Film
(2)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.8 od 17 glasov Ocenite to novico!
Cerovšek, ki bi svoj film predvsem rad spravil med ljudi, se trenutno dogovarja za distribucijo filma v Art Kino mreži, ki ima dvorane na več koncih Slovenije Foto: BoBo/Žiga Živulović jr.
       Bil sem fasciniran nad gradbiščem samim: stroji, delavci, gradnja – to je popolnoma drug svet, ki me je vizualno privlačil. Nisem pa se želel spustiti na raven intervjujev in reportaž.       
Hotel se razprostira na približno 23.000 kvadratnih metrih in ima vse lastnosti luksuznega hotela, vključno s petično restavracijo in razgledno ploščadjo. Foto: EnaBanda
Prizorišče snemanja bo vsaj slovenske gledalce obenem spomnilo na to, da je bil lastnik srbskega Delta Holdinga, ki je hotel postavil, zaradi utaje davkov obsojen na pet let zapora. Foto: EnaBanda
       Na neki način sem imel celo "nezdrav" odnos do filma, ker mi je bilo všeč, da je prišlo do razhoda: pomislil sem, da bo to dobro za film.       
"Iz materiala, ki sem ga posnel, bi lahko naredil deset filmov. Lahko bi spremljal samo določene osebe na gradbišču, samo en del gradbišča, lahko bi snemal samo žerjave ..." Foto: EnaBanda
Cerovškov film je eden od sedemnajstih, ki se v teh dneh v Portorožu potegujejo za vesno za najboljši kratkometražni film. Foto: BoBo/Žiga Živulović jr.
Svetovna premiera filma je dobila prostor v sporedu sarajevskega filmskega festivala. Foto: EnaBanda
       Mogoče bi moralo več študentov režije AGRFT-ja prej dokončati še kak drug faks, ker bi bili takoj bolj kompetentni in bi bolje poznali življenje.       
" Kratki film je vedno forma, ki je povezana z enostavno idejo, kratko zgodbo ipd. in je nima smisla raztegovati v celovečerec." Foto: BoBo/Žiga Živulović jr.
Dokončane akademije Cerovšek ne vidi kot nujen pogoj za delo, vseeno pa razmišlja o tem, da bi pridobil tudi formalno izobrazbo. Foto: BoBo/Žiga Živulović jr.

Dodaj v

"Empatija z gradbenimi delavci je odvisna od gledalca"

Pogovor s Petrom Cerovškom, avtorjem filma Fundamenti
12. september 2018 ob 10:09,
zadnji poseg: 12. september 2018 ob 16:11
Ljubljana - MMC RTV SLO

V bogati ponudbi kratkometražnega filma na letošnjem Festivalu slovenskega filma po dveh dneh izstopa film Fundamenti. V na videz preprost koncept - kamera od daleč spremlja gradnjo petzvezdičnega hotela v Ljubljani - Peter Cerovšek vplete drobce neke druge, intimne zgodbe, ki ima namesto z gradnjo več opravka s krhanjem in rušenjem.

V 22-minutnem filmu Cerovšek, ki je sicer soustanovitelj Društva za uveljavljanje kratkega filma Kraken, kot režiser pa samouk, raziskuje idejo razklanosti filmskega zvoka in slike. Medtem ko opazujemo pravzaprav bliskovito rast hotela v središču Ljubljane, spremljamo tudi breztelesne pogovore in zvoke v stanovanju, v katerem je Cerovšek postavil kamero. Kar so bili na začetku lahkotni, sproščeni klepeti dveh zaljubljencev, se kmalu sprevrže v nelagodje in napetost, ki ju je nemogoče zgrešiti, čeprav situacije ne vidimo.
Fundamenti poleg očitnih iztočnic o globokem prepadu med delavskim in študentskim življenjem odpirajo tudi razmislek o krhkosti temeljev odnosov, ki jih gradimo ljudje. Podobo sijajnega, nezapletenega razkošja, ki jo danes ponuja omenjeni hotel, spodjeda misel na nešteto intimnih zgodb, ki se vsak dan odvijajo v neposredni bližini ali celo za njegovimi zidovi.

