Knjige
(4)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.6 od 11 glasov Ocenite to novico!
Žiga Valetič
Žiga Valetič je pisatelj, scenarist, grafični oblikovalec in publicist. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Gugalnica
Čeprav je roman prvotno mišljen kot prikaz enega izmed mogočih načinov, kako oče pove hčerki, da je sam izgubil starše zaradi samomora, je zastavljen tudi širše: prikazati skuša široko paleto čustev, s katerimi se spopadajo svojci umrlih, pa tudi samomorilno ogrožene osebe. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Gugalnica
Valetič in Gašper Rus (na sliki) sta med pripravami na nastanek stripa odpotovala v letovišče Pacug, kjer se odvija del zgodbe, ter natančno fotografirala obalo, da bi jo pozneje lahko kar najbolj veristično prenesla v strip. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Dodaj v

Tudi strip je lahko korak k destigmatizaciji samomora

Strip Gugalnica načenja po navadi zamolčano temo v slovenski družbi
15. april 2013 ob 18:57
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Ko boš večji, boš mogoče razumel." Ko je treba samomor treba razložiti otroku, ki je na ta način izgubil družinskega člana, besed po navadi zmanjka. Žiga Valetič in Gašper Rus sta se s (še vedno prevečkrat tabuizirano) tematiko spopadla v stripu.

Za posameznika, ki se za samomor odloči, je po storjenem dejanju zgodba končana - zgodbe ljudi, ki so jih imeli rade, pa doživijo močan pretres. Če upoštevamo oceno, da vsak samomor prizadene najmanj šest oseb, je "preživelih žrtev" samomora v Sloveniji vsako leto najmanj 2.700 ... Številni med njimi so seveda tudi otroci.

Žiga Valetič nam v risanem romanu Gugalnica, ki je s pomočjo nacionalnega združenja za kakovost življenja Ozara pravkar izšel pri Celjski Mohorjevi družbi, pripoveduje zgodbo o desetletnem fantu, čigar oče je življenje končal po lastni odločitvi. Ko fant odraste, ugotovi, da mora svoji hčerki na primeren način razložiti, kako je umrl njen dedek.

Prav v tej časovni perspektivi je, kot je v spremni besedi poudarila Saška Roškar, nacionalna predstavnica pri Mednarodni zvezi za preprečevanje samomora, "ena izmed posebnosti in vrednosti stripa: v časovnem potovanju vidimo stisko tistih, ki žalujejo zaradi samomora, najprej skozi otroške, pozneje pa tudi skozi odrasle oči". "Tako spoznamo, da 'do konca ne preboliš nikoli.' (...) Bralec prek osebne zgodbe odkriva vprašanja in dileme, s katerimi se soočajo svojci: Zakaj? Kaj sem naredil narobe? Me nisi imel dovolj rad? Zakaj si nas zapustil ..."

"Samomor je zelo težka, če jo gledamo nevtralno, fenomenološko, pa tudi zelo zanimiva tema," je na današnji predstavitvi risanega romana priznal njegov scenarist, Žiga Valetič, ki je tudi soavtor knjige Samomor - večplastni fenomen. Med preučevanjem materiala za to knjigo je že pred leti ugotovil, da mladostniki, ki so izgubili bližnjega zaradi samomora, skoraj edine resne sogovornike najdejo med ljudmi, ki so preživeli enako kot oni sami. "Tudi v stripu naš deček v poletni koloniji v Pacugu stik naveže edino z vrstnico, ki je izgubila mamo v prometni nesreči. Skušal sem prikazati toplino, ki si jo otroci lahko izkažejo med sabo.

Če se o samomoru ne govori, se ga tabuizira, obenem pa stigmatizira družino, ki se mora spopadati z njegovimi posledicami, je prepričan Valetič. Kot primer navaja nedavno tragično smrt smučarja Borisa Strela. "O tem, da si je vzel življenje, je večina medijev molčala. Že iz teh poročil je bilo jasno, da je zadaj nekaj, česar nihče noče poimenovati. Nato pa sem pred nekaj dnevi isto temo videl kot naslovno zgodbo nekega tabloida. Če se o teh stvareh ne govori na primeren in strokoven način, ko se kaj takega zgodi, nas kot družbo rado zanese v drugo skrajnost."

Topla oranžna barva omehča "agresivnost" stripa
Ker je strip po Valetičevem mnenju pogosto "agresiven" medij, se je moral za ilustracijo obrniti na nekoga z "blagim, prijaznim" likovnim pristopom za občutljivo tematiko. Na tem mestu v zgodbo vstopi Gašper Rus. "Če tema zahteva izjemno subtilen pristop scenarista, je ista naloga nato tudi pred striparjem: najti sem moral stil, ki je po eni strani zelo jasen, poveden in emotivno močan, po drugi strani pa se mora izogniti prevladujočim stripovskim stilom, ki znajo biti agresivni ali pretirano karikirani," svoj pristop razlaga Rus.

