Knjige
(1)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.0 od 3 glasov Ocenite to novico!
Tone Peršak: Preobrazbe
Preobrazbe so nadaljevanje Peršakovega, delno avtobiografskega romana Usedline iz leta 2013. Foto: Cankarjeva založba

Dodaj v

Tone Peršak: Preobrazbe

Cankarjeva založba, Ljubljana, 2017
13. november 2017 ob 20:09
Ljubljana - MMC RTV SLO, Radio Slovenija

Ali iz svojih otroških spominov človek lahko razbere zametke sebe, kakršen je v trenutku, ko o sebi razmišlja kot o otroku? Ali pa s točke, s katere razmišlja, spominom vzvratno podeljuje pomene, jih samoljubno izbira in interpretira? Morda velja oboje.

Pri Preobrazbah bi se bilo to smiselno spraševati, če bi bila nova knjiga Toneta Peršaka avtobiografija, a to ni, in pravega zagotovila nimamo niti glede tega, da gre za avtobiografski roman. Vendar bi se v prid tej misli lahko oprli na avtorjeve Usedline iz leta 2013, kjer je iz zapisa o knjigi jasno razbrati, da ima roman avtobiografsko izhodišče. Preobrazbe so namreč njihovo nadaljevanje.

Če Usedline začenjajo s prvimi spominskimi drobci in se najprej zdijo malce enigmatično kaotične, avtor pa skače med prvoosebno in tretjeosebno pripovedjo, so Preobrazbe precej bolj organizirane. Poleg »stabilne« tretjeosebne pripovedi imajo jasno zastavljen tudi okvir zgodbe: glavni lik, tokrat ne več deček, ampak že fant, z materjo sedi na klopi v mestnem parku blizu srednje šole, kamor se odpravlja prvič v življenju. Odhod v srednjo šolo je zanj velika prelomnica, dokončno se bo poslovil od matere in se postavil na lastne noge. Čepenje na klopi je v resnici tiho slovo, tako od matere kot od dotedanjega življenja, in hkrati obračun z njima, ki zastavlja temeljna bivanjska vprašanja: Kdo smo? Od kod prihajamo? Kam gremo?

Spomini, ki pred razhodom preplavljajo fanta, skozi tok zgodbe v nekaj intervalih pljusknejo v trenutek pripovedne sedanjosti. Klop, na kateri sedita z materjo, se tako zdi kot čer sredi časa, ob kateri se razbijejo, potem pa spet odkotalijo nazaj. Enako deluje Peršakov slog: daljši, valujoči stavki s premišljeno odmerjenimi besedami, med katerimi se znajdejo stari, že pozabljeni pojmi in predmeti iz časa nedolgo po drugi svetovni vojni, ki pripoved dodatno lirizirajo, hkrati pa prava doza narečnih besed miselni tok živo obarva.

Besedilo tkejo številne vaške peripetije in zgodbe, kot so tiste o domačem Robinu Hoodu in lokalnem kurbirju, ki v dečku vzbujata občudovanje, pa o vaškem bebčku, ki si pri dediščini izvoli zgolj radio, potem pa se z njim na rami peš odpravi v novo življenje v Ljubljano, ali o grobem hlapcu, starem Furlanu, ki ponoči ne more brzdati svoje sle, vse do platonske ljubezni do nedostopne, vzvišene odličnjakinje in prvih seksualnih izkušenj z odraslo žensko, pravo packo kipečega telesa. Številni pretresljivi, okrutni ali humorni dogodki in zgodbe, ki se včasih zdijo, kot bi se vzeli iz Amarcorda (ki, mimogrede, pomeni ravno »spomnim se«), pa niso le živ mozaik nekega časa, so tudi učne ure, ki fanta postavljajo pred dileme in preizkušnje, s tem pa gradijo njegov pogled na svet.

