Film
(2)

Poudarki

  • Film je nastal v sodelovanju med producentsko hišo Vertigo Emotion Film in RTV Slovenija.
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.9 od 29 glasov Ocenite to novico!
Evald Flisar
Damjana Kozoleta fascinira, da med branjem Flisarjevega avtobiografskega romana z enakim zanimanjem bere o stvareh, o katerih je snemal film. 'V tem je Evald mojster. Da se nikoli ne ponavlja, da lahko o istih stvareh govori na tak način, da so spet zanimive,' pojasnjuje režiser filma To nisem jaz. Foto: Emotionfilm.si
Evald Flisar
Med letoma 1995 in 2002 je bil Evald Flisar predsednik Društva slovenskih pisateljev. V filmu o tem pove malo, le to, da je iz društva pregnal politiko, saj so ga primeri drugih držav v tranziciji učili, da sicer takšno društvo propade. Foto: emotionfilm.si
       Zdaj mi je v veselje, da vzamem svojega sina, ga peljem po svetu in mu pokažem to, kar sem že videl. On to doživlja prvič, iskreno iz srca, in skozi njega jaz potem podoživljam, kot da je sveže. To je neke vrste zloraba, ampak zelo prijetna in koristna, se mi zdi.       
 Evald Flisar
Evald Flisar
Evald Flisar svet okoli sebe doživlja kot kaos, ki si ga želi pojasniti, da lahko notri deluje. Zato piše vse te zgodbe, s katerimi ta svet uredi, si z njimi odgovarja na vprašanja. Foto: Emotionfilm.si
Evald Flisar
'Spomini, tisto, česar se spomnimo, je tisto, kar smo. Brez spominov ni ničesar.' Foto: Emotionfilm.si
       Evald je poln kontradikcij in v resnici tudi to, da je zaprt kot školjka, ne drži. Evald je izjemno artikuliran človek, je mislec, pisatelj, ki mu beseda teče. Jaz nisem želel pritiskat nanj, ampak sem ga pustil, da govori, ko se mi je zdelo, da mu ustreza govoriti in ima potrebo po tem.       
 Damjan Kozole
Evald Flisar
V neki uprizoritvi Flisarjeve drame na Japonskem je del scenografije predstavljala kopija Rembrandtove nočne straže. Očitno je nekdo predvideval, da gre za original, saj so sliko iz gledališča ukradli, našla pa se je že nekaj dni zatem. Foto: emotionfilm.si

Dodaj v

Evald Flisar – pisatelj, ki se rad pohvali, da je bil tudi voznik podzemnega vlaka

Dokumentarni portret Evalda Flisarja v nedeljo na TVS 1
19. april 2012 ob 20:30,
zadnji poseg: 23. april 2012 ob 09:47
Ljubljana - MMC RTV SLO

Za marsikoga je povedati resnico o sebi neprijetno 'opravilo'. Vendar ne za Evalda Flisarja. "Pri mojih letih napisati avtobiografski roman in povedati vse, tudi slabe stvari o sebi, je najenostavnejša stvar na svetu. Govoriti resnico in biti iskren sploh ni naporno. Naporno bi bilo ravno obratno."

Sedem let je od tega, ko sta se v neki indijski restavraciji v New Yorku pisatelj Evald Flisar in režiser Damjan Kozole prvič pogovarjala o tem, da bi posnela literatov dokumentarni portret. Režiser prizna, da tedaj ni vedel, v kaj se spušča, na koncu pa ni nastal le film, v katerega je ujet Evald Flisar, ampak nekaj, kar je bila zanj dragocena življenjska izkušnja.

Film, ki so ga premierno predvajali v ljubljanskem Kinodvoru, nato pa še na 1. programu TV Slovenija, je začel konkretnejšo podobo dobivati pred kakšnima dvema letoma. Vendar Flisarjevega življenja ni mogoče posneti v tednu dni, kolikor je običajno predvideno za snemanje dokumentarnega portreta, malo v Ljubljani, malo v pisateljevi rodni Gerlinci. To bi naredilo zgodbi popotnika, ki je prepotoval 86 držav, veliko krivico. Snemanje je zato hitro preseglo meje Slovenije in se zavleklo čez kakšni dve leti.

Naslov filma To nisem jaz prepoznamo iz Flisarjevega avtobiografskega (lego)romana, vendar je tega v resnici zapisal, ko je bil film praktično posnet. Potem ko je pisatelja naslov za film nekaj časa zasledoval, je njegov petletni sin postavil grad iz legokock in mu naročil, naj ga najde v gradu. "Pokukaj skozi line in skozi vsako boš videl košček mene, potem pa me boš lahko sestavil kot legokocke," je sin razložil pisatelju. "Potem mi je naenkrat padlo na misel, da je tudi človeški spomin po določenem času okamneli grad in da so tisti drobci življenja, ki so nam ostali v spominu, kot linice v tem gradu, skozi katere lahko pokukamo in zagledamo koščke samega sebe, svoje preteklosti. Če te koščke aranžiramo v neko zaporedje, za katero ni nujno, da je linearno, ampak je lahko naključno, dobimo neki vpogled in se lahko sestavimo kot legokocke. Od tu naslov knjige Legoroman," smo izvedeli v pogovoru s Flisarjem.

