Kele se na albumu razgali v vsej svoji pevski hudomušnosti, od prvega singla Tenderoni pa vse do zadnje Yesterday's Gone. Foto: MMC RTV SLO
Kele se na albumu razgali v vsej svoji pevski hudomušnosti, od prvega singla Tenderoni pa vse do zadnje Yesterday's Gone. Foto: MMC RTV SLO

Spomnimo se, Bloc Party so zasloveli čez noč, ko jih je za predskupino svoje britanske turneje povabila bolj znana škotska skupina Franz Ferdinand. Nekaj nastopov so angleški novinarji takrat pospremili s takšnim navdušenjem, da so si upali napisati, da so Bloc Party skoraj zasenčili škotske kolege. Kele Okereke je bil na krilih otoških medijev proglašen za rockovskega čudežnega dečka. Toda po izjemnem prvencu Silent Alarm so fantje zašli v zvočne raziskave v smeri razvodenelosti svojega najmočnejšega orožja – kitare so se povlekle v ozadje in vse več je bilo elektronskih vložkov, ki so korak za korak postajali vodilno in osnovno načelo njihove glasbe.
Nič hudega, če ne bi imeli v spominu že omenjenega prvenca in ultimativnih kitarskih uspešnic kot so Banquet, Helicopter, Pioneers.
Kakor koli že, pred nami je Kelejev soloalbum The Boxer, ki ga ne morem obravnavati drugače kot rezultat teh večletnih stremljenj k elektronskem zvoku. Na njem se Kele razgali v vsej svoji pevski hudomušnosti (All The Things I Could Never Say), od prvega singla Tenderoni pa vse do zadnje Yesterday's Gone. Toda občutek, da je nekdanjo bridkost aranžmajev zamenjala elektronska miniatura v slogu Depeche Mode in - kot je odlično opazil kolega z BBC-ja - zgodnjih Talk Talk, ne odtehta celotnega potenciala tega nadarjenega glasbenika. Glasbenika, ki je v iskanju lastnega glasbenega izraza zamenjal punk in rock za pop.
Ocena: 3; piše: Miroslav Akrapović