Mlado noč lahko še ta teden ujamete v ljubljanskem Kinodvoru. Foto: Kinodvor
Mlado noč lahko še ta teden ujamete v ljubljanskem Kinodvoru. Foto: Kinodvor
Olmo Omerzu
Svoj prvi kratki film je posnel že zelo zgodaj, še kot najstnik, komaj 14-letni pob. Morda še osupljiveje pa je to, da pri tem ni šlo za kakšno amatersko samoprodukcijo, ampak mu je film Almir (1998) producirala kar RTV Slovenija. Foto: Arsmedia
Mlada noč, Olmo Omerzu.
Olmo Omerzu je na FAMU-ju takoj začel snemati na 35-milimetrskem traku in s profesionalno opremo, že od samega začetka pa je sodeloval s študenti filmske kamere, montaže, zvoka in produkcije. Foto: Arsmedia

Ta priložnost je bila letos dana mlademu, še ne tridesetletnemu Olmu Omerzuju, ki se je v Perspektive uvrstil s svojim celovečernim prvencem Mlada noč (Příliš mladá noc, 2012), delom, ki si ga lahko še ta teden ogledamo na programu Kinodvora.

Olmo je bil še do pred kratkim za številne velika neznanka, pa čeprav je kot ustvarjalec dejaven že polno desetletje. Tako so se celo ob njegovem letošnjem portoroškem nastopu še številni spraševali, od kod se je vzel ta mladi cineast z osupljivo zrelo in domišljeno avtorsko vizijo. Večina jih še vedela ni, da je to tisti avtor, ki je že pred tremi ali štirimi leti s svojim srednjemetražnim filmom Drugo dejanje (Druhe dejstvi, 2008) na podoben način presenetil portoroško občinstvo. A to niti ni tako nenavadno – njegov še skoraj otroški obraz z ničimer ne daje slutiti, da se za njim skriva že zrela in formirana avtorska oseba, Olmov tihi in umirjeni nastop pa se hkrati zdi pravo nasprotje bombastični glasnosti nekaterih njegovih sovrstnikov. Morda je kot osebnost res skorajda neopazen, nekako v ozadju, a tisti, ki je videl njegove filmske podobe, teh gotovo nikoli ne bo pozabil.

Svoj prvi kratki filmi je posnel že zelo zgodaj, še kot najstnik, komaj 14-letni 'pob'. Morda še osupljiveje pa je to, da pri tem ni šlo za kakšno amatersko samoprodukcijo, ampak mu je film Almir (1998) producirala kar RTV Slovenija. Olmo je bil nadvse dejaven tudi na področju stripov. Vrsto let je bil dejavni član revije Stripburger, v kateri je objavljal svoje nenavadne stripe. Že v njih se je namreč dalo razbrati Olmovo specifično avtorsko poetiko, ki je kategorično zavračala dominacijo zgodbe. Lahko bi rekli, da je strip doživljal vizualno, mimo narativne forme oziroma drugače: zgodba je bila zanj drugotnega pomena, pravi izziv pa mu je predstavljala vizualizacija določenih emocij, duševnih stanj, torej tisto, kar lahko pozneje opažamo tudi pri njegovem filmskem delu. Svojo stripovsko ustvarjalnost je označeval za art brut. A ščasoma je področje stripa vse bolj opuščal in se z vse večjo intenzivnostjo posvečal filmu. Tako je v naslednjih nekaj letih posnel niz treh kratkih filmov v lastni produkciji in prav z enim teh del, z leta 2003 posnetim filmom Nič (2003), si je Olmo prislužil vabilo na prestižno češko filmsko akademijo FAMU. No, pravzaprav ni šlo za vabilo, ampak za sprejemni izpit in Olmo ga je opravil z odliko, s čimer si je prislužil brezplačno šolanje na tej ugledni ustanovi. Tako je Olmo nadaljeval tradicijo slovenskih odhodov na to prestižno filmsko šolo. V preteklosti so se na njej namreč šolali nekateri domači režiserji, nazadnje na primer Janez Burger in Janja Glogovac, tam pa se je izšolala tudi vrsta slovenskih direktorjev fotografije, od velikega Vilka Filača, prek Rada Likona in Tineta Perka do najmlajšega Simona Tanška.

