Glasba
Anna Margaret Michelle Calvi, po očetu Italijanka, je znana po silovitem glasu, virtuoznem igranju na kitaro in karizmatičnih živih nastopih. Foto: AP
       Če si ženska v glasbi, je tvoj žanr "ženska izvajalka", primerjajo pa te z ogromno drugimi izvajalkami, s katerimi te druži samo to, da ste vse ženske. To je znak, da nas čaka še veliko dela.       
Annini nastopi v živo so nekaj posebnega, iz kitare poskuša izvabiti tudi zvoke drugih inštrumentov, vizualno pa zanje navdih črpa iz flamenka, a ne iz volančkastih oblek plesalk, bliže so ji moške oprave, sestavljene iz hlač z visokim pasom in bluze. Foto: AP
Tudi naslovnica novega albuma razkriva, da Anna Calvi zdaj bolj eksplicitno raziskuje temo telesnosti. Foto: Wikipedia
"Navada nanašanja ličil vsako jutro je gesta, ki ženski sporoča, da je neizmerno pomembno, kako je videti v očeh okolice. Samo pomislite! Zjutraj, preden greš od doma, imaš kup dodatnega dela, ki poskrbi, da se boš ljudem zdela bolj privlačna. Do tega sem začela čutiti velik odpor in zdaj nosim veliko manj ličil, kot sem jih prej." Foto: Reuters
       Ne bom trdila, da mi je vseeno, kako sem videti, ker sem pač produkt družbe, v kateri živim - mi je pa veliko bolj vseeno, kot mi je bilo včasih. Veselim se staranja in tega, da mi bo še manj mar.       
Leta 2012 je bila na podelitvi nagrad brit nominirana tudi za najboljši preboj na britanski sceni. Foto: EPA
Album Hunter je obenem dovolj prepoznaven in zvest glasbeničinemu dosedanjemu delu, da ne bo odvrnil dosedanjih oboževalcev, obenem pa pomeni dovolj velik ustvarjalen korak naprej, da se ni treba bati zvodenelosti ali repetitivnosti starih idej. Foto: EPA
"Na področju glasbe ustvarjalna ženska še vedno velja za eksotičen, nenavaden pojav." Foto: EPA
"Nova Patti Smith", "druga PJ Harvey" - so jo označili kritiki takoj po izdaji prvenca leta 2011, neslutene uspešnice, naslovljene preprosto - Anna Calvi. Album, za katerega je mislila, da bo prodala mogoče nekaj tisoč izvodov, so nazadnje prodali v skoraj 200.000 izvodih, kritiki pa so ga soglasno uvrstili med najboljše tistega leta. Tri leta pozneje je izšel One Breath, letos pa Hunter. Foto: Reuters
"Morala sem zelo veliko delati, da sem zgradila glas, kot ga imam danes. Nisem bila rojena z njim," je Anna Calvi pred štirimi leti priznala v prvem intervjuju za MMC. Do 25. leta je bila dejansko preveč nesamozavestna, da bi se ukvarjala s petjem. Foto: AP

"V naši kulturi še vedno velja, da ženske ustvarjajo življenje, moški pa umetnost"

Intervju z Anno Calvi pred njenim koncertom 20. novembra v Kinu Šiška
14. november 2018 ob 12:14
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Glede določenih stvari imam močna čustva, in to sem hotela povedati na glas. Tega ne počnem pogosto, ampak tokrat se mi je zdelo pomembno," o svojem novem albumu, ki ga bomo v kratkem lahko v živo slišali v Ljubljani, pove Anna Calvi. In kaj nam sporoča? Da se je, "sita izbiranja med moško in žensko platjo v sebi", podala na lov. Alfa, močna, trdoživa.

