Recenzije
(2)
Film je letošnji danski kandidat za tujejezičnega oskarja. Za Liffovo nagrado vodomec se poteguje v sekciji Perspektiv. Foto: IMDb
Edino dogajalno prizorišče v celem filmu je skoraj prazna, dolgočasno sterilna policijska postaja nekje v Koebenhavnu. Foto: IMDb
Asger ni človek protokola: pripravljen je raztegniti ali pa kar prestopiti meje svoje pristojnosti, pa čeprav v želji, da bi rešil nedolžno žensko. Foto: IMDb
Izvirni in angleški naslov filma razkrijeta več kot "nevtralnejši" slovenski, ki se sklicuje na telefonsko številko za klice v sili, 112. Foto: IMDb

Liffe: 112

Danski kandidat za tujejezičnega oskarja
14. november 2018 ob 09:10
Ljubljana - MMC RTV SLO

Celovečerni prvenec danskega režiserja Gustava Möllerja je sicer vaja iz sloga, že viden koncept - a obenem tudi dobro speljana, kompaktna, klavstrofobična kriminalka, ki se skoraj v celoti naslanja na naše predstave o tem, kaj se dogaja na drugi strani telefonske linije.

Vse se začne s klicem na pomoč. Zadihan moški, zmeden, nenehno prosi za pomoč. Nikoli ga ne bomo videli, ker Gustava Möllerja zanima samo oseba na drugi strani telefonske zveze: zdolgočaseni policist, ki prestreza klice v sili. Edino dogajalno prizorišče v celem filmu je skoraj prazna, dolgočasno sterilna policijska postaja nekje v Köbenhavnu. Ne vemo, ali je Asger Holm (Jakob Cedergren) blaziran cinik ali pa samo policijski maček z ogromno kilometrine, ampak stokanja zadrogirancev, okradenih poslovnežev v rdeči četrti in pijanih kolesarjev ga ne ganejo pretirano. "Za to si si pa kar sam kriv, a ne?" pripomni, preden prekine zvezo. Očitno mu je odveč monotonija priklenjenosti za pisarniško mizo. In nato se zgodi telefonski klic, ki presune celo naveličanega Asgerja.

Na drugi strani linije je Iben (Jessica Dinnage), ženska z otroško jokavim glasom, ki zmedeno prigovarja nekakšni "srčici". Tik preden Asger prekine zvezo, misleč, da ima opravka s pijanskimi blodnjami, se mu vendarle posveti, da ga morda kliče oseba v stiski, ženska, ki se mora pretvarjati, da kliče svojega otroka, ne pa policije. Potencialna ugrabitev ga sunkovito zdrami iz letargije. Gledalec o Iben ve točno toliko kot Asger, ki mora iz zmedenih odgovorov in javno dostopnih podatkov nekako razbrati, zakaj jo je nekdanji mož ugrabil, v kakšen avto jo je strpal in kam je z njo namenjen. Obenem mora poskrbeti za njuna dva majhna otroka, ki sta ostala sama doma.

Minimalistična premisa danske kriminalke v resnici ne izumlja ničesar novega: zgodbo, ki se splete okrog policijskega dispečerja, smo videli v psihološki srhljivki The Call (2013), kjer je telefon dvigovala Halle Berry, način podajanja dogajanja pa v uspešnici Locke (2013) s Tomom Hardyjem v glavni vlogi. Na slušalko je bil priklenjen Colin Farrell v Telefonski govorilnici (2003), z idejo ujetosti na eno samo lokacijo pa se je med drugim poigraval Hitchcock (Dvoriščno okno) in za njim mnogi drugi.

Kar je inovativno in zanimivo pri 112, je to, da nad dramo z ugrabitvijo visi še ena, veliko manj eksplicitno začrtana skrivnost – vprašanje Asgerja samega. Iz uvodnih klicev smo si ustvarili vtis, da ni prijeten ali potrpežljiv človek in da s sodelavci na postaji ni v najboljših odnosih. Iz mimobežnih opazk o "jutrišnjem dnevu" razberemo, da se bo moral Asger na sodišču braniti zaradi svojega ravnanja v neki situaciji; priča je njegov policijski partner, Rashid. Ne vemo natančno, zakaj je šlo, a jasno je, na kaj človek pomisli najprej.

Izrisuje se namreč, da Asger ni človek protokola: pripravljen je raztegniti ali pa kar prestopiti meje svoje pristojnosti, pa čeprav v želji, da bi rešil nedolžno žensko. Rashida brez preiskovalnega naloga prosi, naj gre vlomit v ugrabiteljevo stanovanje, kjer se morda skriva kak namig, kam je namenjen. Je v igri njegov kompleks odrešenika – ali pa se skuša odkupiti za kaj drugega? Asger na podlagi svojega omejenega poznavanja situacije pride do sklepov – sklepov, ki smo jih z njim naredili tudi gledalci, a so kljub temu prenagljeni. Je že kdaj v preteklosti sklepal prehitro? Kakšne so bile posledice takrat?

Jakob Cedergren, ki ima torej skoraj edino vlogo filmu, nas prikuje nase s svojo hladnokrvno fokusiranostjo. Tudi po igralčevi zaslugi lahko scenarij uspešno spelje svojo premiso: za protagonista navijamo, čeprav se iz trenutka v trenutek jasneje zavedamo, da to najbrž ni človek, na čigar strani bi sicer bili. Direktor fotografije Jasper Spanning občutek napetosti in negotovosti podčrtuje z ekstremno bližnjimi posnetki protagonistovega napetega izraza; posamezne kapljice potu in podočnjaki dobijo skoraj lastne stranske vloge.

Videli smo že nešteto filmov o dobrih policistih in kar nekaj takih o policijski korupciji. Malo manjkrat je bila povedana zgodba "slabega" policista, ki se – vsaj za eno noč – spomni na vzvišeno poslanstvo, ki ga je sploh pritegnilo k temu poklicu. "Veš, kdo so policisti?" miri Ibenino šestletno hčerko po telefonu. "Zaščitniki. Tisti, ki varujejo ljudi."

Scenarij, pod katerega sta podpisana Möller in Emil Nygaard Albertsen, na skoraj neopazen način pozornost prenese s primera ugrabitve (ki bo doživel presunljiv preobrat) na psiho našega protagonista. Brez sentimentalnosti nam pokaže, da je tista pregovorna pot v pekel res tlakovana z najboljšimi nameni. Vprašanje, kako visoka je cena odpuščanja, na koncu ostaja v rokah gledalca.

Ocena: 4; piše Ana Jurc

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
KovacevaKobila
# 14.11.2018 ob 14:40
Ana, vrhunska recenzija. Kadar pustiš politične agende ob strani se še vedno izkaže, da znaš res dobro pisat kritike. to bi se lahko dogajalo večkrat ;)

Če si lahko še jaz privoščim eno pokroviteljsko opazko: pozivanje drugih, da naj raje opustijo svojo 'politično agendo', je prav tako politična agenda.

Kadar pustite takšne politične pozive ob strani se še vedno izkaže, da znate res dobro pisat komentarje. To bi se lahko dogajalo večkrat ;)
Sujo
# 14.11.2018 ob 11:43
Ana, vrhunska recenzija. Kadar pustiš politične agende ob strani se še vedno izkaže, da znaš res dobro pisat kritike. to bi se lahko dogajalo večkrat ;)