradu Tivoli, in tisti (1860) v parku Zvezda na Kongresnem trgu - sta bila skupaj z zgornjim delom spomenika cesarju Francu Jožefu, ki je stal na Slovenskem trgu, odstranjena v noči s silvestrovega leta 1918 na novo leto 1919. Na podstavek cesarjevega spomenika so pozneje namestili kip Frana Miklošiča, ki v parku pred sodiščem stoji še danes. Spomenik Anastasiju Grünu, pesniku s pravim imenom Anton grof Auersperg, pa je bil delno poškodovan 6. januarja 1919. Danes grofovo podobo nadomešča nabožno znamenje Marije pomočnice. Stoji na vogalu križniškega zidu na Trgu francoske revolucije. Prav tako so odstranili cesarjev kip, ki so ga na gradu postavili med prvo svetovno vojno.

Vojašnice nekoč in danes
Topničarska vojašnica ob Dunajski cesti za Bežigradom je bila preimenovana v vojašnico regenta Aleksandra. Pozneje je bila to kasarna Ljube Šercerja. Danes je podrta. Domobranska vojašnica na Domobranski (danes Roški) cesti je bila preimenovana v vojašnico kralja Petra. JLA jo je imenovala Kasarna maršala Tita, danes je v njej srednja ekonomska šola.

Pehotno vojašnico, imenovano tudi Franz Josef Infantriekaserne na Metelkovi ulici so preimenovali v Kasarno vojvode Mišića. V času JLA je postala Vojašnica 4. julija. Danes tam domujejo Etnografski muzej, Muzej sodobne umetnosti in kulturno območje Metelkova mesto.

Sic transit gloria mundi pravi latinski pregovor. Ali po naše: Tako mine slava sveta. Ljubljanski župan dr. Ivan Tavčar je ravno v tem času leta 1916 odbornike navduševal za imenovanje dveh mostov in grajskega razgledišča po nadvojvodama Evgenu in Frideriku. Tri leta pozneje pa je prav on sodeloval pri odpravi tega sklepa, prav tako pa tudi pri tem, da se odvzame častno meščanstvo generalu Borojeviću, ki je skupaj z Evgenom dve leti uspešno zadrževal Italijane na bojišču ob Soči. Ampak to jima po končani vojni ni prav nič pomagalo. Mestni očetje imajo namreč vedno prav in dobro vedo, koga je treba kovati v zvezde, koga pa odpraviti na smetišče zgodovine.

Andrej Mrak

M. K.
Prijavi napako
Komentarji
Tunček
# 10.03.2012 ob 16:25
Izvrsten članek, se vidi, da se je avtor res poglobil. Čestitke!
TeksViler
# 10.03.2012 ob 20:57
Ampak meni bi se zdelo pa fajn, če bi še danes imeli cesto Franca Jožefa, Marije Terezije, Titovo, ulico Petra I. Zedinitelja... Vse to nas je naredilo za to, kar smo.
polo
# 10.03.2012 ob 16:05
in potem je prišla revoclucija...
___________
in z njo Kidrič,Kardelj,Tito...
polo
# 10.03.2012 ob 22:19
Svetozar Borojević oo Bojne je bil res klasni častnik..feldmaršal...edini nenemški..
žal je bil eden od tistih,ki niso bili na "pravi" strani v svojem času..nekako bi ga lahko primerjali z Erwinom Rommlom v 2.sv.vojni..
skratka Borojević je bil izvrsten čatnik,ki je držal fronto do konca vojne,čeprav je bila vojska AO povsem na psu in so se narodi že odkrito razglaševali neodvisnost...bil je do konca življenja zvest monarhiji...
a so se ga ob smrti praktično odpovedali vsi..Dunaj,Zagreb,Ljubljana...
ena zelo briljantna vojaška osebnost s tragičnim in žalostnim koncem..

nedvomno si tak človek zasluži spomenik..
predvsem zaradi mojstrstva svojega poklica...pa tudi etike in lojalnosti(prisege) kar je seveda za vojaka najpomembnejša stvar...
ak
# 10.03.2012 ob 16:48
fajn in zanimiv članek. hvala.
Jožeine
# 10.03.2012 ob 18:22
Sicer pa se jim očitno še sanjalo ni v kak drek rinejo z južno-slvani iz urejene države Hazburžanov...
virgino
# 10.03.2012 ob 15:58
...in potem je prišla revoclucija...
sejnik
# 10.03.2012 ob 17:40
@Arnolfus
se strinjam, ne glede na to, da Domobranska cesta in vojašnica nimata zveze z domobranci iz 2. vojne, ampak izvirata še iz AO
velenjcan
# 10.03.2012 ob 19:34
Borojevića (ne Borovića) so prej vsi hvalili, potem so se ga pa vsi odrekli, kot da bi bil on kriv za izgubljeno vojno.