Pogovor z Anno Calvi, pa čeprav samo kratek promocijski klepet po telefonu, je hiter tečaj soočanja z lastnimi neutemeljenimi pričakovanji. 38-letna britanska glasbenica, ki je bila za oba prejšnja albuma nominirana za nagrado mercury, virtuozna kitaristka, ki je leta 2012 zavzela glasbeno sceno s svojim čutnim prepletom gothovske senzibilitete in rocka, je tretji studijski izdelek, Hunter, izpilila v bojni klic. "Namen te plošče je prvinskost in lepota, ranljivost in moč, biti lovec in biti plen," je zapisala v "manifest" ob njenem izidu. "Verjamem, da je spol cel spekter. Verjamem, da bi bili vsi svobodnejši, če bi si pustili biti nekje na sredi, ne pa prignani v skrajnosti igranja vlog moškosti in ženskosti. Rada bi izkusila bolj subverzivno seksualnost, ki sega onkraj pričakovanj za žensko v naši heteronormativni družbi."

Njen odrski nastop je dramatičen, monokromna estetika markantna in vokal hipnotičen. Kakšno pravico ima po vsem tem človek biti presenečen, če Anna Calvi po telefonu zveni kot najbolj plaho, zadržano in nežno bitje, kar jih je kdaj bilo? Njena glasba obračunava ravno s takimi posplošitvami. "Res ne boreš biti ženska, ne da bi bila neverjetno močna, ker preprosto nimamo istih privilegijev kot moški," ugotavlja tudi sama. In obenem v pesmi As A Man provokativno sprašuje: If I was a man in all but my body / Oh, would I now understand you completely? (Če bi bila moški v vseh pogledih razen telesnem / Bi te potem lahko zares razumela?) To zavračanje družbenih norm, kar je bilo na manj ekspliciten način že ves čas čutiti v njeni glasbi (spomnimo se le na uspešnico Jezebel ali Suzanne and I), na albumu Hunter spremlja tudi večja ostrina, za odtenek manj spoliran zvok, kot smo ga od nje navajeni. (Kot producent je album Hunter soustvarjal stalni sodelavec Nicka Cava Nick Launay.)

Ljubljanski koncert Anne Calvi pred štirimi leti je bil eden tistih večerov, kakršne prisotni nato še dolgo omenjajo v spoštljivih tonih, prihranjenih za neoporečno prisotnost veličine. Kdor je bil takrat v Kinu Šiška, se bo najbrž brez oklevanja 20. novembra vrnil na prizorišče zločina. Za druge je to opomin, naj tokrat ne zamudijo ene najmarkantnejših, najčutnejših rokeric zadnjega desetletja. Koncert se začne ob 20.00, v spodnjem pogovoru pa besedo predajamo Anni.

Ste v zvezi s tretjim studijskim albumom čutili velik pritisk? S prvim ste se uveljavili kot "veliko odkritje", z drugim dokazali, da niste muha enodnevnica, pred izidom tretjega pa so bile za vas vse poti odprte. Se vam je zdelo, da morate še vedno kaj dokazovati?
Najbrž sem se res naprezala, ampak ne iz kakih karierističnih vzgibov. Videti sem hotela, kako daleč lahko sežem kot tekstopiska in pri komponiranju pesmi. Prav gotovo sem imela pred očmi misel, da je to izziv zame.

Spomnim se, da so imele vaše objave na Instagramu tik pred izidom albuma zelo izrazito estetiko: vse fotografije so bile prežete z rdečo barvo. Zasledila sem tudi, da je novo pesem Swimming Pool navdahnila slika Davida Hockneyja. So vizualni impulzi pomemben del vašega ustvarjalnega procesa?
Predvsem gre vedno za čustva. Premlevam neko čustvo in brenkam na kitaro. To, ali bom neko idejo poskušala razviti v pesem, pa je odvisno od tega, ali jo lahko vizualiziram kot nekakšen miniaturen filmček. Če imam ta filmček pred očmi, potem vem, da je to ideja, ki jo je vredno razvijati naprej. Pri pesmi Swimming Pool sem imela v hipu pred očmi sliko – takoj sem vedela, da bo to zame pomembna pesem in da se bo znašla na albumu.

