Film
()
Filmska ekipa na stopnišču Narodnega gledališča v Sarajevu: sprehod po rdeči preprogi pritiče predstavnikom predvajanih filmov. Foto: Yunus Demirbaş
       S filmom sem hotel opozoriti samo na to, da je v Sloveniji pri marsikom še vedno zakoreninjeno stališče, da je mama otrokov edini primarni starš.       
Režiser je menda že po dveh minutah pogovora na avdiciji vedel, da je v Tari Milharčič našel svojo filmsko Gajo. Foto: Luka Karlin
Film je prvo mladinsko nagrado dobil na motovunskem festivalu, drugo na sarajevskem. Foto: Yunus Demirbaş
       Težava je v tem, da se odrasli delimo na starše pr. r. in p. r. – pred računalniki in po računalnikih.       
Po premierni projekciji se publika ‒ kljub manjšim jezikovnim preprekam ‒ ni bala postavljati vprašanj. Foto: Yunus Demirbaş
       Zavestno smo se odločili, da v zvezi z ločitvijo ne bomo obsojali nikogar: ne mame, ki je imela svoje karierne ambicije, in ne očeta, ki pred razhodom morda ni dovolj skrbel za svoji hčerki, ker se je bolj posvečal karieri. To so stvari, ki smo jim v življenju priča vsak dan in jih morda celo sami počnemo.       
Slišali smo navdušenje deklet in upamo si trditi, da je Sebastian Cavazza tudi z vlogo očeta v Sarajevu dobil nekaj novih mladih oboževalk. Foto: Yunus Demirbaş
To, da Gaja v filmu igra saksofon, je morda poklon Lisi Simpson, mali animirani genialki, ki sta jo imela scenarista v mislih pri pisanju. Foto: Luka Karlin
Filmski sestri ‒ Neža Smolinsky in Tara Milharčič ‒ s Sebastianom Cavazzo in Petrom Bratušo. Foto: Luka Karlin
Večina otrok pred to izkušnjo še nikoli ni stala pred kamero. Foto: Yunus Demirbaş

Dodaj v

Gajin svet: O romantični komediji, ki je navdušila v Sarajevu

Peter Bratuša o filmu, za katerega bi rad, da ga vidijo tudi odrasli
21. avgust 2018 ob 08:13
Ljubljana - MMC RTV SLO

Od Sreče na vrvici do Gremo mi po svoje: Slovencem množična evforija okrog mladinskih filmov ni tuja, in če lahko sodimo po uspehu sarajevske premiere romantične komedije Gajin svet, je režiserju Petru Bratuši uspel naslednji vpis v ta kanon.

Še preden smo izvedeli, da je Gajin svet nagradila otroška žirija sarajevskega festivala, je bilo jasno, da je bila premiera v Gledališču mladih silen uspeh: otroci so med akcijskimi prizori na glas navijali za protagoniste, poklon ekipe po končani projekciji pozdravili z vriski, mladim igralcem pa je nekaj bosanskih vrstnikov prišlo osebno čestitat. Vprašanja iz občinstva so kar deževala in jih je bilo treba prekiniti zaradi odhoda ekipe na rdečo preprogo.

Režiserju in soscenaristu Petru Bratuši, s katerim smo se pogovarjali nekaj dni pozneje, se je ob taki recepciji odvalil kamen od srca. "Film sem do sedaj vsakič gledal le z interno publiko; projekcije na motovunskem festivalu, kjer smo pozneje dobili nagrado Buzz@teen, se namreč nisem mogel udeležiti. Nagrada otroške žirije je v resnici najboljša nagrada, ki jo lahko dobiš – točno to je namreč publika, ki jo hočemo osvojiti. Med samo projekcijo sem imel občutek, da so otroci nemirni, da jih morda dolgočasimo – ampak v resnici so samo med seboj komentirali dogajanje. Aplavz na koncu je bil neverjeten: vsi smo bili presenečeni in srečni. V resnici sem se zmedel pri odgovoru na prvo vprašanje po projekciji, ker je šlo mami, ki ga je postavljala, kar na jok ... Vedno je fantastičen občutek, ko vidiš, da so emocije, ki si jih hotel vključiti v film, resnično prišle do naslovnika."

