Film
(3)
Na festivalu v Cannesu, ki je Hladno vojno nagradil za najboljšo režijo, je film doživel 18-minutne ovacije. Nominacija za tujejezičnega oskarja je najbrž precej varna napoved. Foto: IMDb
Lika Wiktorja in Zule je Pawlikowski ohlapno zasnoval po predlogi svojih lastnih staršev. Foto: Kinodvor
Pawlikowski o izbiri svojega protagonista: "Tomasz Kot ima pridih predvojnega intelektualca - nekoga, ki je veliko doživel, ki ni razvajen buržuj." Foto: IMDb
Se vsaka velika ljubezen na koncu zaostri v "hladno vojno"? Sta se Wiktor in Zula lahko ljubila le v represivnem jarmu komunističnega režima? So njuna glavna težava zunanje ali notranje prepreke? Ta vprašanja si s svojim kritiško hvaljenim novim filmom zastavlja Pawlikowski. Foto: IMDb
Delček zgodbe se odvije tudi v Splitu. Režiser je imel najprej za "jugoslovansko etapo" zgodbe v mislih Sarajevo, a se je nato odločil za lokacijo, ki je vizualno bolj odstopala od Pariza in od Poljske - Split v ozadju ponuja sredozemsko kuliso palm in morja. Foto: IMDb

Filmska recenzija: Hladna vojna

Pawel Pawlikowski mitologizira ljubezen svojih staršev
10. oktober 2018 ob 14:14
Ljubljana - MMC RTV SLO

Hladna vojna je razkošno posneta melodrama o tragični ljubezni, razpeti čez železno zaveso in čez brezno dveh desetletij – točno tak film, ki bi Poljski lahko prinesel še enega tujejezičnega oskarja. Eklektična raba različnih glasbenih žanrov v tem najbolj netipičnem "muzikalu" zadnjih let simbolizira nikoli popolnoma izbrisano trenje med Vzhodom in Zahodom.

Hladna vojna je v več kot enem pogledu komplementarna zgodba Idi, ki je leta 2015 osvojila tujejezičnega oskarja: vrača se k askezi črno-belega filma, pripovedno pa se umešča med konec druge svetovne vojne in obdobje, v katerem smo spoznali Ido, mlado redovnico, ki se je morala spopasti s tragično zgodbo o smrti svojih staršev. Izbira barvne lestvice ni bila zavestna kontinuiteta s prejšnjim filmom, je poleti med obiskom Sarajeva povedal režiser Pawel Pawlikowski in pripomnil, da "je bila Poljska v petdesetih tako ali tako pretežno siva". Binarnost črno-belega filma morda simbolizira tudi alternativo Vzhod/Zahod, ki se je formirala v času hladne vojne. Tudi tokrat je režiser izbral eleganten format slike (4:3), ki je veliko bližje kvadratu od standardnih razmerij večine filmske ponudbe.

Wiktor (Tomasz Kot) je ugleden pianist in muzikolog; v povojni Poljski sodeluje pri projektu sestavljanja folklorne pevsko-plesne skupine, ki bo s svojimi nastopi poveličevala ljudsko umetnost poljskega podeželja in tako krepila narodno zavest. Mladi ljudje zanj plešejo in pojejo na avdicijah in le najboljši bodo lahko postali del zbora. Med njimi je tudi sijajna, karizmatična Zula (Joanna Kulig), za katero se kmalu izkaže, da je "prevarantka" (sploh ni z vasi) in da ima prestopniško preteklost. A to so podrobnosti. Poleg jasnega glasu ima tudi tisto neoprijemljivo zvezdniško kakovost, zaradi katere se občinstva - in Wiktor - zaljubijo vanjo.

Že prvi nastopi zbora se izkažejo za silen uspeh, ki pritegne pozornost oblasti: kmalu z vrha državnega aparata pride direktiva, naj poleg žetvenih pesmi v repertoar dodajo še kako hvalnico Stalinu in agrikulturnim reformam; prizadevati si je treba tudi, da bi bile pevke videti čim bolj "slovansko" (beri: nejudovsko). Skrajni čas je, da najdeta odprtino v železni zavesti in se pobereta na Zahod, je prepričan Wiktor; koncertno gostovanje v Berlinu je zanju idealna priložnost. Ko se Zula na dogovorjeni večer ne pojavi na meji med ruskim in ameriškim sektorjem, Wiktor prebegne brez nje.

To je šele prvo poglavje ljubezni, ki glasbenika zaznamuje za vse življenje. V dolgih letih ločenosti nikoli ne nehata hrepeneti drug po drugem; eliptična pripoved se začne vsakič, ko se njune poti križajo, pa naj bo to v Parizu, Splitu ali na Poljskem. Vez med ljubimcema je tisti skupni imenovalec, ki bo, bolj kot zgodovinske in družbenopolitične okoliščine, nagovoril svetovno občinstvo. Zaradi razdalje mitologizirata razmerje, ki sta ga izgubila, tudi v obdobjih, ko skušata zaživeti z drugimi partnerji. V resnici ne znata živeti skupaj in ne moreta živeti narazen: hladna vojna je očitno metafora tudi za odnos, ki temelji na sumničavosti, izdajah in medsebojni odvisnosti, globoko v svoji matrici pa ima skrit gumb za samouničenje. Pawlikowskemu uspe ujeti tisti izmuzljivi občutek hrepenenja in neizpolnjenosti, ki se včasih naseli v človeka – pa čeprav notranjih življenj protagonistov ne podaja vedno na popolnoma transparenten način.

Rdeča nit, ki povezuje vse ravni filma, je glasba, ki s tehnične prestopa na vsebinsko raven, tudi zato, ker iz potencialno hladne, analitične študije odnosov ravno glasba naredi živ, utripajoč organizem. V prvi polovici filma gre predvsem za pazljivo aranžirano ljudsko glasbo (in delček Chopina, ki je bil navsezadnje Poljak), pozneje pa se znani glasbeni motivi pojavijo v seksi džezovskih aranžmajih, ki se skladajo z novim življenjem naših protagonistov.

Hladna vojna načenja večno aktualno temo svobode umetniškega ustvarjanja v represivnem režimu; zastavlja si vprašanje, kako ideološko okolje zaznamuje posameznikove življenjske odločitve, značajske poteze in navsezadnje tudi njegove idealizirane predstave o ljubezni. Zdi se, da ima Pawlikowski, ki je pred vrnitvijo domov dolga leta delal v Veliki Britaniji, pred očmi tudi svarilo o nevarnosti zapeljivega klica siren kapitalizma in potrošniške družbe.

Za vse, ki nismo dobro seznanjeni s sodobnim poljskim filmom, je veliko odkritje Hladne vojne igralka Joanna Kulig, ki izžareva tiho otožnost, nekakšno streznjenost in pragmatični realizem do sveta, obenem pa osupne s svojimi natančnimi zbodljaji krutosti (in sijajnim prizorom opitega veseljačenja na pesem Rock Around the Clock). Vloga Zule bi bila zlahka klišejski arhetip "divje" ženske, če igralka k njej ne bi pristopila s tako zadržanostjo in umirjenostjo.

Po vizualni plati je zelo lahko razumeti, zakaj je žirija v Cannesu letos Hladno vojno nagradila za najboljšo režijo; vsak kader je očitno rezultat temeljitega premisleka, vsak rez, dolžina in koreografija posameznega prizora so jasne avtorske odločitve. Ne spomnim se nobenega drugega filma, ki bi mu uspelo vzdušje melodramatične epskosti in odtekanja časa ujeti v manj kot uro in pol; Pawlikowski se ne izživlja s samovšečno dolžino, ki je v nekaterih krogih postala sinonim za umetniškost.

Ocena 4/5; piše Ana Jurc

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
malamalca
# 10.10.2018 ob 17:56
Film mi je bil res všeč. Zelo priporočam.
bruhnmici
# 13.10.2018 ob 06:41
Ana Jurc, vprašanje za vas: Katerih nekaj filmov sodobnejše EU produkcije bi/ste ocenili s 5- ali 5. Zbiram namreč predloge za ogled. Hvala, lp.
Brain fart
# 10.10.2018 ob 19:59
Ida mi je bila res fantastična. Pri Hladni vojni me je zmotilo, da sta si glavna junaka praktično vse težave naprtila sama. V tujini sta imela možnost živeti skupaj in svobodno. Tako mi ne delujeta kot tragična junaka, temveč bolj kot idiota.
Kazalo