Cerovšku veliko pomeni predvsem to, da je bil film v avgustu predvajan v tekmovalnem sporedu sarajevskega filmskega festivala. "Ko omeniš sarajevski festival, je zanimanje za projekt takoj večje; dobil sem že dve povabili, da se na določen festival prijavim, ker so videli, da so me v Sarajevu uvrstili v svoj program." Prav tako ni spregledal simbolike tega, da je svetovno premiero odpeljal v BiH, od koder prihajajo številni delavci, ki v težkih razmerah garajo na slovenskih gradbiščih.

Pogovore s filmskimi ustvarjalci, ki potekajo na Festivalu slovenskega filma, lahko spremlajte tudi na MMC TV.

Spodaj najdete urnik današnjih pogovorov o filmih letošnjega FSF-ja z njihovimi avtorji:

10.50 – 11.00 Počitnice, August Adrian Braatz
11.10 – 11.35 My way 50, Maja Weiss
11.45 – 11.55 Fundamenti, Peter Cerovšek
12.05 – 12.30 Tkanje pogledov – Jože Dolmark, Boris Jurjaševič
12.40 – 12.55 Lep pozdrav iz svobodnih gozdov, Ian Soroka
13.05 – 13.15 Kandidat 235, Rok Mlinar
13.25 – 13.50 Igram, sem, Miroslav Mandić

Kje ga boste lahko videli?
Po festivalski turneji, ki za Fundamente najbrž še ni končana, je kratke filme praviloma zelo težko uvrstiti na redne sporede kinematografov. Cerovšek bi si želel distribucijo v dvoranah, povezanih v Art Kino mreži.

Več o filmu in njegovem nastajanju lahko izveste iz spodnjega pogovora.

Filmska javnost vas pozna kot direktorja festivala FeKK in kot predlagatelja kratkega filma, ki je nekaj več kot zgolj finančni kompromis ali odskočna deska za delanje prvega celovečerca. Kam pa uvrščate kratkometražni film v kontekstu svoje lastne ustvarjalnosti? Je to sfera, ki se ji nameravate posvečati dolgoročno, ali pa prav tako stremite k celovečercu?
Forma in dolžina filma zame nikoli nista bila predmet ločenih odločitev, ampak naraven proces. Na akademijo nisem hodil; vse znanje sem pridobil z gledanjem filmov, na filmskih seminarjih in delavnicah. Mislim, da je bilo naravno, da se bom najprej spopadel s kratkim filmom. Sčasoma opaziš, da se znotraj forme lažje znajdeš in nekako obvladuješ minutažo. Nimam oprijemljivih načrtov za dolgometražni film, si pa seveda želim posneti celovečerec in se počasi tudi počutim sposobnega, da bi se tega lotil. Kratki film je vedno forma, ki je povezana z enostavno idejo, kratko zgodbo ipd. in je nima smisla raztegovati v celovečerec.

Kaj vas je pripeljalo v vode filmskega ustvarjanja? Sami ste omenili, da formalne izobrazbe na tem področju nimate. V Sloveniji imamo pravzaprav tudi tradicijo uspešnih samoukih režiserjev.
Od nekdaj sem imel filme neznansko rad in jih tudi veliko gledal, nikoli pa nisem o tem razmišljal kot o področju, ki bi se mu lahko posvetil. Naključje je naneslo, da sem še kot študent delal v neki trgovini, kjer je bil moj sodelavec študent režije na AGRFT-ju. Bolj ali manj ves delovni čas sva se pogovarjala o filmu in takrat sem ugotovil, da bi si nekoč v življenju tudi sam želel kaj posneti. Tisto leto sem poskusil priti na AGRFT kot vzporedni študij, kar se ni obneslo. Razočaranje me je popeljalo do dela na filmskih festivalih, kjer sem spoznal svoje današnje prijatelje in sodelavce ter se začel ukvarjati s filmsko kritiko.