2012 Mlada noč (Příliš mladá noc) celovečerni igrani
2008 Drugo dejanje (Druhé dějství), srednjemetražni igrani
2006 Laska (Ljubezen), kratki 2005 Maske (Masky), kratki 2006 Ljubezen, kratki
2005 Maske, kratki.
2003 Nič
2002 Tirnica
2001 In de horibl vacau, eksperimentalni
1998 Almir

Na FAMU-ju je takoj začel snemati na 35-milimetrskem traku in s profesionalno opremo, že od samega začetka pa je sodeloval s študenti filmske kamere, montaže, zvoka in produkcije. Denar za produkcijo je priskrbela šola, sam pa je moral s sodelavci študenti pripraviti produkcijski predračun. Imeli so torej opraviti s simulacijo običajnih pogojev in zahtev filmske produkcije. V prvih dveh letnikih je moral Olmo, tako kot vsi njegovi sošolci, v črno-beli tehniki posneti kratki film, z zvokom, a strogo brez dialogov. Na ta način so jih učili pripovedovati v filmskem jeziku – s podobami, kar je Olmu še posebej ležalo. Namreč, kot je v nekem intervjuju sam izjavil, ga na začetku snovanja novega filmskega dela veliko bolj kot zgodba zanimajo in fascinirajo posamezne situacije, v katerih prepoznava mehanizme, kot so na primer igre moči v vsakdanjem življenju, situacije, ki ustrojijo človeka in mu na ta način sprožijo temo filma. Povedal je, da sledim prav takim situacijam in prizorom, dokler ga ti ne pripeljejo do zgodbe. Nadvse zanimiv je tudi njegov pristop k izboru igralcev: pravi namreč, da največkrat že vnaprej ve, kdo bo igral v njegovem filmu, celo za koga piše določeno vlogo. Pred sabo torej že ima podobo tega igralca. Pa tudi sicer rad dela z enimi in istimi ljudmi. Pravi, da si je prav med delom na študijskih obvezah, ko je poskusil delati kar z velikim številom ljudi, našel krog ljudi, s katerimi rad dela in jih spoštuje. V delo na posameznem filmu jih vključi že od samega začetka, od prve ideje.

Olmo je eden tistih študentov, ki je že med študijem, med izpolnjevanjem študijskih obveznosti (njegova mentorja sta bila Vera Chytilova in Jan Nemec, dve veliki imeni češkega novega vala šestdesetih in sedemdesetih let), močno opozoril nase. Najprej s sklepnim filmom tretjega letnika, ki je hkrati tudi nekakšen zaključek prve stopnje študija. Kot pravi Olmo, je to prvi večji projekt, ki se ga študent FAMU-ja loti kot režiser. Trak in sredstva za produkcijo mu zagotovi šola. A ta predvideva kratki film dolžine od 10 do 20 minut. Olmo pa je že na osnovi scenarija, ki ga je spisal v sodelovanju z Brunom Hájkom, vedel, da bo film daljši od dovoljene minutaže in da bo s tem prekoračil tudi predvidena produkcijska sredstva. Kaj narediti? Zdi se, da je Olmo prav v tistem trenutku, ko je sprejemal odločitev, kako naprej, naredil prvi korak (od sicer še številnih) k velikim – ni se namreč odločil za kompromis, za kleščenje filma v predvidene okvire, ampak je odločno vztrajal pri svoji avtorski viziji in se raje zatekel k domiselnejšim, skoraj filmskim rešitvam. Po privatizaciji češkega filmskega studia Barrandov je ta namreč začel svoje storitve ponujati na širšem zahodnem trgu. Zaradi ugodnih cen in dobre infrastrukture so se številne tuje, tudi hollywoodske produkcije odločile, da bodo tam snemale. Te pa so za seboj puščale škatle z ostanki filmskega traku. Vodilni pri studiu Barrandov so se izkazali z izjemnim občutkom za solidarnost do mladih kolegov, saj so te ostanke podarili študentom FAMU-ja. In tako je Olmo v roke dobil škatle z materialom, ki je ostal po snemanju del Torovega Rezila 2 (Guillermo del Toro, Blade II).