"Risbo sem skušal očistiti vsega odvečnega, zato se nisem spuščal v pretirane detajle in se raje odločil za stilizirano, blago karikirano risbo. Pomembna je bila tudi odločitev, da se bomo izognili klasičnemu stripovskemu kontrastu črne in bele barve, ki bi lahko še potenciral tragiko ubesedenega, ter uvedli še toplo oranžno, ki dodaja element upanja."

Tudi odvračanje od nepreklicnega
Postopoma zgodba razkriva tudi svoje preventivno sporočilo. "Knjiga je dragocena tudi za nekoga, ki razmišlja o samomoru,"
je prepričan Bogdan Dobnik iz združenja Ozara. "Roman ilustrira, kako z dejanjem, ki je, če smem tako reči, rahlo egoistično, prizadeneš ljudi, ki te imajo radi."

Gugalnica čustev
Ideja za naslov stripa se je Valetiču porodila, kot sam temu pravi, v spontanem "Hevreka!" trenutku. " Otroci, ki izgubijo starše zaradi samomora, doživijo strašen šok. V zatišju po tem šoku, je zanje značilno, da v enem trenutku še sodelujejo pri igri v vrtcu ali šoli v naslednjem pa že odtavajo v svoj svet in izgubijo pozornost. Gugalnica se mi je zdela zelo dobra metafora za to čustveno nihanje."

Gugalnica čustev
Ideja za naslov stripa se je Valetiču porodila, kot sam temu pravi, v spontanem "Hevreka!" trenutku. "Otroci, ki izgubijo starše zaradi samomora, doživijo strašen šok. V zatišju po tem šoku je zanje značilno, da v enem trenutku še sodelujejo pri igri v vrtcu ali šoli, v naslednjem pa že odtavajo v svoj svet in izgubijo pozornost. Gugalnica se mi je zdela zelo dobra metafora za njihovo čustveno nihanje."

Ana Jurc
doc. dr. Saška Roškar
mag. Bogdan Dobnik
Jože Faganel
Gugalnica
Gugalnica
Gugalnica
Gugalnica
Gugalnica
Prijavi napako
Komentarji
MilesD
# 16.04.2013 ob 01:01
Pohvale avtorjem. Tema, ki bi jo morali pri nas vsekakor večkrat obravnavati.

Nepredstavljivo je, da se o samomoru pri nas praktično sploh ne sme debatirati (kar dokazuje tudi število komentarjev pod tem člankom), tako da se ljudje, ujeti v kremplje depresije, počutijo še bolj odrinjene - namesto da bi vedeli, da v tem niso sami in da ni nič narobe, če poiščejo pomoč.
ginza
# 16.04.2013 ob 10:52
MilesD, se čisto strinjam s tabo. Na žalost je pa tako, da če depresije ne doživiš sam, bodisi direktno bodisi posredno preko nekoga, ki ti je blizu, nimaš popolnoma nobenega razumevanja za tovrstno trpljenje. Ljudje se namreč ne zavedajo, da je to bolezen, ki prav tako kot druge bolezni, ne diskriminira in lahko prizadane vsakogar. Razlika med nami je samo v stopnji tolerance do dogodkov, pritiskov in travm, ki se odvijajajo okoli nas. Nihče od nas ne ve, kje je njegova meja, dokler je ne doseže. Takrat pa je lahko že prepozno.
ginza
# 16.04.2013 ob 10:46
@cruader

Vse si lepo napisal, samo bušido ne pomeni ritualni samomor. Bušido pomeni dobesedno "bojevnikova pot", gre za nekakšno bojevniško filozofijo. Ritualni samomor po japonsko pa je "harakiri" ali "seppuku", dobesedno "rezanje trebuha".
crusader
# 16.04.2013 ob 09:55
samomor je v veliki meri družben fenomen in bi o njem morali govoriti (tudi) sociologi in ne samo psihologi (ni torej samo ena motnja, "posebnost" posameznika), najboljši dokaz družbenosti je to kako se načini in števila samomorov spreminjajo v času in prostoru, krščanstvo je tudi ogromno spremenilo glede tega (česar sam ne morme dojet najbolje), v antiki (in na japonskem) je bil samomor nekaj častnega (sokrat, kleopatra, mark antonij, cesarja nerona so ogovarjali češ da je tak gnoj da niti samomora ne more narest, podobno so japonci med ww2 meli američane za šleve k se raje predajo kot da bi naredili častni samomor-bušido se mi zdi), v srednjem veku pa je bil nekaj groznega in so tako umrlega pustili viseti nekaj časa obešenega za vrat, potem so ga pa šele z odrezano glavo pokopali izven pokopališča
Kazalo