Slovenska slovnica pri rabi predložnih dvojnic izpostavlja par na/v in par z/iz. Navaja ju kot tipični napaki, ki se pojavljata zaradi mešanja nasprotnih parov omenjenih dvojnic. Rečemo namreč na Jesenice in na Bled, ampak v Bohinjsko Bistrico. Pri Grosupljem pa pravopis navaja dve možnosti, saj lahko gremo na in v Grosuplje. Tujec, ki bi naletel na težave pri izbiri predlogov v slovenščini, bi nas verjetno vprašal, ali imamo Slovenci za rabo le-teh kakšno enoznačno pravilo.

Rečemo »Gremo na Bohinjsko Belo.« ‒ in to ne glede na geografsko perspektivo, s katere (in ne iz!) na Belo gledamo: tudi če se tja odpravimo s Primorske ali pa se do nje spustimo s Triglava, ki ima v primerjavi z Belo precej višjo nadmorsko višino. Naravni posameznikov čut za jezik nam ‒ tudi če ne poznamo slovničnih pravil (in njih posebnosti) ‒ nekako govori, da gremo »na nekaj«, kadar se »na to nekaj« vzpenjamo oz. dvigujemo. Generativna gramatika Noama Chomskega v tem primeru namreč govori o naravnem oz. generativnem jeziku, katerega znanje o slovnici je nezavedno. Uporabniki ta jezik sami po sebi obvladajo, čeprav je ta v praksi vedno pomanjkljiv in ne povsem gramatičen. Informacijsko-komunikacijski sistem, ki je skupen vsem jezikom, ima moč proizvajati nedoločeno veliko pomenskih struktur. Ime »Bohinjska Bela« sicer izhaja iz imena Bohinj, po čemer bi lahko naravno sklepali, da če gremo na Belo iz Bohinja (in se v Bohinj vračamo z Bele), se torej dvignemo više, a ni tako, saj Bohinj glede na Belo leži na sicer zanemarljivo višji nadmorski višini. Slovničnega pravila, ki bi uporabniku slovenskega jezika zagotovilo poznavanje rabe omenjenega spornega predložnega para, kot vidimo, ni. Ljudje se sicer res pogosto pritožujemo nad tem, da je pravil preveč, pomanjkanje le-teh pa nas, kot v tem primeru, pušča v negotovosti, zato bo neki uporabnik prej ali slej nujno naredil napako. Ker vse ni v rokah slovnice, lahko slišimo: »Jutri pa pojdemo v Bohinjsko Belo« ‒ pa se zato še ni porušila nobena pomenska struktura. Tudi če bi vprašali domačina, bi kateri izmed njih prihajal z Bele, drugi pa iz Bele.

Predloga iz in z/s označujeta premikanje iz notranjosti ven ali prehajanje v notranjost, npr. peljemo se v predor. Raba teh predlogov je nesporna tudi v primeru »Otrok je padel s peči.« (ker je bil na peči), čeprav lahko dogajanje v Janku in Metki pokaže, da lahko otrok pride tudi iz peči (ker je bil v peči). Obstaja pa tudi razlika v rabi morfemske variante predloga z, tj. predlog s.

Predlog z oz. s izraža usmerjenost z zgornjega dela česa ali s površine, kar velja tudi za otoke in polotoke ter obale: »Lepe pozdrave z Blejskega otoka!« ali »Prejmite tople pozdrave z morja!« Zagotovo pa lahko komu danes na različne načine uspe pozdrave poslati neposredno iz morja, pa čeprav je to slovnično nenavadno.