V Ljubljani sta nazadnje nastopili pred štirimi leti; mnogi ljudje, s katerimi sem se pogovarjala, so nastop v Kinu Šiška ohranili v lepem spominu, kot izredno intimno izkušnjo. Tudi meni se je koncert zdel zelo drugačen od vašega festivalskega gostovanja, ki sem ga ujela nekaj let prej. Koliko energije vložite v vzpostavljanje vezi z občinstvom? Imate radi ta stik, ki se včasih stke z občinstvom? Ali pa se raje samo izgubite v glasbi?
Mislim, da gre to dvoje z roko v roki. Če se hočeš povezati z ljudmi, se moraš izgubiti v glasbi - sicer tega ne moreš pričakovati od svojega občinstva. Raje imam majhne dvorane in občutek, da skupaj ustvarjamo poseben trenutek. Rada bi si mislila, da se bodo ljudje ob odhodu, potem ko smo doživeli skupno izkušnjo, počutili drugače kot takrat, ko so stopili v dvorano. Zame je zelo pomembno, kako se počutijo ljudje, ki pridejo na moje koncerte.

Na turneji po vzhodni Evropi in Italiji boste večino novembra, pa tudi oktober je bil zaseden. Je turneja že utečena? Se seznam pesmi sproti kaj spreminja, ga prilagajate glede na to, kaj funkcionira in kaj ne? Ste v zvezi z nastopi spontani?
Zagotovo spreminjam zaporedje in izbiro pesmi, ko še ugotavljam, kaj fukcionira in kaj ne. Zdi se mi pomembno, da turneja ostane živo, spreminjajoče se bitje, ne pa samo fiksen nabor komadov, o katerem niti razmišljaš ne več. Vse skupaj mora biti zanimivo tudi zame. Pesmi skušam vsak večer izvajati malo drugače, kdaj jim kaj odvzamem in drugič kaj dodam. To je živ, dihajoč organizem. Trenutno izvajamo priredbo skupine Suicide, kar mi je precej v veselje.

V svoji glasbi ste od nekdaj načenjali temo seksualnosti, a mediji vas po navadi niso nujno katalogizirali med kvirovske umetnike. Sprejelo vas je mainstreamovsko občinstvo, kar je včasih pomenilo tudi heteronormativne interpretacije vašega dela. Je zato album Hunter izšel s spremno besedo, skorajda manifestom? V njem pišete o gledanju "onkraj spola", o raziskovanju subverzivne seksualnosti, o zavračanju stereotipne binarnosti moškosti in ženskosti. Zakaj se vam je zdelo pomembno svoj namen pojasniti tako nedvoumno?
Hotela sem izraziti stvari, ki so zame pomembne. Hotela sem tudi, da bi ljudje lahko poslušali album in dojeli čustva, ki jih obravnavam, ne da bi sploh poslušali besedila pesmi. Glede določenih stvari čutim zelo močno in to sem hotela povedati na glas. Tega ne počnem pogosto, ampak tokrat se mi je zdelo pomembno.

Všeč mi je vaša ideja ženske protagonistke, ki se, kot sami zapišete, ne odziva zgolj na zgodbo moškega. Vodilni motiv pripovedovalca, ki je "hkrati lovec in plen", je na albumu jasno slišen. Kakšna pa je ta dinamika znotraj same glasbene industrije? Kako pogosto je dejansko lahko ženska tista, ki narekuje pogoje svojega dela, ko gre enkrat za velike založbe in velike vsote denarja?
Nimam veliko vpogleda v svet popa, ker je to čisto drug svet od mojega. Pri svojem delu poskrbim, da sem jaz tista, ki absolutno odloča o glasbi, o vizualni plati albuma, o vsem. Vsaka ustvarjalna odločitev je stoodstotno moja - in to pravim z globokim spoštovanjem do vseh svojih sodelavcev. Je pa res, da imamo ženske vedno tisti privzgojeni občutek, da moramo povzročati čim manj sitnosti. Včasih je potreben interni boj proti občutku krivde, kadar vztrajaš pri čem, kar je v tvojih očeh pomembno. Moški ustvarjalec ne bi na to niti pomislil, ker je že odraščal z zavestjo, da ima pravico zahtevati, kar hoče. Seveda vse to ne pomeni, da ne bom spregovorila, samo zavedam se, da je zame najbrž čustveno malo težje.

Ste med ustvarjanjem albuma pri sami sebi naleteli na kake globoko vsajene predpostavke o vlogah spolov, za katere še sami ne veste, da ste jih gojili? Stereotipi so včasih vsajeni tako globoko, da niti ne vemo, da jih imamo.
Zelo me frustrira ideja, da smo ženske nežne, ranljive in čustveno šibkejše - to je tako, tako zelo daleč od žensk, ki jih poznam. O tem albumu sem se pogovarjala z inteligentnimi novinarji, ki pa so še vedno ženskost opredeljevali kot nekaj mehkega in ranljivega, moškost pa kot moč. Vsi se moramo truditi za odpravo teh predsodkov, ker res ne moreš biti ženska, ne da bi bila neverjetno močna - v naši koži ni lahko! Nimamo vseh privilegijev, ki jih imajo moški, zato moramo biti žilave. Rada bi vdahnila nov pomen besedam, kot so "lovec" in "alfa", rada bi odpravila predpostavko, da so te besede nujno povezane z moškimi.

Ste kdaj čutili kake omejitve v zvezi s pričakovanji, povezanimi z glasbenicami, ko gre za njihov videz? Sami poudarjate, da gre pri spolu za spekter, ampak industrija od svojih zvezdnic še vedno pričakuje, da se bodo predstavljale na zelo ženstven način, po možnosti z veliko spolno privlačnostjo. Kadar se kaka izvajalka, na primer Peaches, ne uklanja tem pričakovanjem, samodejno velja za avantgardno in izzivalno.
To me frustrira manj, kot me je včasih, ker sem pač starejša in mi ni več toliko mar. Je pa res, da deklice prevečkrat vzgajamo z zavestjo, da je videz njihov najpomembnejši atribut, daleč pred vsem drugim, kar so in kar počnejo. Fantkom dopovedujemo ravno nasprotno. Šele ko si malo starejša, ugotoviš, kakšno nakladanje je vse skupaj, kar je zelo osvobajajoče. Ne bom trdila, da mi je vseeno, kako sem videti, ker sem pač produkt družbe, v kateri živim - mi je pa veliko bolj vseeno, kot mi je bilo včasih. Veselim se staranja in tega, da mi bo še manj mar.

Še celo navada nanašanja ličil vsako jutro je gesta, ki ženski sporoča, da je neizmerno pomembno, kako je videti v očeh okolice. Samo pomislite! Zjutraj, preden greš od doma, imaš kup dodatnega dela, ki poskrbi, da se boš ljudem zdela bolj privlačna. Do tega sem začela čutiti velik odpor in zdaj se veliko manj ličim, kot sem se prej.

Na področju alternativne glasbe se vsepovsod dogajajo inovativne stvari, medtem ko je mainstram veliko bolj okostenel in tradicionalen. V takem kontekstu nato Harry Styles za ikonoklasta in kvirovsko ikono obvelja že, ker nosi oblačila z rožastim potiskom. Vas taka situacija žalosti - ali pa je pomembno, kadar najstniški idoli naredijo vsaj korak v smer stran od ustaljenih tirnic?
Prav je, da ne pridigamo samo že spreobrnjenim. Če obstajajo mainstreamovski izvajalci, ki subvertirajo stereotipe, je to seveda super. Letos se je pojavila lezbična pevka, King Princess: 19-letnica, ki ima pogodbo z veliko založbo in ustvarja popglasbo za najširše občinstvo, obenem pa poje o tem, da je lezbijka in kako si želi spati s svojo punco. Super se mi zdi, da obstaja mainstreamovska glasba s sporočili, ki niso bila vedno del mainstreama. Po glasbeni plati je to sicer precej oddaljeno od mojega dela, ampak cenim, da obstaja.

Album Hunter je bil bolj ali manj že napisan, ko si je kampanja Me Too začela prizadevati za spremembo struktur moči in odpravo zlorab v zabavni industriji. V glasbenem svetu je bilo sicer manj odmevnih primerov kot v filmskem, toda ali mislite, da smo res na pragu dolgoročnih daljnosežnih sprememb? Ali pa je šlo samo za žrtvovanje nekaj jagnet, preden se status quo vzpostavi nazaj?
Prezgodaj je še, da bi lahko govorili, me pa zanima, kakšne pesmi in filmi bodo nastajali v naslednjih petih letih. Če se ozremo ne ravno daleč v preteklost, na primer do Ameriške pite, je zelo očitno, da ženske obravnavajo kot potrošno robo, kot objekte poželenja brez lastne zgodbe. Bi ta film danes posneli na enak način? Ne vem. Če ga ne bi, je to prvi znak, da se kultura dejansko spreminja. Nisem pa prepričana, da je res tako. Na področju glasbe ustvarjalna ženska še vedno velja za eksotičen, nenavaden pojav. To izhaja iz ideje, da ženske ustvarjajo dojenčke, življenje, moški pa umetnost in smrt. To razmišljanje je del kulture, v kateri živimo. Če si ženska v glasbi, je tvoj žanr "ženska izvajalka", primerjajo pa te z ogromno drugimi izvajalkami, s katerimi te druži samo to, da ste vse ženske. To je znak, da nas čaka še veliko dela.

Ana Jurc

A. J.
Prijavi napako
Komentarji
bell26
# 14.11.2018 ob 12:25
V vseh kulturah je to nekaj običajnega, le v naši, zahodni, bi nekateri radi spreminjali naravo.
ANUŠKA
# 14.11.2018 ob 12:48
V svoji glasbi ste od nekdaj načenjali temo seksualnosti, a mediji vas po navadi niso nujno katalogizirali med kvirovske umetnike. Sprejelo vas je mainstreamovsko občinstvo, kar je včasih pomenilo tudi heteronormativne interpretacije vašega dela. Je zato album Hunter izšel s spremno besedo, skorajda manifestom? V njem pišete o gledanju "onkraj spola", o raziskovanju subverzivne seksualnosti, o zavračanju stereotipne binarnosti moškosti in ženskosti.

Uh, zopet filanje s teorijo spola!!!!!!!!
SloEdge
# 14.11.2018 ob 13:59
Sam ko vidiš Me too je vse jasno... Končno bi bil čas da kdo naredi kontra kampanijo z naslovom Fuck you !
luckyss
# 14.11.2018 ob 12:40
Ne vem zakaj se ne borite za enakovredne kvote z moškimi npr., pri zaposlenosti v rudnikih ali gradbiščih...In vsaj na področju literature lahko pišete pod moškimi psevdonimi, pa očitno to ne pomaga kaj dosti...
"Dr romani" pač niso neka presežna vrednost...se opravičujem redkim izjemam..
masterjoze
# 14.11.2018 ob 13:40
RTV - a res ne privoščite svojemu občinstvu (ki vas plačuje) nekaj, kar ne bi bil politično-propagandni pamflet?
Je res potrebno promovirat samo liberalne, mavrične, "multikulturne" in tako ali drugače "malo posebne" osebe?
Kaj pa vsi tisti, ki imamo normalne, tradicionalne vrednote? In mislimo, da s tem, da je nekdo moški oz. ženska ni nič narobe - celo nasprotno, da je to najbolj naravna in evolucijsko preverjena danost?
cene vols
# 14.11.2018 ob 15:54
"Res ne moreš biti ženska, ne da bi bila neverjetno močna, ker preprosto nimamo istih privilegijev kot moški," ugotavlja ...
Zeeeh...
Funky_funky
# 14.11.2018 ob 14:26
V naši kulturi tudi velja, da če mi ženska ni zvesta mi pobere otroke in gre.
spela55
# 14.11.2018 ob 13:19

bell26
# 14.11.2018 ob 12:25
Prijavi neprimerno vsebino
V vseh kulturah je to nekaj običajnega, le v naši, zahodni, bi nekateri radi spreminjali naravo.


Bi blo fajn najprej si prebrat, kaj narava sploh pomeni, ker nekateri imajo blazno napačne pojme o njej.
carlos_carlos
# 14.11.2018 ob 16:17
Sem si želel na ta koncert. Zaradi tega intervjuja, kako je bil voden, pač ne bom šel. Njena glasba govori sama zase ni potrebno takih prozornih vprašanj.