Še vedno mislim, da bi bilo dobro imeti formalno filmsko izobrazbo – seveda pa je pomembno tudi, kje študiraš in v katerem življenjskem obdobju se študija lotiš. Zdaj sem starejši in imam več življenjskih izkušenj, zato bi se študija najbrž lotil z jasnim namenom pridobivanja znanja in iskanja produkcijskih pogojev. Mogoče bi moralo več študentov režije AGRFT-ja prej dokončati še kak drug faks, ker bi bili takoj bolj kompetentni in bi bolje poznali življenje. Ne vidim pa akademije kot nujnega pogoja za delo; najboljša primera za to sta Jan Cvitkovič in Vlado Škafar.

Na področju filma se udejstvujete kot novinar, kritik, kurator in organizator. V kakšnem odnosu so vse te identitete do identitete filmskega ustvarjalca? Je bilo že kdaj težko ločiti „pogled od zunaj“ in od „pogleda od znotraj“? Ustvarjalnost zahteva določeno izpostavljenost in ranljivost, kritika pa distanco.
Imel sem to srečo, da sem kot filmski kritik vedno lahko pisal o filmih, ki so me nagovorili, s katerimi sem začutil povezavo. O takih stvareh je lažje pisati, kot pa če moraš vsak teden recenzirati aktualno ponudbo v kinematografih in pri tem pazljivo vzdrževati pravo mero distance. Je pa res, da v sebi na neki način občutim dvojnost, dva pola. Za zdaj še nisem bral kritik o svojem delu, sem pa slišal mnenja. Priznam, da ustvarjalec samodejno zavzame zaščitniško držo do svojega dela pred mnenji "zunanjih" opazovalcev. Kadar sem v čevljih kritika, pa se mi seveda zdi nujno preizpraševati tako avtorja kot ideje in način njegovega dela.

Omenili ste, da je Fundamenti vaš četrti film, ampak prvi "profesionalni". Kako je potekalo financiranje?
Fundamenti je moj prvi film, ki je dobil finančno podporo in ki je imel producenta. Predtem sem posnel tri kratke filme, dva od tega v sodelovanju z drugimi avtorji. Ko sem se z idejo za Fundamente prijavil na razpis Filmskega centra in prejel finančno podporo, je to seveda za seboj potegnilo produkcijo, bolj profesionalen odnos in odgovornost do projekta.

Film je unikaten zato, ker osvobaja element filmskega zvoka: zvok se kot avtonomna entiteta vzpostavlja v kontrastu, ne pa v sozvočju s filmsko sliko. Iz česa se je porodila ta ideja ?
S Fundamenti sem hotel raziskati idejo, da lahko kamera kot naprava združuje več različnih elementov: na eni ravni zvok, ki se odvija v enem prostoru, na drugi pa dve različni realnosti – gradbišče, ki je zaprta entiteta, in okolica, ki se z gradbiščem pretirano ne ukvarja. V filmu so tako lahko združeni trije svetovi naenkrat. Med snemanjem se je zvok sicer zaradi spremenjene dinamike v stanovanju spreminjal, ampak lahko bi skoraj trdil, da mi je šlo to na neki način na roko. Ko nekje na sredini snemanja nisem točno vedel, kaj počnem, sem dobil dober nasvet Igorja Bazinovića, režiserja, ki sem ga spoznal v Zagrebu. Po njegovem nasvetu sem si ogledal nekaj filmov, ki so bili posneti na enak način, z gledanjem skozi oknona primer ruski Tishe!, ki ga je režiral Viktor Kosakovski. S tem sem dobil potrditev, da sem na pravi poti.

Ste kdaj čutili potrebo, da bi stopili v stik z delavci, ki jih dokumentirate? Film je trdno zasidran v sferi observacijskega dokumentarizma.
Moj namen je bil, gradbišče uporabiti kot kuliso, nisem pa želel posegati v to okolje; raje sem ga opazoval od daleč. Prav tako nisem hotel problematike delavstva podčrtati z intervencijo, saj slika lahko govori sama. Od gledalca, in ne od mojega poudarjanja mora biti odvisno, koliko empatije ima do ljudi, ki jih vidi na platnu.