Če nič drugega, bi se mu spodobilo dati ulico v Ljubljani - brez njega bi bila namreč italijanska meja nekje tam, kjer je bila po prvi vojni.
politik kritik
# 10.03.2012 ob 19:25
Škoda, vsaj kako pomembno ulico bi lahko nazaj preimenovali nazaj po Cesarju...
jackm8
# 10.03.2012 ob 17:44
Pohvale za članek.
SteVsiNeumni?
# 10.03.2012 ob 17:24
Vse kar je v LJ lepega je iz časa Franca Jožefa!
ledzeppelin
# 11.03.2012 ob 11:45
Marija Terezija bi si zaslužila najmanj en velik spomenik, ulico pa itak. Ženska nas je nahranila, izobrazila in vzpostavila je nek red.
stein
# 11.03.2012 ob 13:30
bozz@
S teboj se popolnoma strinjam. Nekateri bi pač radi zatajili svojo lastno zgodovino in preteklost. Ne razumem, zakaj so(smo) izbrisali Marijo Terezijo, Svetozarja Borojevića, Franca Jožefa, nadvojvodo Janeza ....nismo pa npr. Napoleona, ki je bil nekoč med našimi ljudmi najbolj osovražen in nezaželen. Nekateri med zgoraj naštetimi so v naše kraje prinesli napredek, izobraževanje, agrarne reforme, kataster, ceste, južno železnico, bohinjsko progo, itd...... Daleč od tega, da je bilo takrat vse lepo in prav, a Habsburžani so bili skoraj tisočletje del nas in mi del njih. Ta monarhija je bila tudi naša monarhija in ko sem bil še otrok, sem premnogokrat z veseljem prisluhnil še živečim starejšim, ki so vedeli o monarhiji povedati marsikaj zanimivega in dobrega. Točno tako, o tisti monarhiji so imeli povečini dobro mnenje in razlagali, da sta takrat vladala 'red in pravičnost'
malamalca
# 11.03.2012 ob 07:45
Odličen članek. Še več takšnih!
hervard
# 10.03.2012 ob 23:50
Od vseh je najbolj zaslužen Borojevič. Avstroogrski generalštab je namreč načrtoval fronto proti italjanom na Savi in Dravi. Borojevič pa je vtrajal na Soči čeprav v uspeh te fronte ni nihče verjel razen njega. Ko je prišel v Postojno kjer je imel štab je napisal: V začetku ni bilo ničesar. Nobenih divizij, nobene fronte nobenih utrdb. Najprej sem si kupil papir in svinčnik in karto za vlak, ter začel z delom.
V primeru fronte na Savi bi bili italjani leta 1916 v Ljubljani in zgodovina Slovenije bi bila bistveno drugačna kot je bila. Brez Karađorđevičev, Titov, partizanov in najbrž tudi brez osamosvojitve....bili bi zgolj ena od italjanskih provinc tako kot je Trst, Benečija ali Rezija....
Prva svetovna vojna je zasejale seme tudi za drugo svetovno....
virgino
# 10.03.2012 ob 16:25
... in kulturno-sociološki genocid nad slovenci...
Arnolfus
# 10.03.2012 ob 16:05
Da pa Domobransko cesto preimenuješ v Roško, si pa lahko samo bolan.
nigamulca
# 11.03.2012 ob 01:34
Vsekakor krasen prispevek...si želim še več takih!...tudi o drugih krajih

Kar se tiče poimenovanja ulic - nadvse sporno je poimenovati ulice po osebnostih, pa naj bodo to politiki, kulturniki ali "zaslužni" ljudje.

Ker zgodovina je znanost, ki je orodje v rokah zmagovalcev. Vsako zgodovino se da prirediti.
To se dogaja ravno zdaj, ko narod ne ve, kdo je zmagal - rdeći ali beli, kdo je bolj zaslužen, kdo ima bolj prav....v Jugi smo se učili, da so partizani bili "tradobri"...kar naenkrat smo se začei učiti, da je pravzaprav obratno...to je trajalo okoli 18 let, dokler ni prišel na oblast Pahor, in kar naenkrat smo se spet znašli pri partizanih...sedaj je situacija spet obratna - prej dobri so sedaj slabi in obratno...
A smo ljudje res take ovce, da tem ljudem brezpogojno verjamemo in zaupamo vodenje države???
V glavnem so vsi isti...svinjakarji na položajih, ki skrbijo za nadaljevanje svinjakarjev (na katerokoli stran se že pač obrnejo...vseeno je)
Santiana
# 10.03.2012 ob 19:25
Super članek, veseli me tudi, da ste mu dodali slike Ljubljane iz 19/začetka 20 stoletja, ki sem jih iskala že nekaj časa. Prav tako iščem podatke o izoru, zgodovini, življenjih znanih ljubljanskih družin, o vsakdanjem življenju pred prvo svetovno vojno in med vojnama. Če kdo ve za kar koli uporabnega v zvezi s tem, se priporočam.

