S poudarkom na skoraj. Najnovejši in - smo že omenili? - zadnji del franšize v nasprotju s prejšnjim premore trenutke lucidnosti, v katerih se zdi, da celotna ekipa (z R-Patzom in K-Stew na čelu) ob osladnih dialogih komajda zadržuje smeh. A ti trenutki (Bellin oče Jacobu: "Pa se ja ne boš slekel?!") so bežni; poet Bill Condon pozna svoj dolg do hord razčustvovanih najstnic in jim film, kakršnega so hotele, tudi podari.

Zgodbe verjetno nima smisla pretirano obnavljati. Zdaj ko je sluzavo-kičasta poroka (glej: Jutranja zarja, 1. del) za nami, Bella (Kristen Stewart) in Edward (Robert Pattinson), zdaj že oba vampirja, v uvodu v zadnji del navdušeno odkrivata zakonske radosti. Tokrat nam je režiser prihranil prizore polomljene postelje (in z njimi nelagodne implikacije spolnega nasilja) iz prejšnjega filma, še vedno pa moramo o živalski, nečloveški strasti mladih zakoncev sklepati zgolj iz - cenzorski oznaki PG-13 primernih - bežnih kadrov frfotajočih trepalnic, grizenja ustnic in drugega dogajanja "nad vratom". Slovo od umrljivosti in človeške rase se za Bello ne izkaže za preveč travmatično: bistvo vampirstva je očitno en sam parkour po drevesnih krošnjah, polaganje rok s Kellanom Lutzem in malicanje surove divjačine. Bolj kot to, da jo bo odslej od lastnega očeta vedno ločil nepremostljiv eksistencialni prepad, Bello muči to, da bo morala čez svoje rdeče šarenice včasih nositi barvne leče.

In kjer sta dva, je vedno v bližini tudi tretji: volkodlak Jacob (Taylor Lautner) se je nazadnje le odpovedal izgubljeni bitki za Bellino srce in svojo ljubezen prenesel na - pripravite se - Bellino in Edwardovo novorojeno hčerko Renesmee (Mackenzie Foy). V absurdnost vsega skupaj se je varneje ne poglabljati.

Prehod med nemrtve bi za Bello težko prišel ob boljšem času; pri tem nimam v mislih pripovednega loka, ampak že skoraj pregovorno hladno brezizraznost Kristen Stewart. Pod premiso, da se po njenih žilah ne pretaka človeška kri, ima njeno igranje trupla vsaj malo več smisla kot v dosedanjih filmih. Je pa zato za odtenek manj kot prej voščeni lutki podoben Robert Pattinson, za katerega se na trenutke celo zdi, da nam skuša podati človeška čustva; dovolj priložnosti za ugibanje o tem - in o vseh niansah prešuštniškega škandala, ki smo ga, kako priročno, v tabloidih lahko spremljali v mesecih pred filmsko premiero - nam direktor fotografije Guillermo Navarro s svojimi neštetimi bližnjimi posnetki snežno belih obrazov naših protagonistov vsekakor daje.

Poleg Belline preobrazbe je v ospredju torej Renesmee, ki ni samo (še po današnjih standardih) otrok z najneumnejšim imenom v zgodovini, ampak tudi nadnaravno hitro rastoča uganka. Glas o obstoju "nesmrtnega otroka" kmalu doseže vladajoče vampirsko leglo, zlovešče in temačne Volturije. Vampirski pravilnik narekuje, da je treba otroške vampirje, ki bi s svojim pomanjkanjem samonadzora in krvoločnostjo lahko obstoj vampirjev kadar koli razkrili ljudem, nemudoma "eliminirati". Glava Volturijev, Aro (še vedno fantastično pretirani, zlohotni Michael Sheen, za katerega sumimo, da vsega skupaj morda le ne jemlje smrtno resno), ni videti pripravljen poslušati argumenta, da se je Renesmee rodila, ko je bila Bella še človek, in je kot taka predstavnica nove, križane rase. Cullenovi morajo biti kaznovani in zdi se, da se na obzorju izrisuje epski spopad med "dobrimi" in "slabimi" vampirji. (Da je mala Renesmee v resnici videti kot hudičevo seme, je samo dodaten razlog, da bi se človek raje postavil na stran seksi, kvazivojaško uniformiranih Volturijev kot naših vegetarijanskih dobričin.)

A saga ne bi bil zvesta svojemu polovičarskemu bistvu, če ji še veličastnega spopada titanov na zasneženem polju (idealnem platnu za brizgajočo kri) ne bi uspelo nekatarzično zašušmariti. Scenaristi so se od literarne predloge, ki je menda - tukaj se moram zanašati na tuje povzetke - eno samo stopnjevanje do epske bitke, ki se na koncu ne zgodi, sicer odmaknili, a pri tem našli tako frustrirajoč kompromis, da bi si zaslužil protesten odhod iz kinodvorane. (Več na tem mestu ne gre izdati, a vedite, da nad smrtjo vaših najljubših Cullenov nima smisla prezgodaj obupavati.) Glave z vampirjev letijo kot zamaški s steklenic (manj prepričljivega množičnega obglavljanja na filmu še nismo zasledili), računalniško animirani volkovi so sorazmerno življenjski in grozeči, uboga Dakota Fanning pa je pri vsem skupaj reducirana na nemo streljanje smrtonosnih pogledov.

Poziranje in katalogiziranje klana Cullenovih, ki se celotno prvo polovico filma prestopajo po svoji stekleni vili, je seveda monotono in predvidljivo (vsaj toliko, kot je predvidljivo, da se bo Jacob vsakokrat v kader sprehodil zagorel, pomanjkljivo oblečen in nečloveško natreniran). A to nizanje znanih obrazov in situacij ima seveda čisto določen namen, ki najbolj pride do izraza ob petminutni končni montaži/odjavni špici, podloženi z osladno balado: Jutranja zarja 2, od prejšnjega dela na silo osamosvojeni film, je celuloidni ekvivalent poslovilne koncertne turneje: pravzaprav je vseeno, kaj na odru počnejo, kajti vsem je jasno, da smo prišli poslušat samo tiste tri največje uspešnice. Oziroma, v tem primeru, še poslednjič ginevat ob ljubezni, močnejši od smrti.

Na drugi strani smo seveda tisti, ki smo se z izgovorom "dolžnosti" v kino priplazili naslajat nad franšizo, ki jo je bilo zadnjih nekaj let skrajno zabavno sovražiti. Glede na to, da se nam v kratkem obeta ekranizacija Petdesetih odtenkov sive, romana, ki se je rodil iz t. i. fan-fictiona na temo Somraka, si upamo napovedati, da bomo tudi v prihodnje dovolj materiala dobili tako v enem kot v drugem štabu.

Ocena: +2; piše Ana Jurc