Snemati ste začeli z idejo, da boste dokumentirali mikrokozmos gradbenih delavcev in nato posnete podobe združili z zvoki lastnega študentskega življenja v stanovanju. Ko se izkaže, da iz gradbene jame raste hotel Intercontinental, verjetno vsaj slovenski gledalec pomisli tudi na nečedne posle srbskega tajkuna Miroslava Miškovića, ki je povezan z njim. Prvotna ideja je tako imela, vsaj zdi se, močnejšo noto razmisleka o družbenih razredih oz. prepada med njimi.
Jasno mi je bilo, da te teme vstopajo v moj film, zato jih nisem hotel posebej podčrtovati, ker nisem hotel zaiti v populizem; sam nisem dovolj podkovan v problematiki prav teh specifičnih odnosov. Zgodbe poznam premalo, da bi lahko iz njih potegnil objektivne in obenem subjektivne sklepe. V resnici sem bil tudi fasciniran nad gradbiščem samim: stroji, delavci, gradnja – to je popolnoma drug svet, ki me je vizualno privlačil. Nisem pa se želel spustiti na raven intervjujev in reportaž. Želel sem, da slika govori namesto mene, da gledalec k zgodbi sam primakne svoje izhodišče.

Ker so se "zvoki študentskega življenja" spremenili v zvoke razhajanja nekega para, se je do neke mere spremenila tudi tema filma. Kakšen je bil vaš miselni proces v zvezi s tem? Ste morali prebroditi zadržke v zvezi z izpostavljanjem lastne intime?
Intimna zgodba, ki je bila zame osebno seveda pomembna, na neki način tudi banalizira visokoleteči koncept: na gradbišču spremljamo gradnjo in odnose, ki so objektivno verjetno pomembnejši od majhnih prepirčkov, ki se odvijajo v stanovanju. Nisem hotel izpostavljati osebne drame, zanimala me je kot kontrast.

V resnici sem od samega začetka hotel prikazati, kako je študentsko življenje na neki način izvzeto iz sveta okrog sebe, da mladega človeka širše življenje sploh ne zanima. Ko se je vse skupaj spremenilo v bolj osebno zgodbo, mi je bilo jasno, da moram biti iskren. Priznam pa, da je bilo težko sestaviti zgodbo: v 30 urah posnetega materiala je bilo tudi zelo veliko brezzveznih, neuporabnih pogovorov.

Na neki način sem imel celo "nezdrav" odnos do filma, ker mi je bilo všeč, da je prišlo do razhoda: pomislil sem, da bo to dobro za film. Res pa je, da je bilo od tistega trenutka naprej snemanje čustveno precej naporno in da sem tudi zbolel, kar je imelo določeno simbolično težo.

Gledalcu vseeno postavite zelo jasno mejo, ko gre za dokumentiranje intime. Ne spustite ga čisto blizu.
Detajle sem namenoma skušal prikriti. Razhod s partnerjem je univerzalna, vsem prepoznavna izkušnja, zato podrobnosti konkretne situacije niti niso pomembne. Že iz napetosti v glasu lahko vsak prepozna, za kaj gre.

Kader je, z izjemo zadnjega prizora, ves čas statičen, kompozicija stabilna. Zakaj ste se odločili za tako rigoroznost, kakšen učinek ste skušali doseči?
Odločitev za kader je bila povsem preprosta: točno z ene točke sem lahko snemal, in to je bilo to. Vsekakor situacije nisem dojemal kot omejitev – iz materiala, ki sem ga posnel, bi lahko naredil deset filmov. Lahko bi spremljal samo določene osebe na gradbišču, samo en del gradbišča, lahko bi snemal samo žerjave … Scenografija se je spreminjala celo leto, kar je ustvarilo neznansko širino možnosti. Kar se tiče dogajanja na gradbišču, bi z lahkoto posnel celovečerni film.

Iz Portoroža

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
asap
# 12.09.2018 ob 12:43
Precej dolg intervju za tako kratek film.
radijovandl
# 13.09.2018 ob 13:57
Ana Jurc a je ta medij vaš privatni prosto in pisanje o filmu zabava za prijatelje ali znance. Videl sem ta predolgi kratki film, ki blago rečeno nima kvalitete, da ga uvrstijo na festival v tekmovalni program in da se vi o tem tako razpišete. Za tem filmom je bil predvajan dolgometražni dokumentarec, ki ga je občinstvo sprejelo z navdušenjem i ovacijami, vi pa ste ga spregledala.
Kazalo