S tem so bili izpolnjeni pogoji, da se Olmo loti svojega prvega večjega projekta. Navdih za tisto, kar je postal srednjemetražni, nekaj več kot 40-minutni film z naslovom Drugo dejanje, je Olmo dobil v kratki zgodbi italijanskega pisatelja Cesara Paveseja. A vsebinski okvir, ki tematizira vprašanje partnerske zveze, sta s soscenaristom Brunom prek lika Martina, ki sta ga oblikovala kot književnega prevajalca v boju z nedokončanim prevodom romana, razširila prek meja klasične ljubezenske fabule in ga vpela v širši družbeno-kulturni kontekst. Tako tudi dejstvo, da se je avtor odločil zgodbo potisniti v ozadje, filma ne zapre v hermetično intimistično študijo odnosa. Prek usmerjanja gledalčeve pozornosti k motivu nedokončanega prevoda zgodba o zapoznelem poročnem potovanju Martina in Cilie prerase svoje okvire ter seže k preizpraševanju in definiranju mej v odnosu, pa naj gre za odnos do ljubljene osebe, samega sebe ali okolice. Ritem filma ustvarjajo posamezni motivi, prizori, kar zgodbo še dodatno fragmentira, a zato gledalčevo pozornost usmerja k samim likom, njihovim notranjim doživetjem: na primer Martinovemu soočanju z lastnimi padlimi ideali ali pa Cilijinem razblinjenju sanj. In njun notranji svet, dogajanje v njunih dušah, Olmo premišljeno odslikava z zamolklimi barvami ali motivi iz okolice, kot je na primer nemo drsenje velike ladje na obzorju, za katero se zdi, da je obtičala v času, tako kot Martin, ki se še vedno ne zna odločiti. Ta odlični srednjemetražni film, v katerem sta v stranskih vlogah nastopili tudi slovenski igralki Nataša Burger in Nataša Matjašec, je požel odmeven mednarodni uspeh (številne festivalske nagrade in priznanja, med drugim tudi nagrada za najboljši kratki film v portugalskem Estorilu), Olmovo suvereno in prefinjeno režijo pa je opazila tudi žirija na nacionalnem filmskem festivalu v Portorožu, ki mu je namenila posebno priznanje.

Čeprav se je na neki način zdelo, da ima že Drugo dejanje vse atribute prvenca – no, pri dolžini ga je malce zmanjkalo -, in čeprav je Olmo z njim v mednarodnem prostoru pritegnil številne zvedave poglede, pa doma številni zanj še vedno niso niti slišali. Seveda to veliko več kot o njegovem delu pove o stanju duha v našem domačem prostoru, ki ne zna prepoznati, kaj šele negovati takih izjemnih talentov. A prav pri Olmu bomo morali paziti, saj so ga na Češkem sprejeli odprtih rok. Še posebej zdaj, ko je Olmo s svojim celovečernim prvencem, Mlado nočjo, suvereno potrdil svoj resnično bogati talent. Ta, na prvi pogled prav tako nevpadljivi, mali film, ki pa pozornega in potrpežljivega gledalca najprej osupne in takoj zatem očara, je nedvoumni dokaz zrele, povsem formirane avtorske osebnosti, ki suvereno obvlada filmsko govorico v njeni najčistejši obliki – kot igro pogledov: prikritih, ukradenih ali drznih pogledov med liki, a tudi pogledov gledalca, ki ga Olmo spretno zapeljuje, toda nikoli zavaja. Ta čudoviti film, ki si ga do 2. decembra lahko ogledamo na sporedu ljubljanskega Kindvora, pozneje pa se bo odpravil na turnejo po kinodvoranah artkinomreže, je že ob premiernem predvajanju v prestižni berlinski sekciji Forum osvojil številne, med drugim tudi pisce revije Film Comment, ki so ga uvrstili med 10 najboljših filmov letošnjega Berlinala.

Kar nikakor ne preseneča. Mlada noč, ki nas iz zasneženega, a tudi rahlo sivega ponovoletnega dne odpelje v neko povsem običajno blokovsko stanovanje, kjer se srečata dva svetova – tisti dveh najstnikov, pravzaprav še otrok, ter dekadentne združbice treh mlajših odraslih oseb –, hkrati pa tudi v noč, v kateri se začno srečevati, trkati in se prepletati njihovi pogledi – zvedavi in naivni pogled otrok ter hrepeneči, žalostni, razočarani, naveličani, pa tudi z željo po nadvladi in neiskrenosti prepojeni pogledi odraslih oseb –, namreč domiselno izpostavi eno temeljnih vprašanj filmske umetnosti, to je vprašanje pogleda v filmu. Olmo je k njemu pristopil že prav osupljivo kompleksno, a hkrati tudi z neverjetno suverenostjo. Tako med ogledom izstopi vprašanje žanra (gledamo otroški oziroma mladinski film, morda zgodbo o odraščanju?), vprašanje identifikacije gledalca, navsezadnje pa seveda tudi same dinamike in politike odnosov med liki. Mlada noč je presenetljivo zrelo delo, suverena potrditev enega največjih talentov, kar jih premore slovenski film, in hkrati idealni kandidat za večkratni ogled, saj smo lahko prepričani, da bomo vsakič videli nekaj več.

Denis Valič