V glavnem mestu Črne gore Podgorici – nekoč Titogradu – so precej enakovredno zastopani Črnogorci in Srbi in tu je ključno vprašanje identitete: kdo so Črnogorci, kako so izgubili državo in si jo priborili nazaj. Foto: Amir Muratović
V glavnem mestu Črne gore Podgorici – nekoč Titogradu – so precej enakovredno zastopani Črnogorci in Srbi in tu je ključno vprašanje identitete: kdo so Črnogorci, kako so izgubili državo in si jo priborili nazaj. Foto: Amir Muratović

Film ne želi biti nostalgičen. In tudi Tita je zelo malo. So pa zgodbe ljudi, ki so doživeli ta grozljiv razpad države in nam sporočajo, da bi lahko bilo drugače.

Bila so Titova mesta
Ali so bridke izkušnje prebivalcev teh mest spremenile odnos do drugačnosti ali nestrpnost tli naprej? Koliko je ta, četrt stoletja po začetku vojne, prenesena na mlade generacije? se s svojim filmom sprašuje Muratović. Foto: TV Slovenija

Gledali smo iste filme, nadaljevanke, poslušali smo isto glasbo. In ko v nekem trenutku to presekaš, ko ni več prehodov mej, ko so prekinjene telefonske linije, poštne povezave, ko več let ne veš, ali so ti ljudje še živi, ali stavbe v krajih, ki si jih poznal, še obstajajo … se čas ustavi. In tu je prostor za spomine. Obstaneš v tisti estetiki, spominjaš se tistega okusa čokolade. Tako se rojeva nostalgija.

Amir Muratović
Amir Muratović
V vsakem mestu je skušal Muratović prepoznati njegovo značilnost, pa najsi bo to nekoč močna industrija, odnos do zgodovine, preseljevanja, trenja ali sožitje med različnimi etničnimi skupinami. Foto: Tatjana Splichal

Čas se je ustavil, večja tragedija pa je, da se je na tem prostoru za desetletje ali dve ustavil napredek, tehnologije so zastarele, tovarne so propadle. Ljudje so ostali brez dela, v porušenih in izpraznjenih vaseh. Tu pa je prostor za politično manipulacijo in populizem.

Iusuf Peci iz Mitrovice (Bila so Titova mesta)
Vsi sodelujoči so podpisani zgolj z imenom in priimkom. "Izbral sem takšne sogovorce, ki imajo več vlog in so zaznamovani z različnimi zgodbami. Oznaka poklica ni dovolj." Foto: Amir Muratović

Filma ne bodo hoteli razumeti tisti, ki ves čas razlikujejo med našimi in njihovimi; pripoveduje o tem, kaj se nam lahko zgodi, če privolimo v take delitve.

Alban Muja iz Mitrovice
"Mladi se lahko šalijo z nekdanjim nazivom mesta, vendar iz pripovedi staršev in starih staršev prav dobro razumejo, da bo njihov boj za službe in preživetje veliko težji." Foto: Amir Muratović
false
Nekdaj mogočna topilnica v Velesu, ki so jo zaradi protesta meščanov zaprli. Foto: Amir Muratović
Bila so Titova mesta

Dokumentarni film v dveh delih Bila so Titova mesta prek usode osmih mest nekdanje Jugoslavije pripoveduje zgodba o tem, kako se je v preteklih desetletjih preoblikoval prostor nekdanje skupne države. Prvi del lahko na prvem programu nacionalke ujamete danes ob 20.55, drugi del pa naslednji torek, 30. maja, v enakem terminu. Scenarist, režiser in montažer filma je Amir Muratović, direktor fotografije in snemalec pa Marko Kočevar.

Niti eno ime se ni obdržalo
Štiri mesta (Titograd, Titova Korenica, Titovo Užice, Titov Veles) so "častne nazive" pridobila že takoj po drugi svetovni vojni, druga štiri (Titovo Velenje, Titov Drvar, Titova Mitrovica, Titov Vrbas) so se večinoma preimenovala v letu 1981. Z razpadom države so predsedniški atribut postopno (in po tihem) izgubila. Danes so ta mesta v sedmih različnih državah.

Zgodovina Jugoslavije v malem
Ideja povezovanja "Titovih mest" ni nova: že v času Jugoslavije se je organiziralo srečanja pionirjev Titovih mest, pa festivali amaterskih pevcev, avto-motodirke in tako dalje. Vsa ta leta pozneje, ko je bila vez med njimi že davno pretrgana, se usode Titovih mest še enkrat srečajo - na filmu. "Nekatera ’Titova’ mesta so – morda po naključju – v zadnjih sto letih doživljala prelomne trenutke, zato lahko na primeru teh mest govorimo o zgodovini Jugoslavije," je prepričan Muratović. "Užiška republika je prvo osvobojeno ozemlje v okupirani Evropi. Desant na Drvar 25. maja 1944 je povzročil, da smo na ta dan praznovali dan mladosti kot Titov rojstni dan. Stavka rudarjev v Starem Trgu pri Mitrovici je za mnoge začetek razpada Jugoslavije. Rudarji so bili prevarani, zaprti, Slobodan Milošević pa je prvič dobil priložnost, da pokaže svoj pravi obraz. Pri Plitviških jezerih, nedaleč od Korenice, so sproženi prvi streli, ki so začeli vojno v Jugoslaviji. In ta vojna je sprožila plaz beguncev, ki so iz enih mest z nekaj culicami, včasih v copatih, iz gorečih hiš bežali v druga nekoč ’Titova’ mesta. Zato je to tudi film o vojnah in njihovih posledicah."

"Vzorčna mesta" socialistične države?
Zgodbe osmih Titovih mest spoznamo skozi pripoved številnih sogovornikov, ki se včasih s humorjem, drugič z grenkobo spominjajo časov, ko so njihova mesta nosila Titovo ime. Prebivalci so bili v večini primerov prepričani, da je njihov kraj s preimenovanjem doletel privilegij, ki potrjuje delavski značaj, naprednost in urbanizacijo njihove skupnosti. Titova mesta so bila vzorčna mesta socialistične države. "Moja prva teza je bila, da so bila pod plaščem Titovega imena skrita medetnična trenja," pove Muratović. V Velenju bi bili "staroselci" na primer popolnoma zadovoljni s prvotnim imenom, a je prekrstitev v Titovo Velenje občutek večkulturnosti in pripadanja vlivala priseljencem iz drugih republik, ki so v mesto prišli kot rudarji. V resnici je težko posploševati, opozarja avtor. "Krajina je bila srbski otok sredi hrvaškega ozemlja, v okolici Korenice so med drugo svetovno vojno bili poboji. Podobno je bilo v Drvarju. In v Mitrovici se še danes dogajajo provokacije med Albanci in Srbi. Vendar sta po drugi strani Vrbas in Velenje narodnostno mešani mesti, kjer so se morali naučiti živeti v sožitju. Ko je bil poimenovan Titograd, se niso spraševali, kdo so Črnogorci in kdo Srbi. Užice pa je bilo ponosno na svojo Užiško republiko in zato so Tita zaprosili, če se lahko imenujejo po njem. To so bila tudi mesta, kjer so se že v 19. stoletju rojevali narodni buditelji, revolucionarji, kot recimo v Velesu."

"Vsaka generacija se rada vrača v čas svoje mladosti"
Država je razpadla na grozljiv način, mi pa nismo imeli časa, da žalujemo za njo
, razmišlja eden od sogovornikov v filmu. Morda je tudi zato spominjanje časov Jugoslavije še vedno tako zelo prisotno v vsakdanjem življenju, pa naj gre za akademske izdaje, razstave ali kaj tretjega. "Problem je v tem, da je med nas zarezala vojna. Desetletja smo živeli skupaj in malo je tistih, ki v drugih predelih nekdanje države niso imeli sorodnikov, prijateljev, simpatij, prijateljstev, ki so se stkala v JLA," ugotavlja Muratović. "Gledali smo iste filme, nadaljevanke, poslušali smo isto glasbo. In ko v nekem trenutku to presekaš, ko ni več prehodov mej, ko so prekinjene telefonske linije, poštne povezave, ko več let ne veš, ali so ti ljudje še živi, ali stavbe v krajih, ki si jih poznal, še obstajajo … se čas ustavi. In tu je prostor za spomine. Obstaneš v tisti estetiki, spominjaš se tistega okusa čokolade. Tako se rojeva nostalgija." A koncepta jugonostalgije ne skuša mistificirati. "Pozabljamo, da se vsaka generacija rada vrača v čas svoje mladosti in da danes na vsaki radijski postaji odmeva glasba osemdesetih. In takrat je večina nas živela v Jugoslaviji, tega ne moremo zanikati."

Tita je v filmu zelo malo
Dejstvo je, da je vsaka omemba "jugonostalgije" v našem prostoru pogosto osedlana z negativnimi konotacijami. Muratović ve, da se apriornim sodbam ne bo mogel v celoti ogniti. "Tistim, ki se bodo oglasili že v trenutku, ko bodo prebrali naslov filma, ne morem odgovoriti drugače, kot da naj si ogledajo film. Imam občutek, da so se pričakovanja tistih, ki so ga videli, obrnila na glavo. Na začetku je film res nekoliko zabaven, a proti koncu se šalam ne smejemo več. Film ne želi biti nostalgičen. In tudi Tita je zelo malo. So pa zgodbe ljudi, ki so doživeli ta grozljiv razpad države in nam sporočajo, da bi lahko bilo drugače. Prvi del filma se konča na mostu v Mitrovici. Most, simbol povezovanja dveh bregov, tu ločuje dva naroda. Nekoč so bili sosedje, danes so isti ljudje sovražniki. Filma ne bodo hoteli razumeti tisti, ki ves čas razlikujejo med našimi in njihovimi; film pripoveduje o tem, kaj se nam lahko zgodi, če sprejmemo take delitve."

Najvišji maršalov spomenik na svetu še vedno bdi nad Velenjem
Prva pobuda za film – takrat še o Titovem Velenju – je prišla iz Velenja; kustosinja Milena Koren Božiček je leta 2012 želela pripraviti razstavo o Titu kot ikoni. "Sama je doživela bogate kulturne izmenjave med Titovimi mesti in povsod so jih sprejeli odprtih rok. Naj kot zanimivost omenim, da smo med posnetki srečanja pionirjev Titovih mest odkrili tudi posnetek štirinajstletnega Marka Mandiča. Čeprav so nekateri Starovelenjčani negodovali ob preimenovanju mesta v Titovo, pa je Titov trg ohranil ime in največji maršalov spomenik na svetu tudi še vedno stoji v središču mesta. Velenje je ohranilo te vrednote solidarnosti, prostovoljnega dela, medsosedskih odnosov. Teh besed ne moremo povezovati s socializmom, to so sporočila, ki bi jih morali predati tudi naši novi skupnosti – Evropi."

Priprave na snemanje so seveda terjale poglobljen "študij" vsakega obravnavanega mesta. "Izbral sem tiste značilnosti, ki pomagajo v pripovedovanju te enotne zgodbe filma. Most v Mitrovici je simbol napetosti med dvema narodoma. Tudi zgodba talilnice v Velesu je večplastna: prinašala je veliko denarja in delovnih mest, a je bila zgrajena na takem mestu, da je uničila zdravje meščanov. Vendar bi bile posledice veliko manjše, če ne bi zavladal tranzicijski pohlep, zaradi katerega topilnice niso redno vzdrževali. Gledalci bodo morda opazili, da se motivi podvajajo, v vsakem izmed mest pa imajo drugačno usodo: dve topilnici, dva rudnika, dva gromozanska Titova spomenika. Tako v Užicah kot v Velenju so poskusili iz preteklosti narediti turistični produkt."

Ob "preimenovanjih nazaj" ni bilo parad in proslav
Prav tako dolgotrajen in včasih zapleten je bil proces pridobivanja arhivskih posnetkov iz portretiranih krajev. "Zelo smo se trudili z iskanjem arhivskega gradiva, saj sem se držal načela, da so posnetki res iz teh osmih mest. Če iščeš ’Tita kar tako’, srečaš neverjetne posnetke, posnetkov iz Titovih mest pa ni veliko. Izjema je Velenje, kjer je bilo kar nekaj dokumentarnih filmov, ki so v tistem času poudarjala preimenovanje mesta. O preimenovanju nazaj v ’stara’ imena pa praktično ni dokumentov. To se je zgodilo po tihoma."

Film ne želi biti nostalgičen. In tudi Tita je zelo malo. So pa zgodbe ljudi, ki so doživeli ta grozljiv razpad države in nam sporočajo, da bi lahko bilo drugače.

Gledali smo iste filme, nadaljevanke, poslušali smo isto glasbo. In ko v nekem trenutku to presekaš, ko ni več prehodov mej, ko so prekinjene telefonske linije, poštne povezave, ko več let ne veš, ali so ti ljudje še živi, ali stavbe v krajih, ki si jih poznal, še obstajajo … se čas ustavi. In tu je prostor za spomine. Obstaneš v tisti estetiki, spominjaš se tistega okusa čokolade. Tako se rojeva nostalgija.

Amir Muratović

Čas se je ustavil, večja tragedija pa je, da se je na tem prostoru za desetletje ali dve ustavil napredek, tehnologije so zastarele, tovarne so propadle. Ljudje so ostali brez dela, v porušenih in izpraznjenih vaseh. Tu pa je prostor za politično manipulacijo in populizem.

Filma ne bodo hoteli razumeti tisti, ki ves čas razlikujejo med našimi in njihovimi; pripoveduje o tem, kaj se nam lahko zgodi, če privolimo v take delitve.

Bila so Titova mesta