Ko Lisa Simpson sreča Piko Nogavičko
Bratuša, ki doslej pravzaprav ni bil znan po mladinskih filmih – pred leti je navdušil z nadaljevanko Življenja Tomaža Kajzerja, lani pa smo v kinih gledali njegova Prebujanja – je moral za Gajin svet stopiti v stik z "otrokom v sebi". "V svoji karieri sem posnel ogromno oglasov z otroki in za otroke, z njimi imam izkušnje. Oba s Špelo (Špela Levičnik Oblak je soscenaristka Gajinega sveta, op. n.) sva velika oboževalca mladinskega pisatelja Ericha Kästnerja, ki je bil najin vzor pri delu. Njegova dela so še danes aktualna za mlade bralce, čeprav so nastala v tridesetih letih 20. stoletja. Iskrena so zato, ker otroka ne nagovarjajo z višine, ampak iz oči v oči. Lik Gaje sva zasnovala kot nekoga, ki je aktiven, ki se odziva na okolico in ni samo pasiven opazovalec; v šali sva jo poimenovala za 'kombinacijo Lise Simpson in Pike Nogavičke'."

Ta "novodobna Pika Nogavička" je torej nadobudna enajstletnica, ki po maminem odhodu v tujino ostane sama s štirinajstletno sestro Teo (Neža Smolinsky) in očetom Petrom (Sebastian Cavazza). Kljub svoji mladosti je deklica na trenutke najzrelejše bitje daleč okrog: sošolca (Anže Gorenc) obvaruje pred nasilniki, očetu ureja zmenke z učiteljico saksofona (Ajda Smrekar) in je edina, ki opazi, da njena sestra "šprica" šolo. Jo bo lahko rešila pred zelo resno nevarnostjo, v katero se je spravila?

Po dveh minutah vedel, da je našel glavno igralko
Ključen del predprodukcije je bil izbira igralcev, še posebej dekleta, ki bi kot Gaja lahko "nosilo" cel film. "V okviru priprav na film smo organizirali ogromno avdicijo: za vse otroške vloge skupaj je prišlo na preizkušnjo okrog 1700 otrok. Imel sem to srečo, da sem po dveh minutah pogovora s Taro Milharčič vedel, da bo ona prava za glavno vlogo. Z Gajo jima je skupna pozitivna energija in prepričanje, da vedno obstaja rešitev, kar koli se v življenju zgodi."

Večina otrok, ki so bili na koncu izbrani, še nikoli prej – morda z izjemo kakega oglasa – ni stala pred kamero. Njihove dvomesečne igralske priprave na snemanje je vodila Manca Dorrer. "V ogromno pomoč so jim bili tudi odrasli igralci: Sebastian Cavazza, Ajda Smrekar, Jana Zupančič in Primož Pirnat: mislim, da so gledalci prepoznali, da so čustva in povezanost med njimi iskrena."

Predpotopni starši?
Film, ki je nastal v koprodukciji Feline Films in RTV Slovenija, prek lika spletnega plenilca, ki v klepetalnicah nagovarja mlada dekleta, v zgodbo vpelje tudi elemente kriminalke. Pravi bavbav, pravi Bratuša, seveda niso računalniki sami po sebi, pač pa pomanjkanje znanja o vedenju na spletu in potencialnih nevarnostih ter seveda prepad, ki v najstniških letih zazija med mulci in odraslimi. "Težava je v tem, da se odrasli delimo na starše pr. r. in p.r. – pred računalniki in po računalnikih. (Smeh) Še moja hčerka, ki je stara 26 let, mi mora včasih pokazati kake bližnjice na telefonu – mladi ogromno več vejo in svet tehnologije je zanje naraven na način, ki je staršem tuj. Nerazumevanje med starši in najstniki je od nekdaj obstajalo (tudi mene starši najbrž niso razumeli, ko sem imel 14 let), a ta razkorak se je z računalniško dobo še povečal. Starši se zavedamo nevarnosti, da bo otroka na primer povozil avto, in ga pred tem varujemo, nekaterih drugih pasti pa se ne zavedamo. Gajin oče skuša v filmu navezati stik s svojo starejšo hčerko, a te povezave preprosto ne najde."

Sestri Gaja in Tjaša sta že na samem začetku zgodbe postavljeni pred dejstvo, da njuna mama z Zdravniki brez meja za leto dni odhaja v Afriko; na petah tej novici je pripeto spoznanje, da se starša tudi ločujeta. Bratuša hoče pokazati, da ima ločitev na otroka vedno vpliv, a brez nepotrebnega moraliziranja: "Zavestno smo se odločili, da v zvezi z ločitvijo ne bomo obsojali nikogar: ne mame, ki je imela svoje karierne ambicije, in ne očeta, ki pred razhodom morda ni dovolj skrbel za svoji hčerki, ker se je bolj posvečal karieri. To so stvari, ki smo jim v življenju priča vsak dan in jih morda celo sami počnemo. Vsi lahko shajamo in smo prijazni drug z drugim, tudi če ne živimo več skupaj."

