Častni gost večera je bil ravno Velkaverh, ki s svojimi besedili že štirideset let soustvarja največje uspešnice Slovenske popevke, zaradi katerih so se ljubljanske Križanke napolnile do zadnjega stola.

Nove vrane in mogočni zvočni zid
Priložnosti primerno je za uvod zadonela Poletna noč v izvedbi Big Banda in Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, ki so jima ves večer dirigentsko poveljevali Lojze Krajnčan, Patrik Greblo in za povrh še Mojmir Sepe, glas so Velkaverhovim besedam posodili nekateri originalni izvajalci popevk, na pomoč pa je priskočila tudi mlajša generacija pevcev in pevk. Pomladitev popevkarskega večera so najprej "zagnali" za priložnost zbrani nasledniki Belih vran pod imenom Nove vrane: Katja Koren, Lea Sirk, Mate Brodar (Bro, Da Phenomena) in Matej Virtič so vokalni del koncerta odprli s popevko Pesem presenečenja, pozneje pa so se pomaknili v ozadje kot spremljevalna skupina preostalih izvajalcev.

V živo so simfoniki in "bigbandovci" ustvarili mogočen zvočni zid, ki je lahko nežen in igriv ali veličasten in čustven, v ospredju pa vseeno pušča dovolj prostora za raznolike glasove pevk in pevcev, ki so vsak na svoj način interpretirali najbolj znana Velkaverhova besedila. Ana Dežman je tokrat odpela pesem Nad mestom se dani, s katero je leta 1985 na festivalu v Opatiji blestela Ditka Haberl, Oto Pestner je poskrbel za veličasten finale Mnogo srečnih let od tod, mladi pevki Iva Stanič in Neža Drobnič pa sta obudila spomine na najlepše obdobje Slovenske popevke s pesmima Brez ljubezni mi živeti ni in Ti si rekel sonce.

Zamaknjenost ob "starošolskih" izvajalcih
Nekateri nastopajoči so bili v popevki in z obema orkestroma za hrbtom bolj domači, drugi manj. Kar malce nenavadno je bilo videti Matjaža Jelena, nekdanjega pevca skupine Šank rock, kako poje pesem Solza, ki je ne prodam, ali Andreja Šifrerja, ki nekako okorno namesto gorenjskega pevskega kolega Braca Korena zapoje Ptica vrh Triglava, v kateri se razkrije tudi tisti bolj otožni in domoljubni obraz popevke.

Največ navdušenja so seveda poželi izvajalci, ki so predstavljene popevke peli tudi v "starih dobrih časih". Eva Sršen je živahno, sproščeno in teatralno odpela Ljubi, ljubi, ljubi in sprožila velik val ploskanja, k je pričalo o tem, da "starošolske" izkušnje po navadi še vedno posekajo mladost. Podobno evforijo je bilo čutiti tudi med nastopi Elde Viler in Jureta Robežnika (Dnevi sreče, dnevi žalosti), Edvina Fliserja (Kjer se nasmeh konča) in morda še najbolj pri Pesmi za dinar, ko so Pepel in kri poželi gromek aplavz že med prihajanjem na oder in voditeljičino napovedjo. Čeprav so v Križankah stole zasedli večinoma starejši obiskovalci, ki so pri "navijanju" za odrske izvajalce bolj zadržani, je bilo v zraku čutiti čustveno napetost in nostalgijo ob zamaknjenem gledanju starejših generacij na oder, kjer so se vrstili glasbeni idoli iz njihove mladosti. Ob tem vzdušje se je še bolj zazdelo, da je obdobje zlatih časov Slovenske popevke verjetno neponovljivo. A ne zato, ker to ne bi bilo tehnično izvedljivo, temveč zato, ker je tako tesno povezano z določeno generacijo in časom, da se različni poskusi oživitve popevke med širšim in mlajšim občinstvom ne "primejo".

Pesmi, ki se dotaknejo slehernika
Velkaverhove zimzelene uspešnice več desetletij so na odru Križank obudil tudi drugi: Ivan Hudnik z Zelene livade s teboj, Nuška Drašček je stopila v čevlje Majde Sepe in prejela topel aplavz za Ljubljanske ulice, Nove vrane so namesto Belih vran sprostile občinstvo z Mini-Maksi, Alenka Godec je namesto skupine Hazard zapela Vsak je sam, po "šminkerskem" nastopu Benča s pesmijo Maja z biseri in Nuše Derende z Mlade oči pa je Eva Hren navdušila s Kreslinovo Dan neskončnih sanj, s katero je prekmurski glasbenik leta 1980 zmagal na Slovenski popevki.

Med mnogo mislimi o Velkaverhu je bilo povedano tudi, da je v svojih besedilih govoril o sleherniku in stvareh, ki se dotaknejo večine, pogled pod prste kitaristov Big Banda pa je pričal, da gre pri popevkah v osnovi za preproste pesmi, ki jim glasbila nanašajo sloje razgibanosti in vsebinske nianse.

Najlepši dan poleg Dneva ljubezni
Nekatere najlepše in najbolj priljubljene popevke so seveda prihranili za konec. Dominik Trobentar iz skupine Hazard je v znani pesmi postavil primerno vprašanje: So najlepše pesmi že napisane? Orkester je po tem prevzel Mojmir Sepe, oder pa zavzela Nina Strnad s pesmijo Med iskrenimi ljudmi.

Na oder je na koncu stopil tudi častni gost Dušan Velkaverh in nasmejal že z uvodnimi besedami: ”Mislim, da pesem vse pove – pa so me prosili, da ob priložnosti povem še nekaj proze.” Zahvalil se je vsem izvajalcem za prerez 40 let njegovega delovanja in osmim skladateljem predstavljenih skladb. Generalni direktor Marko Filli je Velkaverhu podelil RTV-jev kipec Dečka s piščalko za njegovo delo in se mu poklonil še z mislijo, da je večino najlepših pesmi, omenjenih v pred tem odpeti pesmi skupine Hazard, napisal prav Dušan Velkaverh. Slavljenec se je zahvalil še za "enega najlepših dni mojega življenja" in napovedal, da je lepši le še Dan ljubezni, ki so ga začeli peti Pepel in kri, potem pa so jim pritegnili še vsi nastopajoči na koncertu.