Na 14. izdaji festivala Mesto žensk, je tudi to eno od vprašanj, s katerim se ukvarjajo predstavljajoče se umetnice, glasbenice in teoretičarke. Pravzaprav so to vprašanje že presegle, saj je surovo sožitje med živalmi, naravo in kulturo rdeča nit festivala, katerega dogodki so se preselili tudi izven strogo urbanega okolja prestolnice v Živalski vrt in park Tivoli.
S popestritvenimi tehnikami, s katerimi bogatimo življenja živali (animal enrichment) v ujetništvu, domači reji, pa tudi hišnih živali, se v Sloveniji ukvarja Breda Kralj, sicer tudi oblikovalka, scenografka, kostumografka ter avtorica gledaliških performansov. Svoje delo in ustvarjanje programov za izboljšanje počutja živali v živalskih vrtovih je obiskovalcem Mesta žensk predstavila v samem Živalskem vrtu, kjer smo njene tehnike lahko tudi preizkusili v kletkah različnih živali. Tako smo obiskali in popestrili bivališča kengurujev, emujev, kapibare, papig, slonov in morskih levov.
Kot je poudarila Breda Kralj, je bistvo popestritvenih programov predvsem to, da imajo živali nekaj od tega, ne ljudje, in da se torej običajna slika, ko se obiskovalci zabavamo z gledanjem živali skozi rešetke kletk, obrne in tako mi postanemo tisti, ki zabavamo živali.
Od kenguruja do morskega leva
In kako deluje teorija v praksi? Najprej smo obiskali domovanje avstralskih živali, torej kengurujev in emujev, kjer smo izvedeli, da živali nikakor ne smemo gledati v oči in jim kazati svojih zob, saj se pri tem počutijo ogrožene. In tako so bili kenguruji pretekli konec tedna priča skupini ljudi, ki se je stisnjena v gručo potikala po njihovi kletki (kdor je reden obiskovalec Živalskega vrta, ve, da izraz kletka ni najbolj ustrezen, saj je njihovo bivališče bolj podobno večjemu vrtu). Pri tem smo radovedni obiskovalci oziroma v tem primeru "zabavljači" za seboj pustili svoj vonj, ki so ga pozneje, kot nam je povedala Kraljeva, živali ovohavale in se z njim ukvarjale še več ur, s tem pa smo dosegli, da je njihov dan nekoliko drugačen od tega, ki so ga sicer vajeni.
Slonica Ganga sodi med tiste bolj interaktivne živali v Živalskem vrtu, saj spremlja in se odziva na geste radovednih obiskovalcev, zato je bila obogatitev njenega vsakdanjika toliko večji izziv. Pripraviti je bilo treba dejanje, ki ga sicer ni vajena, in tako smo ji zapeli pesem Vse najboljše in se nismo zmenili, da je za njen rojstni dan še prezgodaj oziroma prepozno.
Fenomen divjih živali, ki se selijo v mesto
Tudi interaktivna instalacija Ooz ameriške umetnice Natalie Jeremijenko bi se morala odviti zgoditi v Živalskem vrtu, a se je nato uresničila v parku Tivoli. Ooz, ki je narobe prebrana beseda Zoo, je serija eksperimentov z 'živalskimi modeli', ki omogočajo preizkušanje naših lastnih predstav o družbeni organizaciji, živalski psihologiji in človeško-živalski interakciji.
Instalacijo je umetnica predstavila oziroma vsaj skušala predstaviti (saj se race v Tivoliju na glasove kanadske gosi niso odzvale povsem tako, kot bi se morale) ob ribniku s pomočjo modelov kanadskih gosi na daljinsko upravljanje, v katerih se nahaja kamera, prek katere lahko na monitorju spremljamo račjo oziroma gosjo pot skozi njene oči. Žive živali pa skuša umetnica priklicati s pomočjo oddajnika, na katerega so posneta razna sporočila v "gosjem jeziku." Doslej so se s tehnologijo komuniciranja z gosmi oziroma racami ukvarjali predvsem lovski krogi, umetnica pa jo ponuja za preseganje komunikacijske bariere med ljudmi in živalmi.
Izhodišče za projekt je Jeremijenkova našla v fenomenu urbanih imigracij, ki je nekoč zaznamovala selitev ljudi v mestna središča, danes pa se nanaša tudi na selitve divjih živali v središča mest. Primer so prav kanadske gosi, ki so se iz neurbanega okolja preselila v parke v središčih mest, kojoti v newyorškem Central Parku in divji puran v notranjosti Manhattna. Jeremijenkova to pojasnjuje s tem, da živali izgubljajo svoj lasten življenjski prostor, hkrati pa postajaja mestno okolje bivanju prijazno.
Priprave na sožitje ljudi in živali
Umetnica opaža, da nas s temi selitvami živali same silijo k razmišljanju o sobivanju med živalmi in ljudmi. Ob tem izpostavlja problematiko globalnega segrevanja, ki se nam v zadnjih letih očitno zdi dovolj pomembna in dovolj globalna, da polni novice po vem svetu, vendar hkrati nima zadostnega "lokalnega" pomena, da bi o njej razmišljali bolj neposredno povezano z našimi lastnimi življenji in bližnjim okoljem. Prav te selitve živali so primer takšnega lokalnega pojava, meni Jeremijenkova, čeprav o tem ne razmišljamo na tak način, ampak jih še vedno razumemo kot nekaj globalnega, bolj abstraktnega, nekaj kar se neposredno ne dotika naših življenj. Ooz skuša na različne načine razumeti prav skupno sobivanje ljudi in živali, torej bivanje, ki predvideva medsebojno razumevanje živih bitij in okolje ter prehrano, primerno za človeka in žival.
M. K. in A. J.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje