Vaša ocena: 
Ocena 4,2 od 19 glasov
Ocenite to novico!
O filmskih nadaljevanjih in predelavah imam zaradi številnih žalostnih izkušenj po pravilu skoraj vedno zelo zadržano mnenje. Vzpon Planeta opic tokrat na srečo ne potrjuje mojih strahov.
Vzpon Planeta opic lahko v grobem štejemo že za sedmega iz "družine" filmov Planeta opic, a v resnici gre za ponovni zagon franšize. Konec je namreč tako odprt, da po eni strani uspešno razlaga predzgodbo matere serije Planet opic (1968) in omogoča miren prehod v njo, a kot povsem samostojna zgodba omogoča prehod v katero koli drugo - recimo mu - paralelno vesolje. Glede na prve odmeve je skoraj gotovo pričakovati, da bo Vzpon Planeta opic nedvomno rodil svoje nadaljevanje. In najbrž ne le enega ...
Serijo je začela epopeja Charltona Hestona
Za nepoznavalce franšize le nekaj stavkov o vsebini filma izpred skoraj pol stoletja: astronavt George Taylor (Charlton Heston) pristane na neznanem planetu, kjer je očitno evolucija šla v svojo smer - planetu namreč vladajo opice, ljudje pa so nižja in nebogljena vrsta. Taylor se skuša rešiti iz neprijaznega okolja, pri tem pa spozna "neprijetno resnico". Kot ljubitelj znanstvenofantastičnega žanra in Planeta opic, sem se ob pogledu na svojega kužka večkrat vprašal, kako bi bilo videti naše življenje, če bi evolucija krenila malce drugačno pot ... da bi, denimo, človek pristal na vrvici nekega drugega, razvitejšega bitja?
Dinozavri so izumrli
Evolucija ima svojo logiko in moč, ki lahko s prestola vladarja planeta zruši vsako bitje. Spomnite se le na mogočne dinozavre. Črna usoda lahko doleti tudi človeka. Morda predvsem človeka, ta lahko namreč svoj primat izgubi predvsem zaradi svoje filozofije, ko hoče vedno več in več ... Pa saj so vam dobro znani filmi katastrofe.
Kolesje zgodbe požene Alzheimerjeva bolezen
Star pregovor pravi, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Ta misel je tudi v ozadju propada človeštva v Vzponu Planeta opic. Will Rodman (James Franco) je znanstvenik, ki razvija zdravilo proti Alzheimerjevi bolezni. Njegov motiv izvira iz osebne izkušnje, saj za to degenerativno boleznijo trpi njegov oče (John Lithgow). Will zdravilo razvija na opicah, zdravilo se izkaže za več kot odlično, saj opica v eksperimentu hitro napreduje, kot dodatek pa se ji neizmerno poviša inteligentnost. A projekt nesrečno propade, vse opice v eksperimentu uspavajo, Will reši le novorojenčka Caesarja (Andy Serkis). Ta pet let raste v Willovem domovanju, vse dokler ga po incidentu na ulici ne zaprejo v zavetišče. Glavnina zgodbe je usmerjena ravno v zavetišče, kjer upravljavec John Landon (Brian Cox) in predvsem njegov sin Dodge (Tom Felton) z opicami ravnata precej slabo ... Kar je pravzaprav temelj za film. Ta se prvenstveno ukvarja z življenjem v zavetišču, Caesarjevim vzponom in pobegom celotne populacije iz zavetišča.
Najboljši del filma - vzpon Caesarja v zavetišču
Vzpon Caesarja v zavetišču je pravzaprav daleč najboljši del filma. Režiser Rupret Wyatt mojstrsko prikaže komunikacijo med opicami in Caesarjevo pretkano manipulacijo z opicami. Angažma velike gorile v funkciji telesnega stražarja in takojšnja pokoritev aktualnega alfa samca (kralja kardela) vas lahko spomnita na kateri koli akcijski film, začenši z vzponom Vita Corleoneja v Botru. Posebni učinki so naravnost fascinantni. Za vlogo glavnega "opičnjaka" je svoje gibe prispeval kdo drug kot Andy Serkis, ki je očitno kralj "križanja človeka in posebnih učinkov" (King Kong, Golum). Ustvarjalci so res uspešni, saj Caesarja brez težav dojemamo kot tridimenzionalno bitje. Predvsem pa filmski lik, ki se razvija.
James Franco ni bil kos svoji nalogi
Ironično ravno obratno velja za ljudi. Žal ni uspela nakana scenaristov, ki si morda želijo ljudi prikazati kot plehka bitja. Krivdo lahko pripišemo predvsem igralcem in scenaristom z včasih neumnimi dialogi. James Franco se je morda v dramatičnih vlogah res izkazal (med drugim si je s 127 urami prislužil tudi nominacijo za oskarja), a vloga junaka v žanru ZF-ja mu očitno ni pisana na kožo. Najboljši je ravno na "dramatičnem polju", ko z odnosom do očeta prikaže verodostojno skrb in motivacijo za svoja dejanja. A v prizorih v laboratoriju - dialogi z nadrejenim Stevenom Jacobsom (David Oyelowo) in doma, ko si platna ne deli s Caesarjem - deluje precej izgubljeno in neprepričljivo.
Film da veliko tem za razmislek
Sporočilo filma - strah za človekov obstoj - je jasno in nedvoumno. Človek je sam sebi največji sovražnik. Ob koncu 60. letih prejšnjega stoletja je k nastanku Planeta opic pomagala tudi družbena klima, ko je zaradi jedrske oborožitve obstajal utemeljeni strah za konec človeštva. Tudi v današnji družbi lahko najdemo marsikatero vzporednico. Na vsakem koraku lahko vidimo izčrpavanje družbe, sumimo lahko na marsikatere eksperimente, za katere lahko vsaj dobršen del kritične populacije v skladu s filmom opozarja: "Po tej poti res ne bi smeli iti." Za konec se še enkrat spomnite moje misli o človeku na vrvici in bitju, ki ga vodi. Se vendarle to že dolgo časa ne dogaja na simbolni ravni? Se ni neka populacija dvignila nad drugo in jo izkorišča? Film nas uči, da je rešitev v izobrazbi, znanju oziroma ozaveščenosti. Torej?
Vzpon Planeta opic kljub nekaterim izrazitim minusom vseeno izstopa iz žanrskega povprečja (kar je pravzaprav merilo vsakega ocenjevanja) in legitimno napoveduje novo nadaljevanje.
Ocena: 4, piše: Slavko Jerič
| Vzpon Planeta opic (Rise of the Planet of the Apes) |
ZDA, 2011 |
Sicer pa, v drugem delu (leta 1970?) pride glavni igralec v podzemno železnico oz. ostanek le tega. Če se dobro spominjam, so tudi ostanki nekih nebotičnikov, ampak vse to v neki jami ... Predvsem v tem drugem delu je bolj nazorno prikazano človeško razdejanje (ali je bila to atomska vojna ali kaj drugega, tudi tu ni razloženo).
In ja, na koncu prvega filma pride Taylor do porušenega kipa svobode: "You Maniacs! You blew it up! Ah, damn you! God damn you all to hell! "
Sem se zmotila. V bistvu je to malo prirejen remake Conquest of the Planet of the Apes" kot je že tarantino navedel. Sem se spomnila starih filmov sage Planeta opic.
Kar se tiče koncev, v filmu leta 1968 je bil konec Kip svobode, v letu 2001 pa Lincolnov kip v podobi opice.
lp
V zgodbi je bilo najprej na tem čudnem planetu videti, kot da so opice inteligentnejše od človeka - tisti domorodci so res živeli v džungli in niso bli kaj prida v primerjavi z opicami, ki pa tudi niso bile kaj prida v primerjavi z nami danes. Ko astronavt na koncu pobegne pa vidi na plaži kip svobode in jasno mu je, da je potoval v času.
Ne spomniim se, da bi film podal odgovor kaj je privedlo do tega čudnega stanja. Zato je seveda ob tako odprti zgodbi možno naredit skoraj karkoli in to označit za prequel. Ampak kakšno oznako damo filmu je pa konec koncev vseeno.
Ummm, .... http://static.tvtropes.org/pmwiki/pub/im
ages/planetoftheapesending.jpg
Kakšni originali, kakšne priredbe, kaj to vi nekaj sanjate ? Dajte si pogledat vsaj oba filma, potem pa pametujte. Rise of the planet of the apes, a vam ne pove že ime za kaj se gre tu ?
...in the year 2117 they send a machine back in time to kill Caesar !
.Kateri planet je že bil?:)
V zadnji epizodi Real time with Bill Maher je Bill omenil, kako smo ljudje v 60ih sanjali o prihodnosti, delali, raziskovali, primer vesoljska tekma med SZ in USA, tudi film Planet opic iz 1968 nakazuje nek sen, da je nekje drugje še neraziskan prostor, ki je drugačen od našega, sedaj nam pa filmi, ponujajo samo aroganco ljudi, mi smo ustvarili intelegentnejše opice (čeprav ponevedoma), mi smo vir vrega dogajanja,...
Človeštvo je nehalo sanjariti o boljšem jutri, nehali smo ustvarjati boljši jutri, poudarja se samo, kar se ne sme, kar se ne more, ''ne bodi nestrpen, ne delaj poizkusov, saj se lahko slabo končajo,...''
To današnjo družbo odsevajo tudi filmi... lp