Če bi mu, ko je bil majhen, povedali, da bodo njegove drame igrali na odrih po vsem svetu, to pravzaprav ne bi bilo tisto, kar si je želel v življenju. Kot vsak otrok je tedaj sanjal o poklicih, kakršen je na primer pilot, izvemo v filmu, vendar mora biti hvaležen za svoje življenje, veliko se mu je zgodilo.

Konec 60. let se je Evald Flisar odločil podati v tujino in odtlej se je vse življenje premikal iz enega kraja v drugega, iz enih zgrešenih besed k drugim in naprej ter nazaj. Tudi filma ne bi mogli posneti, če se ne bi ustavili v Londonu, ki ga je imel priložnost dobro spoznati. Prav tam je napisal kultnega Čarovnikovega vajenca, za katerega je kasneje v Hollywoodu napisal tudi scenarij. Kozole je pisatelju nevsiljivo sledil na predstavitvi knjige v Aleksandriji (mimogrede, prav Evaldova Nora Nora je prva drama, ki so jo uprizorili v arabskem jeziku), se ustavil v njegovi ljubi Kalkuti in se povzpel na Himalajo. Izpustiti so morali Avstralijo, vendar Flisar ne pozabi povedati zgodbe, kako je v 'deželi tam spodaj' nekaj časa vozil podzemni vlak. Če bi imel le nekaj minut, da se predstavi, te izkušnje gotovo ne bi izpustil.

Večen pesimist, ki brez vsaj kančka optimizma ne bi mogel živeti
V filmu izvemo vse o prekletstvu, ki spremlja dramatika oziroma prej njegove drame, o tem, kako je v času svojega predsedovanja Društvu slovenskih pisateljev iz tega pregnal politiko, kako strastno se o njegovih literarnih junakih prepirajo v svetu (morda pa literatura je nekaj smrtno resnega, pa se tega v Evropi več ne zavedamo) in o maminem nasvetu, da je pesimizem recept za srečo.

"Ker me je mati tako temeljito vzgojila v pesimizmu, dvomim, da se ga bom kdaj znebil. Vendar čedalje bolj sumim, da je nekje globoko pod to plastjo pesimizma zakopan optimizem, saj drugače ne bi mogel živeti. Velikokrat mu uspe privreti na površje." Pesimist je tudi, ko pogleda v slovensko prihodnosti. Glede tega bi bil ta trenutek samo popoln bedak lahko optimist, pravi, "tak bedak pa zanesljivo sodi v parlament in skupaj z drugimi v norišnico".

Kjer se nemirna popotna duša umiri
Flisarjevo popotovanje se konča doma, kamor se je po številnih popotovanjih vendarle vrnil. Pravzaprav se sklene v Lazah pri Kostelu, kjer njegov sin doživlja srečno življenje, kakršnega je sam v Gerlinci. V družinskem, čustvenem smislu je dopotoval. Potovanja se je naveličal ali bolje ga spoznal, svet je postal preveč predvidljiv. "Zdaj mi je v veselje, da vzamem svojega sina, ga peljem po svetu in mu pokažem to, kar sem že videl. On to doživlja prvič, iskreno iz srca, in skozi njega jaz potem podoživljam, kot da je sveže. To je neke vrste zloraba, ampak zelo prijetna in koristna, se mi zdi."

Evald zase pravi, da ne mara javnih nastopov in da ne sodi med najbolj zgovorne ljudi. Pisanje je njegov teren in pero je verjetno pri popisovanju življenja bolje teklo kot jezik. "Danes, ko sem gledal samega sebe, bi najraje pobegnil iz dvorane, ker se - verjetno podobno kot drugi - samega sebe drugače predstavljam. Manj kretenskega. Imam občutek, da sem ustvaril zelo slab vtis in da kdor je to videl, se ne bo dotaknil več nobene moje knjige," se pošali pisatelj, ki pa prizna, da je tu Kozole pokazal svoje veliko mojstrstvo in ga na nevsiljiv način spodbudil, da pove svojo zgodbo. Kozole se s tem ne strinja povsem. "Evald je poln kontradikcij in v resnici tudi to, da je zaprt kot školjka, ne drži. Evald je izjemno artikuliran človek, je mislec, pisatelj, ki mu beseda teče," pravi režiser. Ta ni želel posneti klasičnega portreta, ko umetniki govorijo o bistvu svojega dela, ampak sogovornika pustil, da spregovori, ko ima po tem potrebo. Želel je predstaviti Evalda kot človeka, kakršnega je spoznal na njunem skupnem potovanju.

Človeka številnih zgodb, literarnih in resničnih. Kot pravi Flisar v filmu: "Mislim, da bi življenje lahko preživel bolj nespametno, kot sem ga. Škoda, da pisateljski poklic zamira."

Maja Kač
Prijavi napako
Komentarji
periege
# 21.04.2012 ob 00:10
Komaj čakam na film na<RTV!
Stanje duha pa se lahko opazi tudi na forumih oz. komentarjih, ko tukaj ni bilo niti enega, medtem ko se na športnem "threadu" prepirajo kateri nogometaš ima lepšo frizuro...- s stotinami komentarjev?
bart banned
# 07.05.2012 ob 10:55
Evald Flisar mi je že nekaj časa osebno najbolj priljubljeni pisatelj. (ne glede na frizuro .. ;-) )
Kazalo