Oče včasih še vedno velja za "pomožnega" starša
Ambiciozni, preobremenjeni Peter (Sebastian Cavazza) se mora kar naenkrat znajti v vlogi peka jutranjih palačink, voznika na obšolske dejavnosti in krotilca najstniških muh. Okolica mu dá več kot enkrat jasno vedeti, da moški "preprosto ne zmorejo" shajati z odgovornostjo skrbi za otroke.

Družba na očete samohranilce še vedno gleda malce drugače, ugotavlja režiser. "Moja hči je odraščala v družini, v kateri nismo živeli skupaj. Na lastni koži sem izkusil, da očetje pogosto ne veljajo za polnopravne starše. Spominjam se, kako sva šla pri njenih 12 letih na občino iskat potni list. Dokumenta mi niso hoteli izdati, čeprav sva imela mamin podpis in dokumentacijo, da sem njen oče – preprosto zato, ker nisva imela istega stalnega prebivališča. Torej bi ta potni list lahko dvignil kdor koli iz tistega bloka, v katerem je bilo 15 stanovanj, jaz kot oče pa ga nisem mogel. Takrat me je to zelo prizadelo. Od takrat je minilo že skoraj 15 let in upam in verjamem, da so se stvari spremenile na bolje. S filmom sem hotel opozoriti samo na to, da je v Sloveniji pri marsikom še vedno zakoreninjeno stališče, da je mama otrokov edini primarni starš."

Večni fatalec v vlogi zmedenega očeta
Sebastiana Cavazze
smo gledalci navajeni v resnih dramskih vlogah in likih usodnih moških: fascinantno je opazovati, kako se znajde v situacijski komiki, ki jo terjajo prizori jutranjega vstajanja in brzenja v šolo. Režiser nam zaupa, da je igralski veteran Gajin svet resnično videl kot velik izziv. "Vloga Gajinega očeta je bila zahtevna. Pogosto mi ponujajo zelo tipske vloge, pretežno gre za like velikih zapeljivcev. Veliko sva se pogovarjala o ozadju, o vzvodih in načinu vedenja Gajinega očeta. S Špelo sva se posebej posvetila replikam, kjer mora zveneti negotovo. In mislim, da je nalogo izpeljal brilijantno."

Ključnega pomena je tudi, da odrasli v mladinskem filmu preprosto ne morejo biti neomajna avtoriteta. "Pozicije moči so v mladinskih zgodbah vedno malce karikirane, tako tudi v Gajinem svetu – to lahko vidimo pri liku vratarja, učiteljice manekenstva, inšpektorja, Petrove šefice v bolnišnici … Njihova moč nikoli ni absolutna, ampak je – vsaj s pozicije otroka – vedno tudi malce smešna."

Vsaj slovenski gledalci bodo takoj ugotovili, da se v filmu kot leitmotiv večkrat ponovi Sepetov standard Zemlja pleše. Eno tistih poetičnih naključij je, da je komad star točno toliko kot režiser sam. "S skladateljem glasbe Sebastijanom Duhom sva ugotovila, da se dá s to pesmijo, ki jo imam od nekdaj rad, ustvariti vse mogoče aranžmaje. To, da je v kolektivni zavesti preživela zadnjih 56 let, je dokaz, da je precej dobra."

Kdaj lahko vidite Gajin svet?
Prvo javno predstavitev bo prinesla šolska predpremiera 6. septembra v Koloseju, kjer bodo učenci osnovnih šol lahko ob ogledu filma poslušali še predavanje o varni rabi spleta, ki jo bo izvajal Safe.si, in se udeležili Gajine šole programiranja, ki jo bo izvedlo društvo Codeweek.

Naslednja prelomnica bo domača premiera na Festivalu slovenskega filma. Na rednem sporedu slovenskih kinematografov si bo film mogoče ogledati od 27. septembra, v Ljubljani pa bo pred tem na ogled že 18. septembra v Cankarjevem domu, v sklopu projekta Naši filmi doma, ki ga v sodelovanju pripravljata Slovenski filmski center in Cankarjev dom. Bratuša si za Gajin svet želi predvsem, da se ne bi uveljavil "samo" kot mladinski film, češ da je zanimiv tudi za odrasle.

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo