V resnici pa ima 45-letnik za sabo impresivno kariero večinoma stranskih vlog. Nastopil je v filmih, kot so Dredd (Judge Dredd, 1995), Julien Donkey-Boy (1999), Pljuni in jo stisni (Snatch, 2000), Pearl Harbor (2001), Sestreljeni črni jastreb (Black Hawk Down, 2001), Zadnji udarec (Match Point, 2005), Ledeni vlak (Snowpiercer, 2014) in v mnogih drugih.

Pogovor z njim je ravno zaradi povezav s Spudom nekoliko nenavadna izkušnja. Intuitivno pred sabo namreč pričakuješ hiperaktivnega šaljivca, kakršnega najbolj povzema njegov kultni prizor z intervjujem za službo iz izvirnega Trainspottinga, a namesto tega dobiš zelo mirnega, počasi govorečega sogovornika, ki je pravo nasprotje svojega lika iz izvirnega filma.

Opozarjamo, da spodnji pogovor vsebuje t. i. spoilerje iz filma T2 Trainspotting.

Kaj je Spud počel v zadnjih 20 letih, odkar smo se od njega poslovili na koncu prvega Trainspottinga?
Bil je v nenehnem ciklu odvisnosti in zdravljenja. Poskušal si je utreti pot iz svojih odvisnosti. Poskušal je biti boljši človek. Takšen, kakršnega potrebujeta njegova žena in sin. Poskušal je ostati optimističen, čeprav ga na začetku drugega vidimo, kako ga ta optimizem zapušča, ker njegovo življenje ne gre v pravo smer.

V tokratnem filmu se zgodi velika sprememba, saj začne pripoved drseti iz Rentonovih rok in namesto tega postane Spud glavni lik. V izvirni odrski predstavi ste tudi sami igrali Rentona. Zakaj mislite, da je pripoved potrebovala ta obrat?

Mislim, da je bil velik izziv posneti nadaljevanje prve zgodbe. Ta zamisel je zelo ambiciozna. Sam nisem bil prepričan, ali bo to sploh delovalo in ali bo občinstvo našlo užitek v takšnem poteku zgodbe. S tem, ko Spud postane ustvarjalec celotne zgodbe iz prvega filma, je prvi film pravzaprav postavljen za drugega, nekam v prihodnost. Izvemo, da ga je napisal starejši Spud, ki se spominja dogodkov iz svoje preteklosti. Mislim, da gre za res lepo idejo in Danny je našel način, kako to prepričljivo pokazati na platnu. Odleglo mi je, da ta ideja zdaj deluje.

Se še spominjate večera, ko je Danny Boyle prišel pogledat gledališko predstavo Trainspottinga in se je odločil, da jo bo pretvoril v film?
Mislim, da je takrat že od prej vedel, da jo bo pretvoril v film. Priprave na produkcijo so takrat že potekale. Spomnim se, da je prišel v gledališče v Londonu, kjer smo nastopali. Bil sem zelo živčen, ker sem upal, da bodo pomislili name, ko bodo izbirali igralce za filmsko različico.

V obeh filmih je ogromno referenc na najrazličnejšo glasbo in filme. Ali vas je režiser na prizorišču snemanja redno seznanjal z njimi?
Pri snemanju prvega filma smo gledali kar nekaj filmov, da bi razumeli različne vidike sveta, ki ga je poskušal zgraditi. V drugem filmu niti ne toliko. Čisto prva referenca, ki nam jo je poslal, je bil videospot skupine The Rubberbandits z naslovom Your Dad’s Best Friend, ki ga je tudi uporabil v filmu. Gre za komično zadevo, a je v njej tudi veliko moške jeze, impotence in obupa. Pač vseh stvari, s katerimi se moški spoprijemajo, ko postajajo starejši.

Najzanimivejši vidik Spuda so njegove fizične poteze in njegovi nenehni živčni trzljaji. Koliko časa je trajalo, da ste razvili ta fizični vidik svojega lika?
O igri ne razmišljam na ta način. Mislim, da ti trzljaji niso tisto, kar naredi lik, niti fizičnost sama ne zgradi lika. Lik se izrazi s tem, kako se nekdo premika, kako premika roke, kako z njimi nekaj išče in podobno. Zato o teh stvareh niti nisem dosti razmišljal. Danny ti preprosto pusti igrati. Okrog tebe zgradi prostor, v katerem želi, da (se) igraš. To je storil ravno z vsemi temi referencami, s katerimi nas je zalagal med snemanjem. Bile so izredno raznolike in vzete iz tako neverjetno veliko različnih virov. Nikoli nam ni rekel: “Želim, da imate v glavi točno to podobo”, temveč je v svojih ogromnih knjigah, fotografskih albumih, ki jih je bilo okoli 10, zbral res ogromno neverjetnih fotografij, ki jih je razpostavil po sobi. Vsaka je bila popolnoma drugačna od druge. Takrat sem pomislil, da je to svet, kakršnega želi ustvariti. Kot mlademu igralcu mi je to bilo čisto noro, ker nam ni pokazal samo ene fotografije in rekel: “Glejte, to je Trainspotting”, temveč nam je pokazal vse to raznoliko gradivo in nas vprašal: “Ali se s čim od tega poistovetite?”. Preprosto nam je rekel, naj se zabavamo s temi vplivi.

Ali lahko to metodo razložite na zgledu slovitega prizora z intervjujem za službo iz prvega Trainspottinga? Ste ta prizor natančno zvadili pred snemanjem ali je šlo večinoma za improvizacijo?
Predvsem je bil zelo dobro napisan. In to že v izvirnem romanu. Že tam je bil izredno natančno prikazan. Sam nikoli nisem poskusil mamila, kakršno je spid, niti ne drugih, ki jih uživajo v filmu, a sem že samo z branjem Welsheve knjige lahko razumel, kakšne občutke ti dajejo. Zato mislim, da gre pri tem prizoru za zelo zvest prenos Welshevega pisanja na film. Pa tudi sicer ne gre samo za to, kako sem prizor odigral, temveč tudi za to, kako je zrežiran in predvsem montiran. Montaža je tu zelo kinetična in prizoru daje močan zagon. Gledalcu daje prepričljiv občutek nekoga, ki se v svojih potezah premika prehitro in gre v njih predaleč.

Sami ste bili rojeni v Edinburgu. Ali menite, da Trainspotting dobro prikaže tamkajšnjo kulturo in spremembe, ki so se v tem času zgodile, in ali je po drugi strani tudi Trainspotting pustil pečat na mestu?
Mislim, da imate prav. V obe smeri gre. Zgodba zvesto odraža Edinburg. Irvine Welsh prihaja iz teh getov, na katerih temelji zgodba. Sam je s pomočjo svojega pisanja našel pot iz njih in zdaj lahko kjer koli piše, o čemer pač želi, in ljudje ga zaradi tega obožujejo. Ni pa lahko pobegniti iz takšnih naselij. Mislim, da je Edinburg veliko pridobil z identiteto, ki mu jo je dal Trainspotting. Spoznal sem veliko Špancev, Francozov, Poljakov, Nemcev, ki so prišli v Edinburg samo zato, ker so videli ta film. Dannyju Boylu je s Trainspottingom uspelo najmanj eksotičen kraj na svetu pretvoriti v najbolj eksotičnega. (smeh)

Iz Berlina
Matic Majcen