Za nagrade Prešernovega sklada pa so nominirani plesalec Anton Bogov, multimedijska umetnica Ema Kugler, skladateljica Urška Pompe, skladatelj Bor Turel, arhitekta Vesna in Matej Vozlič in fotograf Jane Štravs, vsi za ustvarjanje v zadnjih dveh letih, ter Marko Peljhan za MakroLab, Jože Slak Džoka za razstavo Slike za slepe, Primož Čučnik za zbirko Sekira v medu, Aleš Šteger za pesniško zbirko Knjiga reči, Suzana Tratnik za zbirko Vzporednice in ansambel Trutamora Slovenica za albuma Zvočnost slovenske duše in Od Miklavža do treh kraljev.

Leto 2006 - Matičičevo leto
Janez Matičič je bil letos že večkrat v središču pozornosti, saj obhaja visok jubilej - 80 let, česar se je spomnil tudi Simfonični orkester RTV Slovenija, ki mu je 21. novembra posvetil slavnostni koncert. Na njem so izvedli deset slavljenčevih skladb, Matičič pa se jim je pridružil tudi na odru. Prešernova nagrada le dopolnjuje njegovo zbirko priznanj, v kateri je že od leta 1981 tudi nagrada Prešernovega sklada za Koncert za violino in orkester. Ob tem se lahko Matičič pohvali tudi z nagrado mednarodnega natečaja za kompozicijo Prince Rainier de Monaco, odlikovanjem z redom Croix de chevalier, ki ga je leta 1970 prejel v Parizu, in prvo oceno mednarodnega natečaja elektrozvočne glasbe v Bourgesu.

Kaj je treba vedeti o Matičiču?
Janez Matičič se je rodil leta 1926 v Ljubljani. Leta 1950 je na Akademiji za glasbo diplomiral iz kompozicije, kontrapunkta, glasbene analize in klavirja. Po nekaj letih, ko je bil predavatelj na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani, je študij nadaljeval v Parizu. Tam je spoznal nujnost preobrazbe k novim tehnikam skladanja. Impresionistične prvine, zlasti izreden čut za barvne odtenke, ritmično pisanost in z glasbenim erosom ustvarjeno prelivanje dinamičnega razpleta muzikalnih idej so skladatelju omogočili odkrivanje novih izraznih možnosti. Dokaz vsestranskosti njegovega ustvarjanja so tudi elektrozvočne skladbe, ki so bile novost v slovenski glasbeni literaturi.

Ob Borštnikovem prstanu še Prešernova nagrada
Najvišja nagrada, s katero se je lahko do zdaj pohvalil Radko Polič - Rac, pa je bil Borštnikov prstan, ki si ga je nadel leta 2002, tako kot drugi letošnji Prešernov nagrajenec pa se je tudi Polič že veselil nagrade Prešernovega sklada. Žirija je ob podelitvi Bošrtnikovega prstana o članu igralskega ansambla ljubljanske Drame zapisala, da je najizrazitejša značilnost njegove igre provokativnost, subverzivnost. "Poličeva igra je enkratna, samosvoja prav zaradi njegove sposobnosti, da razpre in znotraj upodabljane usode suvereno preigra navidez izključujoče se skrajnosti. Ta značilni Racov način oblikovanja vloge pa ni shematičen, stereotipen. Vodi ga zanesljiv, morda nezaveden, a nezmotljiv občutek za oblikovanje celovite človeške usode," so leta 2002 pohvalili igralca.

Stotnija gledaliških in pol toliko filmskih vlog
Radko Polič, ki ga je zdaj mogoče videti v Alamutu v ljubljanski Drami, Maški na vroči pločevinasti strehi v mariborski Drami in v Kvartetu v MGL-u, je oblikoval okoli 100 gledaliških in 50 filmskih vlog. Med njegovimi najbolj hvaljenimi vlogami so bili Baltazar v Hiengovi igri Osvajalec, Vetrin v Hiengovem Izgubljenem sinu, Zoran v Jovanovićevi Osvoboditvi Skopja, Murovčan v Zajčevem Vorancu, Doktor Poročevalec v Smoletovem dramoletu Zlata čeveljčka, Pavel v dramatizaciji Kocbekovih novel Strah in pogum, Wallenstein v Šeligovi Ani, Diesel v Svetinovi drami Lepotica in zver, Dedal v Jančarjevem Dedalusu, Nino v Svetinovem in Pandurjevem Babylonu, Julij Cezar v dubrovniški uprizoritvi istoimenske Shakespearove drame in Norec v Kralju Learu, priznanje pa si je zaslužil tudi kot Rihard v Shakespearovi tragediji Rihard II. in Jerman v Cankarjevih Hlapcih.

Za svoje številne vloge si je Rac ob že omenjenih nagradah prislužil tudi pet Borštnikovih nagrad, dve Sterijevi nagradi, zlat lovorjev venec na sarajevskem festivalu MES, Župančičevo nagrado in nagrado za najboljšo uprizoritev na Festivalu monodrame na Ptuju.

Devet dni kasneje kot prejšnja leta
Upravni odbor Prešernovega sklada je ime dobitnikov najvišje nagrade, ki jo je mogoče v Sloveniji dobiti za umetniško ustvarjanje, sporočil z nekajdnevno zamudo v primerjavi s prejšnjimi leti, ko je bilo v navadi, da se ime dobitnikov, ki sta lahko največ dva, sporoči na obletnico Prešernovega rojstva.

Naslednika Milana Dekleve in Karpa Godine bosta nagrado prejela 7. februarja, ko bodo znani tudi dobitniki nagrad Prešernovega sklada. Glede na pravilnik o podeljevanju nagrad jih je lahko največ šest, medtem ko sta lahko dobitnika Prešernove nagrade največ dva.

Škarje in platno imajo v rokah:
O nagrajencih odloča upravni odbor, ki v zdajšnji sestavi deluje od leta 2004. Predseduje mu Dušan Jovanovič, državni zbor pa je v odbor imenoval še Matjaža Barba, Mateja Bogataja, Borisa Cavazzo, Matjaža Fariča, Marino Gržinič Mauhler, Majo Haderlap, Aleša Jana, Matjaža Klopčiča, Tomaža Lorenza, Ranka Novaka, Andreja Smrekarja, Petro Vidali, Vojka Vidmarja in Aleša Vodopivca.