Špela:
Ali kaj si že. Spola sta dva. Ženski in moški in to v 99,9%. Tule se pa kar naprej razpravlja o tistih 0,01%, za katere narava ni izbrala.
spela55
# 14.11.2018 ob 13:27

luckyss
# 14.11.2018 ob 12:40
Prijavi neprimerno vsebino
Ne vem zakaj se ne borite za enakovredne kvote z moškimi npr., pri zaposlenosti v rudnikih ali gradbiščih...In vsaj na področju literature lahko pišete pod moškimi psevdonimi, pa očitno to ne pomaga kaj dosti...
"Dr romani" pač niso neka presežna vrednost...se opravičujem redkim izjemam..


V rudnikih? A niste moški izglasovali daljnega leta 1842, da ženske ne smejo v rudnikih delat? Kolker je meni znano, ženske takrat niso imele volilne pravice, da bi glasovale proti temu? Razen tega, drugje po svetu ženske dejansko delajo, tako v rudnikih kto na gradbiščih, pri nas je pa res bolj malo tega, ampak če jih moški ne želite zaposlitit v teh dveh panogah niso ženske popolnoma nič krive.

Dr. romana pisale ženske? Aaaaaaaaaaaaam...utemeljitelj dr. romana je bil škotski zdravnik in pisatelj, pisali pa so jih zdravniki po baje lastnih doživetljih in glede na to, da dr. roman izvira v 19. st., ko ženske niso smele biti zdravnice, bi rekla da si par stvari pomešal. Kar se pa tiče ženskih pisateljic: Mary Shelley (Frankenstein?), Virginia Wolf, Harper Lee, Mimi Malenšek, ... pri čemer je popolnoma vseeno ali odgovarjajo kakršnemukoli osebnemu okusu. Toliko o presežnih vrednostih in izjemah.
Veidt
# 14.11.2018 ob 15:07
Mja, sem mel bil nekje na meji, ali iti na koncert ali ne. Me je po tem naslovu minilo. Hvala, A.J!
spela55
# 14.11.2018 ob 13:28
ANUŠKA
# 14.11.2018 ob 12:48
Prijavi neprimerno vsebino
V svoji glasbi ste od nekdaj načenjali temo seksualnosti, a mediji vas po navadi niso nujno katalogizirali med kvirovske umetnike. Sprejelo vas je mainstreamovsko občinstvo, kar je včasih pomenilo tudi heteronormativne interpretacije vašega dela. Je zato album Hunter izšel s spremno besedo, skorajda manifestom? V njem pišete o gledanju "onkraj spola", o raziskovanju subverzivne seksualnosti, o zavračanju stereotipne binarnosti moškosti in ženskosti.

Uh, zopet filanje s teorijo spola!!!!!!!!


Grozna ta teorija spola, kaj? Dajmo rajši rečt, da obstaja samo en spol, to je moški, vse ostalo je pa okrasek.
uros23
# 14.11.2018 ob 18:43
Če napišeš Bohemian Rhapsody, Stairway to Heaven, če kot James Brown izumiš nekaj žanrov, ne obstaja ovire, ki bi te lahko zadržala. Če ne drugega, imaš na voljo socialna omrežja, če te že založbe ne povohajo. Ni več to 18. stoletje, ko so skoraj pozabili Bacha. Večina mainstreama bo utonila v pozabo čez kakšnih 10-20 let (no, denar jim bo vseeno ostal :-)), kar bo ostalo, se bo smatralo kot "klasika".

Dvomim pa nekako, da recimo Beyonce, Madonno in podobne kdo (vsaj v tej stopnji kariere) sili, da so pomanjkljivo oblečene. Po drugi strani se ne spomnim, da bi se recimo Joni Mitchell, Tracy Chapman, Janis Joplin, Carole King, Adele, Enya, Björk, ipd. kdaj "morale" slačiti.
hralj
# 14.11.2018 ob 13:10
rock on girl! sploh nima veze, če si ženska ali moški
pejtevennazrak
# 14.11.2018 ob 17:55
Je pa res, da deklice prevečkrat vzgajamo z zavestjo, da je videz njihov najpomembnejši atribut, daleč pred vsem drugim, kar so in kar počnejo. Šele ko si malo starejša, ugotoviš, kakšno nakladanje je vse skupaj, kar je zelo osvobajajoče. Še celo navada nanašanja ličil vsako jutro je gesta, ki ženski sporoča, da je neizmerno pomembno, kako je videti v očeh okolice. Samo pomislite! Zjutraj, preden greš od doma, imaš kup dodatnega dela, ki poskrbi, da se boš ljudem zdela bolj privlačna. Do tega sem začela čutiti velik odpor in zdaj se veliko manj ličim, kot sem se prej.

