Film
Premiera najdražjega vzhodnoevropskega (z izjemo Rusije) filma do takrat, jugoslovanska koprodukcija Bitka na Neretvi hrvaškega režiserja Veljka Bulajića, je bila leta 1969 v Sarajevu. V letu in pol snemanja so v produkcijo vključili 58 tovarn, 10 tisoč vojakov, 140 topov, 50 oklepnih vozil, 50 konjev in 28 kaskaderjev ter 'pokurili' 800 tisoč nabojev in 152 tisoč metrov filmskega traku. Foto: NN
V filmu, ki je bil leto po premieri nominiran za oskarja, so med drugim nastopili Orson Welles, Yul Brinner in Franco Nero, filmski plakat pa je oblikoval sam Pablo Picasso. Še danes ni znano, koliko je film pravzaprav stal - po različnih podatkih se številka giblje nekje med štirimi in pol ter (za tiste čase vrtoglavimi) dvanajstimi milijoni dolarjev.

Dodaj v

Še ena svetovna pot za kultni film Bitka na Neretvi

Hrvaška filmska klasika
5. januar 2011 ob 18:06
Moskva - MMC RTV SLO, STA

Film Bitka na Neretvi so na 32. mednarodnem filmskem festivalu v Moskvi izbrali za enega izmed desetih najpomembnejših vojnih filmov.

Bitka na Neretvi, ki jo je leta 1969 režiral Veljko Bulajić, bo tako po štirih desetletjih in približno 550 milijonov gledalcih znova prišla v svetovno distribucijo. "Po tolikih letih je velika stvar, da bodo ljudje po svetu lahko videli film, ki je pomenil preobrat za hrvaško kinematografijo ter odprl številne možnosti za koprodukcije in sodelovanja s tujimi partnerji," je dejal Bulajić.

Spomnil je še, da je bila Bitka na Neretvi že prikazana tako rekoč po vsem svetu, od Kambodže do Peruja in Čila, in da je imel film več gledalcev kot vsi filmi nekdanje Jugoslavije skupaj. Tokrat pa bo film prikazan v Združenih državah Amerike, Italiji in na Japonskem.

Pravi spektakel svojega časa
Bitka na Neretvi je med najbolj gledanimi filmi evropske kinematografije v svetovnem merilu, samo na Hrvaškem je film videlo 1,4 milijona gledalcev, prejel pa je tudi 20 prestižnih nagrad na mednarodnih in domačih filmskih festivalih. Leta 1970 je bil nominiran tudi za oskarja. Na filmskem festivalu v Moskvi je bil izmed 120 filmov o tematiki II. svetovne vojne izbran med deseterico najpomembnejših. Med drugim so bili izbrani še Most na reki Kwai (1957) režiserja Davida Leana, Cesarstvo sonca (1987) Stevena Spielberga ter Najdaljši dan (1962) režiserjev Kena Annakina, Andrewa Martona, Bernharda Wickija in Darryla F. Zanucka.

Epski spektakel Bitka na Neretvi podrobno predstavi znamenito bitko za ranjence, v kateri je med II. svetovno vojno Tito z manevriranjem podkuril okupatorju in domačim izdajalcem. Film odlikuje za tisti čas tehnična dovršenost, neusmiljena krutost pri prikazovanju vojnih grozot in izjemna igralska zasedba: Orson Welles, Yul Brynner, Hardy Krueger, Silva Koščina, Franco Nero, Sergej Bondarčuk, Milena Dravić, Pavle Vuisić, Ljubiša Samardžič, Miha Baloh in drugi.

L. Š.
Prijavi napako
Komentarji
espero
# 05.01.2011 ob 18:46
Statisti so dobili kot ponavadi za malico , nič več,saj so bili ponosni da so del spektakla in v navadi je bilo da za show ljudje sploh niso zahtevali denarja! Druga pesem so pa glavni igralci ,ki so bili najbrž vrhunsko plačani ! Še danes ne morem pozabiti ko smo v vrsti čakali l 1971 v preddverju kina Vič kar 3-4 ure , vrsta pa se je vila kakih 200 m do Tržaške ceste. Ko si čakal 3 ure , in bil skoraj na vrsti za nakup je pisalo z rdečo RAZPRODANO in jutri si moral še enkrat v vrsto. Pred filmom še obvezne politične vesti in potem uživanje.Ja lepi spomini , čeprav smo se načakali. Prav takrat so namestili boljše zvočnike in prelet aviona se je slišal kot stvaren.
vsx1016
# 05.01.2011 ob 18:12
Lahko bi ga ''digitalno remastali'' na 1920x1080 pixlov za arhiv, kot so to naredili pri Clint Eastwoodovih westernih iz 60ih.
sejnik
# 05.01.2011 ob 21:59
L. Š. še za sabo ne zna brati: na enem mestu "hrvaška filmska klasika", na drugem "jugoslovanska koprodukcija" (kdo je postal svetovni prvak v Ljubljani, hrvaški ali srbski košarkarji?), da o holivudskih "Hrvatih" sploh ne govorimo. Veljko Bulajić je bil Črnogorec, tako kot je Živojin Pavlović še vedno Srb, čeprav je posnel dva izmed desetih najboljših slovenskih filmov.
LightDot
# 05.01.2011 ob 19:42
Ni hrvaški, seveda ne. Je kar lepo Jugoslovanski. Veljko Bulajić je po rodu iz Črne gore, domači igralci pa od povsod po malem, čeprav je bilo, vsaj med "zvezdami" filma največ Srbov... Jugoslavija, skratka.
Herta
# 05.01.2011 ob 22:28
Izjemna igralska zasedba:

Lojze Rozman, Radko Polič, Miha Baloh, Demeter Bitenc, Špela Rozin, maskerka Berta Meglič, in še vsaj omenili bi lahko Borisa Dvornika, Bato Živojinovića ter Curda Jürgensa.