@Jožeine, tujec je tujec, pa naj bo iz rodbine Habsburških ali južnoslovanskih.
sintaksa
# 10.03.2012 ob 17:00
kaj je fantje, pojdite na ulico pa govorite to, če ste face.
stein
# 30.03.2012 ob 10:15
madejtemir..dmejz..@
Slovenci nismo bili hlapčevski narod, temveč smo bili del monarhije. Do časov Napoleona je bil 'narod' praktično neobstoječ termin. Bili so plemiči, mestni gospodje, kmetje, hlapci...ki so govorili različne jezike in bili kranjci, korošci, tirolci, moravanci.... Torej vaše površno pisarjenje o tistih časih izhaja predvsem iz vašega ideološkega prepričanja in napačnega interpretiranja, nepoznavanja oz. (ne)razumevanja zgodovine. Naj vas samo spomnim, da so v času velikonemških meščanskih uporov na Dunaju, cesarja reševali Hrvati, Kranjci(Slovenci), Tirolci...in ga tudi rešili pred besnimi nemškim meščanstvom:)
dmejz
# 11.03.2012 ob 19:07
Ker enosmern hlapčevski člank. Vse kar je bilo poimenovano po avtrijskih gospodarjih je bilo bolje od sedanjih poimenovanj. In potem skuša nas Ljubljančane in Ljubljano-mesto heroj, prikazati kot ljudi brez hrbtenice, ki se obračajo po vetru.
madajtemimir
# 11.03.2012 ob 13:49
Ah, Bečki konjušari. Ni važno kaj smo, kako z nami delajo, samo da smo v svojih glavah del "veličine", čeprav v zgodovini vselej nesramežljivo odrekane prav iz strani samovšečne Dunajske gospode. Glede tega smo Slovenci res unikat.
bozz
# 11.03.2012 ob 11:58
Sem odločno proti, da se zaradi spremembe politične klime odstranja kakršnekoli spomenike, pa naj gre za partizanske, domobranske, jugoslovanske, nemške, italijanske, cerkvene ipd. Na ta način smo zakompleksani Slovenci v preteklosti precej osiromašili kulturno izročilo naših krajev.
Tak
# 11.03.2012 ob 10:01
favory

Glede meje po 2 sv. vojni se popolnoma strinjam da so zaslužni samo poartizani
Če ne bi po Trstu in okolici delali takih svinjarij in pustili toliko trupel bi bil Trst slovenski
Tako pa smo plačali velik davek na njihov račun
crusader
# 16.03.2012 ob 16:21
tale franc jožef je bil bolj ena lutkica, k je bil v glavnem za okras, so ga meli pa slovenci (na koncu) radi (čeprav ko je en madžar hotu narest atentat nanj se je v slovenskih krogih govorilo "škoda da je zgrešil), tako kot imajo slovenci nasploh v politiki najraje tiste ki v njej v bistvu o ničemer ne odločajo
favory
# 10.03.2012 ob 20:14
brez njega bi bila namreč italijanska meja nekje tam, kjer je bila po prvi vojni.

No, tukaj pa si ga polomil na polni črti. Kaj je imel Borojević s tem, da se po 2. svetovni vojni meja premaknila? To je zasluga partizanov...pa če butlji zaradi tega še vedno skačejo v zrak. Bi si pa Borejević zagotvo zaslužil ulico ali trg zaradi njegovih zaslug v 1. svetovni vojni..če bi Italijani prodrli bi že takrat okupirali več kot pol Sovenije , če ne celo celo...se pravi, vsaj Kranjsko. Dobro, ne sme se špekulirai kaj bi bilo, če bi bilo...ampak Borojević si zagotovo zasluži vsaj obeležje.
Kot pa razmišljajo aktualne oblasti, bodo raje Roško spet preimenovai v Domobransko, Gosposvetska pa ima to srečo, da je z imenom versko obeležena...drugače bi jo vneti borci proti komunizmu preimenovali v italijansko ime...cesta (via?) Arielle Rea, kot žrtvi komunističnega terorja.
Rougier
# 10.03.2012 ob 16:48
A zokijevega stadiona pa še ni bilo takrat?
Kazalo