LOL, enim ženskam se nam prav nič ne da mučit z ličili vsako jutro ker tako ali drugače izgledamo v redu, doma so mi kvečjemu v glavo vbili: važno je kaj je v glavi, sicer pa ne maramo feminizma, saj se v njem ne najdemo.... Kdo je tu nor? Ona ali jaz??
gospod iskreni
# 14.11.2018 ob 17:09
Ja ona je z vsemi svojimi milijoni zelo okusila življenje žensk. Zanimivo kako najbolj fillozofirajo tiste ki imajo polno rit vsega. Ampak življenje je ubistvu silno preprosto in delat filozfijo iz tega da ženskam paše nekaj delat, moškim pa nekaj drugega je neumno. Ampak celoten današnji svet je neumne
srv
# 14.11.2018 ob 14:06
Spet zavajate, sm vidu Telecasterco in sm mislu, da gre za kaj rokerskega, potem pa tisto stokanje in cviljenje. A to je musika ?
KovacevaKobila
# 14.11.2018 ob 16:33
Kaj pa vsi tisti, ki imamo normalne, tradicionalne vrednote?

Mislite tiste 'normalne', 'tradicionalne' vrednote, na podlagi katerih se je zažigalo knjige in ljudi na grmadah, furalo inkvizicijo, zapiralo in kemično kastriralo geje, serijsko zlorabljalo otroke itn.?

In mislimo, da s tem, da je nekdo moški oz. ženska ni nič narobe - celo nasprotno, da je to najbolj naravna in evolucijsko preverjena danost?

Hm. Kje točno Calvijeva pravi, da je narobe, če je nekdo moški oz. ženska? Ne strinja pa se s predsodki oz. stereotipnimi vlogami, ki jih družba namenja moškim in ženskam - kar je precej velika razlika.

Sicer pa: če bi želeli verodostojno komentirat njena opažanja, bi morali izkusiti življenje v družbi kot ženska. Drugače je to bolj ali manj govorjenje na pamet - kot če bi iz vaše perspektive zavračali izkušnje in ugotovitve črnca, ki živi v Angliji.
hernandez
# 14.11.2018 ob 16:16
Verjamem, da bi bili vsi svobodnejši, če bi si pustili biti nekje na sredi, ne pa prignani v skrajnosti igranja vlog moškosti in ženskosti.

Zakaj pa naj bi bili "prignani", kaj pa če zaradi hormonov večini to enostavno paše?

Veliko zmede je čutiti v njeni glavi, v kateri se zgleda kregata punčka in (wannabe) možača. Ne vem kako ob vsem tem najde energijo za reševanje realnih osebnih problemov...
Radoveden
# 14.11.2018 ob 13:57
"rock on girl! sploh nima veze, če si ženska ali moški"

aja? zakaj pol "rock on girl!" ?

en zobnik mal drajsa
prizemljen
# 15.11.2018 ob 18:16
Stereotipov se oklepajo predvsem aktivisti, ki jih nujno potrebujejo, da lahko upravičijo svoj obstoj.
por
# 14.11.2018 ob 20:08
Ana kalvi je pač aktivistka teorije spolov. Ne krivit MMCja.
gospod iskreni
# 14.11.2018 ob 18:50
Pac ponavljajo naucene floskule ki jih mediji radi slisijo
Isao
# 14.11.2018 ob 15:12
@masterjoze
Tvoje vrednote imajo na RTV čisto dovolj prostora. Pusti tudi drugim da živijo svoje vrednote.
KovacevaKobila
# 14.11.2018 ob 15:11
Ne, v bistvu to ne velja. Spet neka propaganda.

Hm. Zakaj je vaše mnenja sveta resnica, vse ostalo pa avtomatsko 'propaganda'?