Orson Welles, Yul Brynner, Hardy Krueger, Silva Koščina, Franco Nero, Sergej Bondarčuk, Milena Dravić, Pavle Vuisić, Ljubiša Samardžič,.
yetti
# 05.01.2011 ob 19:28
A zdaj pa je to hrvaški film? Karkoli je bilo v Jugoslaviji slabo je bilo "kao" srbsko, kar pa je bilo dobrega pa hrvaško - ...bemti !
Pa še:ni Veljak Bulajić ampak Veljko!
yetti
# 07.01.2011 ob 16:44
Zelo zanimivo kar pišeta "debelinko" in "sejnik"! Jugoslovanski filmi z vojno tematiko so propaganda za Tita in njegov "režim", na tisoče filmov z vojno tematiko ki jih lansirajo v ZDA so pa gola umetnost - kenede?
tigr1924
# 05.01.2011 ob 21:05
To ni hrvaški film ampak je JUGOSLOVANSKI!!!
sejnik
# 18.01.2011 ob 18:04
@yetti
sploh ne. Propagandni film sploh ne pomeni, da je slab (no ja, vsaj pri meni ne), se pa to precej pogosto zgodi, ne glede na državo. Včasih pa dobimo tudi kak vrhunski film, kakršen je Bitka na Neretvi (ali pri nas recimo Na svoji zemlji), drugič pa čisto sranje kot je Srce v breznu.
Bendit
# 07.01.2011 ob 11:38
zakon film
sejnik
# 06.01.2011 ob 20:02
@debelinko
film je pač film, ta je pa za povrh še NOB-jevska propaganda. Med zgodovinarji sploh ni sporno, da Tito ni bil kak velik vojskovodja, njegov prispevek k uspehom partizanov je bolj vprašanje poolitike in karizme.
Herta
# 06.01.2011 ob 15:58
Film se ukvarja z enim samim vprašanjem - o reševanju ranjencev iz obroča. Tega ni moč spodbiti. Kakšne pa so takrat bile vojaške in politične razsežnosti , ki so botrovale temu spopadu na Neretvi ? Precej zapletene zato tudi krajši povzetek o tem v komentarju ne zadošča. Poznavalci zgodovine druge svetovne vojne in posebej NOB bodo med ogledom filma zlahka potegnili črto med fikcijo in resnico oziroma filmsko rekonstrukcijo dogodkov.
lerin
# 05.01.2011 ob 21:50
xe, xe hrvaški film - tolk k slovenski. Ej, se hecjo tile croati. Sicer pa vrhunski film - nisem vedel, da je bil tudi zunaj tako popularen.
braag
# 05.01.2011 ob 21:02
Režiserju je ime VELJKO Bulajić. Avtor članka bi to lahko vedel.
LightDot
# 05.01.2011 ob 19:46
Z malo, jugoslovanski, seveda. Lapsus.
pan
# 05.01.2011 ob 19:27
Od kdaj pa je Veljko Bulajić - Veljak???
No,...veljak, ampak filmski, je seveda že dolgo! ;-)
moonylink
# 07.01.2011 ob 13:54
sejnik daleč od tega, zgodovinarji čislajo tita kot enega najboljših in iznajdljivih vojaških poveljnikov svojega časa

ne vem, na kake zgodovinarje se ti sklicuješ, argentinske?
debelinko
# 06.01.2011 ob 10:29
Film je edinstven, ker si takrat nihče drug ni upal privoščiti tako drage produkcije. Služil pa je kot promocija Tita in njegove nečimernosti ter utrjevanju Titove različice resnice.
Zvedniška zasedba iz tujine je povsem nepotrebna, Kurosawa je recimo vse svoje kultne filme posnel z japonskimi igralci. Ogromno je stal tudi najem originalnih avionov in tankov,.. Denar ni bil vprašljiv.
Zgodba pe je tudi zgodovinsko in verodostojno vprašljiva. Po eni strani je neverjetno, da bi si vse ukne partizanske vojske izmislil en super heroj - Tito. Life je l.85 med 10 najpomembnejših zavezniških poveljnkov uvrstil Koto Nadja in ne Tita. Pozoren opazovalec se bo tudi spomnil, da po preboju preko Neretve ni Nemcev ampak zgolj četniki. Po virih V. Dedierja in V. Velebita so takrat imeli partizani in Nemci premirje, ker je tito poslal V. Velebita preko sarajev v Zagreb na pogovore o zamenjavi ujetnikov in o izpustitvi Herte Has, matere Titovega sina.
Vsekakor je film nekaj posebnega; hibrid med Moje pesmi, moje sanje in med propagandnimi filmi totalitarnih režimov.
Vso dolžno spoštovanje pa do trpečih ljudi in teh pa resnično ni bilo malo.
Eska
# 05.01.2011 ob 19:18
Menda je tudi dober prizor v katerem se Nemec predaja z dvignjenimi rokami, partizan ga pa med režanjem pokosi z rafalo,? Ali je bilo to v Kozari?
Kazalo