"Kot kača slači staro kožo, da bi lahko oblekel novo. Ampak, saj se vsak človek nenehno spreminja. Še Pepek se je. Odšel je kot vaški bebček in se čez pol leta prvič pripeljal v vas z avtobusom v nekoliko smešni obleki in s kravato okoli vratu in vaščani so morali odtlej redno obujati spomin na njegov odhod z radijskim aparatom Savica na rami, da so nekoliko na silo vzdrževali zgodbo o njem kot bebcu, ki se je odpovedal pravici do dediščine in se zadovoljil s tisto staro škatlo, kot so pravili, ki najbrž že dolgo več ne igra. Pepek se je spremenil, vendar je še lahko prihajal in vsi so vedeli, da je še vedno Janževčan, ki živi v Ljubljani. On pa je odšel in ve, da že čez nekaj dni nihče ne bo mislil, da je tudi on Janževčan."

Fant, sin dninarice, o katerem pogosto slišimo, da je izjemno bister in kljub družbenemu poreklu načitan in v šoli uspešen, nikakor pa ne priden, temveč uspešno samosvoj, muhast in problematičen, ima pestro, a težko življenje. Ker se z materjo selita za delom iz vasi v vas, nikjer ne požene korenin, vsepovsod je le prišlek. Izkoreninjenost v fantu vžiga nepotešljivo željo po priznanju in pripadanju, po domu in občutku sprejetosti. Ob tem lajtmotivu se pojavljajo tudi osrednje teme, ki vzniknejo z odraščanjem – smrtnost, erotično prebujenje in Bog oziroma transcendenca. To pa so tudi temeljni kamni preobrazb.

Kot rdeča nit, a ne tako izrazito tematizirano, za konstituiranje fanta pa vendarle odločilno, se v romanu pojavlja ambivalenten odnos med materjo in sinom. Ambivalenten glede istih stvari kot pri izkoreninjenosti, ki muči fanta – glede sprejemanja in ljubezni. Proti koncu se vse bolj zdi, da bo postanek na klopi, ki se razvleče v več ur, prinesel razrešitev odnosa med materjo in sinom. In res, mati, glede osebnih stvari ali problemov vedno redkobesedna, v nekem trenutku sinu ponudi razlago, ki bi bila fantu lahko dobra popotnica. "Mi smo vandravci," pravi, "nismo priraščeni na zemljo." V tem, da so "doma nikjer", najde celo prednost, saj se povsod znajdejo in kadar ne gre več, preprosto krenejo naprej. Ob končni uri pa je vsak človek tako ali tako pred Bogom sam. A obračun na klopi se ne izteče v nakazano smer, mati in sin ostaneta vsak na svojem bregu, brez priznanja ljubezni in sprejemanja, kar je grenki konec slovesa.

Tako v Usedlinah kot v Preobrazbah naletimo na ponavljanje posameznih dogodkov ali drobcev, kar lahko razumemo kot del pripovednega postopka, morda v smislu "večnega vračanja istega" ali posebnih vsebinskih poudarkov romana. Toda če ponavljanje v prvem romanu še ne okrni moči in prepričljivosti zgodbe, pa je v Preobrazbah prepogosto in branju jemlje elan. Poleg tega zaman čakamo na prehod v srednjo šolo, s čimer si temeljitejših preobrazb pravzaprav šele obetamo – to poglavje fantovega življenja nas torej morda čaka šele v naslednji Peršakovi knjigi. A kljub temu (v posameznih primerih pa prav zaradi tega) se podobe in zgodbe tudi v Preobrazbah globoko zasidrajo v zavest, načete bivanjske teme in kontekst, v katerega so postavljene, pa ponujajo zanimiva izhodišča za refleksijo.

Priljubljenost (avto)biografske literature, ki jo je mogoče opaziti zadnja leta, gre verjetno pripisati splošni klimi »kulture narcisizma« zadnjih desetletij in trendom, ki so z nekoliko zamude opazneje zajeli tudi slovenske avtorje, obenem pa sovpada z obdobjem državne samostojnosti, ki je na novo načela vprašanje identitete. Odmevna avtobiografska dela zadnjih nekaj let se rada obračajo v preteklost, pogosto prav skozi junakovo otroštvo ali pa sežejo še dlje v rodbinsko preteklost in pri tem zajamejo tudi širšo družbeno fresko. Z avtobiografsko perspektivo se tako gradi močnejša epska platforma slovenske literature.

Julija Uršič, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)
Prijavi napako
Komentarji
aznavur
# 14.11.2017 ob 10:12
Naj raje piše! Če piše, vsaj ne povzroča škode!!!
Kazalo