Vsevišnji, ste to vi? ;)
fah-q
# 19.11.2018 ob 14:38
naj nam razborita "spela55" razloži zakaj ravno v kulturi ne najdeš nekih ženskih van goghov, čajkovskih in podobnih magari murnov in kettejev, ki bi za svojo umetnost celo življenje tolkli bedo (v kolikor jih nekaterih ne bi vsaj za hrano nekdo sponzoriral-tako kot se je sponzoriralo miljone dam po svetu...pa bolj malo z njih, in v literaturi in glasbi in slikarstvu itd...)?

potem naj še razloži, po kaki logiki agata christie in jk rowlings, ki sta ženski, plačani bolje kot je kdaj bil kak balzac ali stendhal ali tolstoj ipd.... pa njune "stvaritve" ne sodijo niti blizu kaj šele na "isto" polico z omenjenimi literati (ki jih z lahkoto naštejem še 50, ženske pa za to družbo težko najdem 3)

...še slabše je v resni glasbi (izvajalke izvzete, etta, aretha, anna, maria-je ogromno res vrhunskih pevk, čelistk itd...sam res vrhunskih avtoric pa od nikoder...sploh nimam primera ženske vrhunske skladateljice za jo ven potegnit...(v kolikor kdo trdi drugaće na začne naštevat žemnske verzije bacha, bethovna, mozarta ali čajkovskega-bach recimo je bil za časa življenja znan le kot organist...šele 100 let kasneje so ljudje kot je bil beethoven skontali kaj je bah ustvaril...tako da na plano z ženskimi skladateljicami...tako kot je bach uszttzvarjal bi lahko takrat vsaka dama....)

v bistvu sploh ne poznam 10 vrhunskih resnih avtoric glasbe, literature, česarkoli... da bi o njih debatiral, ker jih preprosto ni, razen če pojem tako raztegnemo, da vsak pofl kvalificiramo za resno avtorsko umetnost in dobimo noter še kako marino abramovič...tako da ja, moški so dosedaj ustvarili veliko večino avtorske umetnosti in nič ne izgleda da bo v prihodnje drugače...saj je podobno še msarsikje...recimo s patenti ali pa v primerih reševanja soljudi iz nevarnosti ipd...začuda skoraj vedno samo moški...običajno nimaš "špele", ki bo skakala z balkona na balkon 50 metrov od tal ali plavala v deroči ledeni vodi, da bo iz gorečega stanovanja ali povodnji rešila otroka al pa celo psa, se pa hitro najde kak janez, ki to stori... pa bo najbrž tudi tu kriv kak grdi patriarhat...
brezposelni
# 18.11.2018 ob 06:15
KovacevaKobila

# 14.11.2018 ob 15:11
Prijavi neprimerno vsebino Ne, v bistvu to ne velja. Spet neka propaganda.

Hm. Zakaj je vaše mnenja sveta resnica, vse ostalo pa avtomatsko 'propaganda'?

Vsevišnji, ste to vi? ;)


Naj bo takšna propaganda za nek drug denar, kot od naših 12,75€/mesec.
D645
# 19.11.2018 ob 11:15
Onkraj diskusije o spolu in sekusalni usmerjenosti.
Bil sem na njenem koncertu pre začetkom turneje, junija v Parizu.
Mirno lahko rečem najboljši koncert kar sem jih do sedaj videl. Odlično, odlično, odlično.
henodarling
# 16.11.2018 ob 16:58
"V naši kulturi še vedno velja, da ženske ustvarjajo življenje, moški pa umetnost"

In kdo bo to ovrgel, spremenil, če ne ravno ženske?
Jamranje ne bo dovolj.
Didl
# 15.11.2018 ob 15:02
Haha, zaradi tega intervjuja eni ne greste na koncert. Mislim, da Anna tako labilnega neuravnovešenega folka, ki jim en intervju povzroči trajne spremembe v odločitvah, ne bi želela na svojem koncertu.
Če članek dela Ana Jurc v svojem feminističnem slogu, je pa tudi jasno, da bodo vprašanja taka. Sicer pa ni Anna povedala ene stvari s katero se ne bi strinjal.
Blumi
# 14.11.2018 ob 15:44
Moški pa ga uničujejo
Kazalo